Expat in China – Po tujem potujem

china, Kitajska, Organizacija, Potovanje, sejem, Uncategorized

Novice s Kitajske: obisk Wuhana, nagrada mestu Šanghaj, novi trendi in kitajski prazniki

December 5, 2020 Katarina

Prvi tuji turisti v Wuhanu

Dobrodošlica za ekipo tujih turistov vWuhanu, vir: DT — Dobrodošlica za ekipo tujih turistov v Wuhanu, vir: DT

V preteklem tednu so mesto Wuhan obiskali prvi tuji turisti. Obisk in oglede so organizirali pri wuhanski kulturno-turistični mestni organizaciji, povabili pa so tujce, ki že bivajo na Kitajskem. Ob prihodu na wuhansko letališče so obiskovalcem najprej pogledali izponjenje obrazce, po letališču pa so razporejena razkužila in navodila glede nošenja maske. Vsi obiskovalci so morali imeti pripravljeno tudi zdravstvene kode, preko katere so shranjeni podatki o zdravstvenem stanju posameznikov.
Tujci so si mesto ogledali v 48-ih urah. Poleg klasičnih turističnih znamenitosti so jim lokalni organizatorji pokazali tudi začasno bolnišnico, ki je bila zgrajena v času izbruha epidemije. Bolnišnica je sedaj zaprta, a jo bodo zaenkrat ohranili v primeru ponovnega izbruha.

Potovanja po Kitajski so letošnjega decembra dosegla skorajda enako frekvenco kot septembral 2019, torej nekaj mesecev pred pandemijo. Po Kitajski zaenkrat lahko potujejo zgolj domači prebivalci in tisti tujci, ki na Kitajskem živijo že dlje časa in imajo tam delo ali družino.

Obrazec za potovanje po Kitajski, vir: DT

Začasna bolnišnica v Wuhanu po pandemiji, vir: DT

Mesto Šanghaj je dobilo prestižno nagrado- Smart City 2020

Leta 2017 sem nekaj mesecev živela in delala v mestu Šanghaj in ves čas sem se spraševala ali sem sploh še na Kitajskem, v svetovni metropoli ali pa v nekem daljnem letu v prihodnosti. Šele čez čas sem ugotovila, da Šanghaj enostavno tako mesto je- skupek vsega. Do neke mere še vedno ohranja kitajski pridih (mimogrede, Šanghaj je po mojem mnenju odlično izhodišče za vse, ki na Kitajsko potujejo prvič, saj jim nudi določeno ‘udobje’ zahodnega sveta in nekaj malenkosti ‘klasične’ Kitajske), hkrati pa je prežet z modernostjo, inovativostjo, hitrostjo in sodobnostjo. Ulični čevljarji, ključavničarji, prodajalci ‘street food-a’, taksisti, brezdomci, fitnesi, restavracije- vsi so že pred tremi leti (in še prej) sprejemali plačila preko QR kod, preko mega aplikacije WeChat ali Alipay.

Center Šanhaja je leta 2020 v celoti pokrit 5G omrežjem, po ostalem mestu pa je pokritost 99%. Nagrada je plod do podtankosti izpolnjenega 4-letnega plana, ki je trajal od leta 2016 do 2020 in vključuje tudi spletni dostop in urejanje birokratskih in uradnih postopkov ter celostne integracije oziroma povezave med različnimi industrijami in informacijsko tehnologijo.

Seznam datumov kitajskih praznikov za leto 2021

Pri sodelovanju in prijateljevanju s Kitajsko imamo na zahodu včasih težave, ko nismo prepričani, kdaj imajo na Kitajskem najpomembnejše praznike. Nekateri datumi se namreč vsako leto spreminjajo, ker se ravnajo po lunarnem koledarju, nekateri datumi (na primer prvi maj) pa so vezani na gregorijanski/zahodni koledar. Na spodnji sliki je seznam kitajskih praznikov, ki jih morate upoštevati pri svojem poslovnem ali zasebnem sodelovanju s Kitajsko. V izogib nesporazumom priporočam, da podoben seznam naredite tudi sami, z označenimi dela prostimi dnevi, ki se jih držite v svojem podjetju ali v zasebnem življenju. Temu primerno je potrebno tudi prilagoditi plan dela.

