Kitajska, Korea, Koreja, Organizacija, Potovanje, sejem, Travel

Aplikacije za učenje azijskih jezikov

Kitajščino sem se začela učiti… hm… jeseni leta 2003. Takrat o Kitajski nisi slišal skorajda nič pri dnevnih novicah, kitajščino pa smo lahko slišali le na predavanjih in urah konverzacije na sinologiji. Če se prav spomnim, so imeli mobiteli takrat še zeleno-črn ekran. O korejščini se mi takrat še niti približno ni sanjalo, danes pa lahko nekatere kpop popevke slišite tudi na slovenskem radiu- vsaj na Valu202 sem že slišala BTS. 🙂

Sama se še vedno rajše učim jezika po ‘starih’ metodah, z učitelji in v razredih, a ker so trenutne okoliščine nekoliko nenavadne, sem se spomnila na nekatere izmed mobilnih aplikacij, ki sem jih preizkusila.

DuoLingo-je bila prva aplikacija, ki sem si jo naložila na telefon, a sem kmalu ugotovila, da se z njo ne bi mogla naučiti prav nobenega azijskega jezika. Zdi se mi povsem neprimerna za učenje kitajščine ali korejščine. Predvidevam, da je osnova vaj in poučevanja zasnovana na romanskih in germanskih slovnicah, kar pa ne koristi pri azijskih jezikih, ko na začetku ne znaš ne brati ne pisati. Ni mi všeč tudi to, da za primere in vaje delaš nesmiselne stavke, ki so neuporabni v vsakdanjem življenju. Tudi izgovorjava kakšnih besed pri vajah je bila za moje pojme slaba oziroma nenatančna. Predvidevam torej, da je aplikacija bolj primerna za ne-azijske jezike.

http://www.duolingo.com

HelloChinese: zelo dobra aplikacija za učenje kitajščine. Med posnetki pri vajah so tudi videi naravnih govorcev, ki so posneti zunaj, obdani z vsakdanjim hrupom iz okolice. Priporočam vsem, ki želijo narediti prve korake pri učenju kitajščine.

http://www.hellochinese.cc

LingoDeer: aplikacijo sem si naložila danes in sem že navdušena. Preko nje se učim korejščine in nadgrajujem znanje, ki ga dobivam med online tečajem korejščine.

http://www.lingodeer.com

 

Kaj pa vi, ste že preizkusili katero od naštetih?

 

china, Kitajska, Korea, Koreja, Organizacija, Potovanje, Travel

Maske- a ne pustne

V času pustovanja je v Sloveniji zmanjkalo mask. Pa ne pustnih, ampak kirurških oziroma zaščitnih, ki ljudi obranijo pred virusi.

Odkar porast in smrtne žrtve corona virusa štejejo v severni Italiji, so Slovenci z nakupovanjem in iskanjem zaščitnih mask pozabili, da se nekaj med njimi širi še hitreje kot virus. Strah.

A po mojem opažanju in spremljanju medijev in javnega mnenja, ne strah pred corono, temveč strah pred- maskam.

Predstavniki slovenskih zdravstvenih inštitucij ljudi pomirjajo, da mask ne potrebujejo, a strah narašča. Strah pred tem, da bi si jih morali tudi v Sloveniji natakniti.

Slovenci smo poseben narod. Na eni strani tako prestrašeni, na drugi pa prepričani, da uživamo status boga. Nas se ne more ničesar dotakniti. Umirajo starejši, bolni. Tisti tam, tisti daleč. Kitajci so zaprli svoje meje in omejili gibanje. Slovenci pa tako radi potujemo. Nas ni strah virusa, nas je strah tega, da bomo morali odpovedati svoje počitnice.  Da ne bomo mogli vsak dan v trgovino, pa na kavo in po nove obleke.

Nihče se ne misli odpovedati vsem tem ‘malim’ luksuznim stvarem. Če si bomo na obraz nataknili masko, pa bomo svojim sosedom, prijateljem in vsem neznancem sporočali, da smo podlegli ‘medijski kampaniji’ in da nas je strah. Z masko priznavamo, da smo ranljivi.

