Prvi dan svojega bivanja v novem stanovanju sem se okrog sedmih zvečer vračala iz pisarne, uravnotežena s prenosnikom na eni rami in torbico na drugi. Blok na vhodu ni osvetljen, tako da ob vstopu nisem bila prepričana, če sem sploh vstopila v pravo stavbo. Štela sem nadstropja.
Živim v četrtem in utrujena od dela sem pozabila nadstropja šteti na kitajski način. Pritličje je že prvo nadstropje.
Ob vzpenjanju po stopnicah se ni prižgala nobena luč. Šele kasneje sem ugotovila, da se prižge na plosk oz. glasen in kratek zvok. Prebivalci stavbe ob nočni hoji po stopnišču udarjajo z nogami po betonskih tleh ali pa plosknejo. Ob prvem prihodu domov pa tega nisem vedela.
Sem pa slišala glasbo. Glasbo, ki je bila tako glasna in tako nepričakovana, da sem mislila, da jo slišim samo v svoji glavi.
Bil je posnetek nekega koncerta francosko prepevajoče pevke in po stopnišču se je slišal aplavz občinstva. Scena se mi je zdela idealna za kakšno uvodno špico francoskega filma. Skušala sem se zdramit, ker se mi je zdelo enostavno nemogoče, da iz temačnega bloka uhajajo zvoki evropske glasbe. Odšla sem mimo vrat, iz katerih je prihajala melodija. Izjemno čist zvok akustičnih inštrumentov in lep glas pevke.
Začela sem brskati po torbici, da bi našla ključe vhodnih vrat. Šla sem si na živce, ker sem ropotala in motila zvok odlične glasbe. Ob odkritju ključev sem ugotovila, da sem se namenila odklepati napačno stanovanje. Namesto v četrtem nadstropju sem bila v petem. Odpravila sem se nazaj, po temačnih stopnicah, ponovno mimo vrat, od koder je prihajala glasba. Vrtela sem ključ v ključavnici in se spraševala, kdo je poslušalec glasbe. Prepričana sem bila, da je tujec.
Odložila sem svoje stvari in odšla nazaj na hodnik. Morda glasba sploh ni bila tako odlična in zvok ni bil tako čist. Morda sem bila samo tako vzhičena nad novim krajem, nad stanovanjem, ki je postal moj dom za naslednjih nekaj mesecev.
Strmela sem nekam v prazno, ko so se odprla poslušalčeva vrata. Najprej sem zagledala šibek soj svetlobe, nato pa plastične sandale, skozi katere so gledale bose noge. Izstopil je gospod srednjih let, delno sivolas in delno plešast Kitajec. Zastrmel se je vame, na kratko pokimal in skomignil z rameni. Oddrsal je mimo mene, oblečen v nekaj, kar je spominjalo na pižamo.
Glasbe ni bilo več, spoznavanja sokrajanov je bilo konec za ta večer.
Naslednje dni sem ugotovila, da ima poslušalec izbran glasbeni okus in vnaprej določen urnik. Vsak večer, ko se vračam domov, iz njegovega stanovanja doni glasba, večkrat klasična, zvok pa je vedno odličen. Včasih ga preglasi stanovalec spodnjega nadstropja, ki si je svojo kuhinjo postavil kar na hodnik. Tam med šesto in sedmo uro zvečer nad velikim ognjem vihti ogromen wok. Ponavadi je tako zatopljen v svoje mojstrsko kuhanje, da me ne vidi. Včasih se mu pridruži še žena in njena prijateljica. Stojita mu ob strani in klepetata v lokalnem, shanghaijskem dialektu, ki ga ne razumem.
Kuhinjo vedno po končanem delu prekrijejo z nečim, kar si predstavljam, da je bila nekoč preproga iz dnevne sobe.
Tik pred mojimi vrati se tako večer za večerom ujamejo zvoki kvalitetne glasbe in vonjave tradicionalne kitajske kuhinje, ki me skupaj pospremijo v stanovanje.