Seznam kitajskih praznikov za leto 2021, vir: DT

china, Travel, Uncategorized

My favorite Chinese cities

March 29, 2019January 27, 2022 Katarina

Slovenska verzija: klik.

Qingdao: I visited it in 2013, right after I finished my summer job in small Chinese town (Longlin, more below). Longlin was hot and humid, in subtropical China and the sea in Qingdao was just exactly what I needed at that time. I went to swim and I became an attraction which I didn’t want; strangers were taking photos of me while I was entering the sea. While I was swimming, people were impressed I don’t need any sort of equipment for keeping my head above the water. Anyway, the climate was perfect and I walked through the city so much that my new shoes turned their shape to the shoes of a pilgrim.

Suzhou: I visited Suzhou two times, first time in 2013 and second time in 2017. It is really convenient for everyone who stays in Shanghai to make a day or weekend trip to this cute Chinese city. I liked its old part and their water canals. It is really inspiring place and if you listen well, the streets have many stories to tell. It is a must for all artistic souls, especially for writers, poets and painters. I would highly recommend to everyone to visit classical gardens and take a ride on a small boat along the canals.

Shanghai: To be honest- I have a love-hate relationship with this massive Chinese city. I lived there for a couple of months but until now I couldn’t made one side decision whether I like it or not. I was able to get everything what I needed on daily basis in Europe (for example cheese, milk and other things like liquid soap, English books etc)- things which are still rare in other Chinese cities). Shanghai is a diverse combination of old and new China and a perfect city for everyone who visits China for the first time.

Longlin: it is a town where I spent one of the most unique summers I ever had. I travelled there alone and I came to the place where I knew no one. I coordinated everything via emails and I am still glad we trusted each other on distance. When I arrived to Longlin I knew immediately people there are warmhearted and welcomed and they accepted me as we were friends from the childhood. I was teaching English language at private school and at the same time they showed me colorful China which not many foreigners have a chance to see. Longlin gave me so many stories and transformed my personality a lot. I was far away from the person who would like to travel alone, but my wish to live in an unknown Chinese town was so big that I overcame that fear and found out solo travel can teach you much about yourself.

Hangzhou: I visited Hangzhou two times, but first time it was in 2013 and I didn’t feel it so special. I walked around the lake and old part, but except little forest next to the lake, nothing made big impression on me. All fame and beauty which everybody was talking about just didn’t come to my heart and eyes. When I went there second time in 2017, I had not expected anything special again, I just wanted to show it to my boyfriend and it was a doable weekend trip from Shanghai. We came there by bullet train but immediately when I stepped off the train I felt something completely different than last time. We stayed in the best hostel I ever been and at that time I really needed peace from vibrant and noisy Shanghai.

Shenyang: Shenyang is not the first city people usually choose to visit in China, but it will always stay a number one Chinese city for me. It was a city where I studied Chinese language in 2007; it was the first Chinese city I lived in. It is super cold in the winter (up to minus 25’C), but people are warmhearted and ready to help. You can still buy things for much lower price than in other more touristic Chinese cities and you can still enjoy some very authentic experiences, which are already gone in other part of the China (for example a ride in a small red car). When my daughter will be big enough, I will definitely bring her there; Shenyang is the place where I spent my best student times in 2007 and ten years later the nostalgic memories combined with complete new experience; i found out that life is giving me a new role- I was becoming mom. 🙂

Shanghai Normal University — Shenyang Normal University

Kitajska, Organizacija, Potovanje

Moja najljubša kitajska mesta

March 29, 2019January 27, 2022 Katarina

English version: click.