V čem je razlika med reakcijami in ukrepi na Kitajskem, v Koreji in v Italiji v primerjavi s Slovenijo? V preventivi in kolektivni zavesti. Pri nas v splošnem nihče ne dela na preventivi, kolektivna zavest pa je že zdavnaj izumrla. Mi smo individualni in ne želimo, da nam država ukaže, da ostanemo doma. Na Kitajskem so z zaprtjem mest, šol, pisarn, trgovin zmanjšali širjenje virusa. Težko verjamem, da se bodo za tako drastične ukrepe odločili v Sloveniji, ker potem ne bomo mogli več uživati svojega statusa boga. Maske naj še vedno nosijo ‘oni’, ki imajo že tako in tako umazan zrak.

Slovenci smo se glede corona virusa razdelili na tri osnovne tipe- nevtralne, prestrašene in brezbrižne. Nam po potovanju v kritična območja in vrnitvi domov ni treba v (samo)izolacijo, ker nam država ni tako naročila. Dovolj je, da si temeljito umijem roke in kašljam v svoj rokav. Do kdaj?

Si lahko predstavljate, koliko Kitajcev je imelo tik pred izbruhom planirana in plačana potovanja v tujino? Ogromno. Zares ogromno. Izbruh corona virusa je prišel ravno v času največjih migracij kitajskega naroda, v času praznovanja lunarnega novega leta. Pa so se jim odpovedali, zaradi zdravja. Tudi zaradi vašega. Zato, da se bi se širjenje virusa čimprej zajezilo. In tudi zato, da virusa ne bi razširili k nam.

Nošenje mask je v Južni Koreji in na Kitajskem nekaj običajnega. Razlogi so lahko zdravstveni (zaradi vaše ali bolezni drugega) ali pa zaradi onesnaženega zraka, smoga.

Poglejte svoj telefon, računalnik, obleke- kje so narejeni? Morda na Kitajskem, v Južni Koreji? Tovarne, proizvodnja, podplačana delovna mesta- proizvodnja v ‘oddaljenih’ azijskih deželah onesnažuje njihov zrak in načenja splošno zdravje- tudi zato, da so povprečnemu Slovencu dosegljive ‘luksuzne’ dobrine (telefon, modni dodatki, obleke, tehnika…).  In zaradi onesnaženega zraka morajo ‘oni’ nositi maske.

Ali razumete, kam merim? Se čutimo vsaj malo krive, da so v Aziji zaščitne maske del vsakdana? Verjetno še vedno ne. Dokler nam ne bo treba natakniti mask. A potem bodo krivi spet tisti ‘oni’, ki so tam daleč in naj ne hodijo k nam.

V splošnem prevladujeta dva razloga za nošenje mask:

Zaščita sebe: v primeru onesnaženega zraka ali bolezni ostalih ljudi, ki so okoli vas. Velika verjetnost je, da bo Slovenec, ki si bo nadel masko zaradi tega razloga zasmehovan, ker se bo ostalim zdel pomehkužen in prestrašen.

Zaščita drugih: Slovenci ob omembi mask ne pomislijo,da bi zaradi svojega ‘pokašljevanja’ nataknili maske in s tem zaščitili ostale okrog sebe.

Torej, kdaj bomo Slovenci zares občutili corona virus? Ko nam ne bodo več dostopne dobrine in ko bomo morali za izdelke plačevati občutno več, kot sedaj, ali pa takrat, ko določeni izdelki in dobrine ne bodo več dostopni- takrat torej, ko se bodo posledice corona virusa poznale v naši denarnici in v našem vsakdanjiku. Ali pa morda takrat, ko bo dejansko nekdo umrl zaradi corona virusa. Takrat bomo  lahko ‘zdravili’ posledice, za preventivo pa je že sedaj (pre)pozno.

Namreč, ne zavedamo se še, da corona virus ne vpliva samo na fizično zdravje, ampak tudi na gospodarstvo in splošno psihično počutje ter da bo imel dolgoročne posledice, ki se bodo pokazale tudi precej kasneje.