Qingdao: mesto in prijateljico, ki je bivala tam, sem obiskala leta 2013, ko sem po nekajmesečnem bivanju in poučevanju na skrajnem jugu Kitajske, nujno potrebovala osvežitev. Tisto poletje sem živela v subtropskem podnebju in osvežitev v obmorskem kraju Qingdao je bila kar super. Neprijetno je bilo edino to, da so me mimoidoči začudeno gledali, ko sem se podala v morje in nekateri so me neočitno tudi slikali. Večina Kitajcev namreč ne zna plavati in zato so bili kar osupli, ko so videli, da lahko plavam brez plavalnega obroča ali kakšnih drugih pripomočkov, s katerimi si ponavadi pomagajo pri lebdenju nad vodo. Po plavalski izkušnji sem se odločila, da kopalke raje pospravim in sem se na ogled mesta podala peš. Prehodila sem ga toliko, da so mi čevlji popolnoma razpadli in sem si morala deliti taksi s popolnimi neznanci, da sem lahko prišla do stanovanja.

Suzhou: sem do sedaj obiskala dvakrat. Prvič leta 2013 in drugič 2017. Mesto je dokaj blizu Šanghaja in priporočam obisk vsakemu, ki se nahaja v njegovi bližini. Nekako se mi zdi mesto polno navdiha, s svojimi malimi kanali in starimi uličicami ter hišami je pravi raj za vse umetniške duše. Zelo romantična je bila tudi vožnja z malim lesenim čolnom, ki ga je poganjal star možak in zraven prepeval izjemno lepe stare kitajske pesmi.

Šanghaj: po pravici povedano- nisem prepričana, ali imam mesto rada ali ne. Tujcu nudi vse dobrine zahodnega sveta (fitnes, mleko in mlečni izdelki, tuja literatura; vse,kar se v večini ostalih kitajskih mest še vedno težko dobi). Ampak hkrati je mesto tako hrupno in nagneteno, da mislim, da več kot par mesecev res ne bi zdržala tam. Vsekakor pa je odlično mesto za vse tujce, ki Kitajsko obiskujejo prvič, saj je v njem še vedno vidna mešanica med staro in moderno Kitajsko.

Longlin: je najmanjši kitajski kraj, v katerem sem živela. Kitajci ga pravzaprav ne štejejo niti pod mesto, ampak se jim zdi vas. Po velikosti in številu prebivalcev si je podobno s Celjem. Je mesto, kamor sem prvič odpotovala povsem sama. Vso komunikacijo sem s predstavniki šole opravila preko spleta in nikogar ob svojem prihodu nisem poznala osebno. Na srečo se je izkazalo, da so ljudje res dobrosrčni in vredni zaupanja. Mestece je res barvito čudovito in le malo tujcev ga je obiskalo. Longlin me je navdihnil za mnogo zgodb in mojo osebnost izoblikoval karakteristike, ki si jih pred to izkušnjo nisem znala predstavljati, da bi bile del mojega značaja.

Hangzhou: tudi Hangzhou sem obiskala dvakrat, a se mi prvič ni zdelo nič posebnega. Glomazno mesto z velikim jezerom in ogromno gnečo. Kot milijonkrat povečan Bled. Prvič sem tam ostala nekaj dni, toliko, da sem se v natikačih sprehodila okrog jezera (trajalo je več ur), a me nekako vseeno ni navdušilo. Bilo je vroče in ves čas je bila v zraku ogromna količina vlage. Tudi ko sem drugič odhajala v to mesto, nisem pričakovala ničesar. Pokazati sem ga želela svojemu fantu, saj je tudi Hangzhou primeren za vikend izlet za vse tiste, ki živijo v Šanghaju. Odpeljala sva se s hitrim vlakom, a takoj, ko sva stopila z vagona v mesto se mi je zazdelo vse drugače. Niti približno si nisem predstavljala, da bom v Hangzhouu našla mir in tišino- morda je k temu botrovala tudi lokacija najinega hostla, ki je še vedno na prvem mestu mojih najljubših hostlov (Fiona’s).

Shenyang: mesto, ki prav gotovo ni prva izbira tujcev, ki si želijo prvič ogledati Kitajsko. A povsem po krivici. V Shenyangu še vedno lahko najdete marsikaj, kar je v drugih velikih kitajskih mestih že povsem izginilo- ogromne notranje tržnice, možnost vožnje z malimi rdečimi vozili, tržnice na prostem itd. Mesto se nahaja na severu, v provinci Liaoning in pozimi je tam čez dan okrog -25’C. Sibirija je seveda povsem zraven. Kljub temu Shenyang ostaja na prvem mestu mojih najljubših kitajskih mest. Je prvo mesto, v katerem sem živela in študirala leta 2007. Deset let kasneje sem ga zopet obiskala. Nostalgično obujanje spominov na študentske čase pa se je premešalo s povsem novo izkušnjo. Deset let po prvem obisku Kitajske sem ugotovila, da me v življenju čaka nova vloga- vloga mame.

Kitajska, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Kje je Kitajska?

September 13, 2017 Katarina

Po izhodu iz metroja me je zunaj pričakalo gradbišče. Pudong Avenue je bila zaprta, čez celo avenijo se je raztezalo ogromno gradbišče. Okoli mene visoke ograje, izza njih pa so štrlele visoke stolpnice. Spet sem sama.

Hodim naravnost, brez pogleda na zemljevid. Notranji kompas me usmerja. Šesti čut pomaga. Naenkrat jih zagledam. Vse tiste stolpnice, sijoče in mogočne stavbe, ki sem jih poznala s slik. Vidim jih, ogromne so. Stojijo pred mano, mene pa obdaja tišina. Tišina, tako nenavadna za Kitajsko. Skozi nos mi šine vonj po zemlji. Vonj po dežju, travi, drevesih, reki. Vsi moji čuti so vklopljeni, telo in duša pa se čudijo. Ušesa slišijo tišino, oči strmijo v visoke stavbe, nosnice vohajo naravo. Po koži se naenkrat začnejo razlivati kaplje dežja, ki pršijo vse naokoli. Ne obstanejo, komaj se jih opazi. Počutim se kot v parnem oblaku. Moja duša je pričakovala vzklike, hupanje, močne vonjave, gnečo. Koraki so bili pripravljeni, da se izognejo večjim luknjam na cesti.

Hodim po lepi, na novo tlakovani poti. Nikjer ni lukenj. Cesto prečkam po nadhodu in zagledam zeleni park tik pod sabo. Pri vstopu stoji nekaj uradnikov in policist. Ne vem, ali gre za varovano sosesko ali za javni park. Zagledam znak, ki sporoča kup prepovedi. Prepovedano plavanje. Prepovedano dretje. Prepovedana hoja po travi. Prepovedane igre z žogo. Prepovedani pikniki, prepovedano trganje cvetlic, prepovedano hupanje.

Hodim proti parku, mimo vratarjev in uradnikov. Vstopim v zeleni park, ki ga obdajajo stolpnice. Veliki finančni centri in banke. Vrtnarji urejajo cvetlice, na sredini zelenja se razliva malo jezerce.

Osupla sem, da v parku skorajda ni ljudi. Razgledujem se naokoli. Tišino, ki nenavadno zeva sredi velikega Shanghaija, nežno prekinejo zvoki kitare, ki se zaslišijo z druge strani jezera. Počasi se odpravim za zvokom. Sredi mesta, sredi stolpnic, stoji ta zeleni park, kjer prevladuje vonj po naravi. Zaradi pesmi, ki se sliši v ozadju, moji duši uspe nekaj, kar ni pričakovala, da je možno sredi Kitajske. Popolnoma se umiri.

Stolpnice naokoli so tiho, dež še vedno po malem kaplja, izjemno puhteča zelena trava in drevesa me povežejo z naravo. Nisem pričakovala, da se bom kdajkoli, obdana s tako visokimi stavbami, lahko počutila umirjeno.

S počasnimi koraki pridem do mesta, kjer starejši možak igra na kitaro in s tihim glasom prepeva pesem. Manj kot deset ljudi je zbranih naokoli, a vsi strmijo proti glasbeniku. Snemajo ga, gledajo in poslušajo njegovo pesem. Poje v kitajščini, pesem, ki jo izvaja, poznam tudi sama.

Čez nekaj časa v bližino pride varnostnik. Ne zmorem prepoznati njegovih namer. Ne vem, ali ga kitarist moti, ali pa se je tudi sam prišel umirit ob zvokih njegovih pesmi. Izgleda strog, za nekaj minut postane. Morda je ravno zaključil s svojim delom in si prišel spočit.

Svoj polurni postanek zaključim in se odpravim v samo osrčje betonskih dreves. Tam je gneča, izjemno število turistov išče najboljše kote in vogale, ki jih bo naredilo majhne v objemu velikanskih stavb. Hodim dalje, naravnost, dokler ne pridem do reke. Zaradi deževja v zadnjih dneh je tako narastla, da je nekatere dele poti preplavila. Ljudje navdušeno skačejo po njenih ostankih, ki izgledajo kot velike luže na poti.

A vsi so tako olikani. Nikjer ni otroka, ki bi brez sramu vzklikal na ves glas. Nikjer ni zvokov, ki bi kakorkoli spominjali na Kitajsko. Naokoli same kavarne in sladoledarne mednarodnega slovesa. V zraku ni kričanja, le vonj po reki pluje skozi nosnice, vsake toliko časa slišim le nekaj navdušenih vzklikov in smeh turistov, ko sami sebe ogledujejo na posnetkih na telefonih. Ni cingljanja, ni dretja.

Nenadoma se odločim, da se čimprej odpravim nazaj proti svojemu stanovanju na drugem koncu mesta. Želim se vrniti v prostor, ki je sredi soseske, za katero še lokalni prebivalci pravijo, da ni primerno za tujce. Pravijo, da zato, ker tu niso stvari, ki si jih tujec želi videti.

Na ulici pred mojim blokom nekdo sedi ob svojem napol voznem kolesu in tolče z jeklenim predmetom po ogrodju prevoznega sredstva. Prodajalka zelenjave čez cesto navdušeno maha nekomu, ki ga očitno pozna. Tu se na ulici derejo otroci, ki jih mame še z glasnejšim glasom utišajo. Tu v soboto dopoldne slavijo novopečena mladoporočenca in jima prižigajo petarde. Tu ima sosed kanarčka, ki prepeva ob vsakem vremenu. Nekdo že navsezgodaj seklja jedi, ki jih bo pojedel za kosilo.

Vračam se v svoje stanovanje, v blok številka sedem. Preden vstopim, skočim še v malo trgovino, saj potrebujem pitno vodo. Stopim v prostor, ki je trgovina in recepcija hkrati. Nad tem je majhen hotel. Po velikosti stavbe sodeč ima največ pet sob. Gledam naokoli po prodajalni in iščem večlitrske plastenke vode. Ne najdem jih, zato se na petah zasukam proti izhodu. V prostoru sta dva prodajalca, moški in ženska. Ženska me pogleda in vpraša: ”Kaj pa iščeš?” Odgovorim, da nekaj, kar vidim, da nimajo. Nadaljuje: ”Kaj pa naj bi to bilo?”

”Veliko plastenko z vodo.”

Pomigne z glavo in z roko nakaže v njeno levo. Zasmeji se: ”Seveda jih imamo, poglej tjale.” V velikih kartonskih škatlah so petlitrske plastenke s pitno tekočino. Zahvalim se ji in želim plačati. Preden najdem denarnico, nadaljuje: ”Rabiš vodo v novem stanovanju, kajne? Si nova, ane?” Presenečena potrdim, ona pa z velikim nasmeškom govori:”Smo te videli, ko si prišla. Imaš kar veliko prtljage. Tale rajon je malo poseben, kajne, haha. Upam, da ti bo všeč.”

Odgovorim:”Seveda mi bo, pa stanovanje je tudi zelo lepo.” Zanima jo, za koliko časa sem prišla ter koliko sem stara. Pove mi, da me naokoli že vsi poznajo ter da lahko kadarkoli pridem po vodo. Zahvalim se ji, počutim se varno.

Odidem iz trgovine, zavijem v temno ulico, kjer se ljudje ob vhodih hladijo zaradi vročega jesenskega vremena. Pokimajo mi in ugotovim, da je Kitajska tam, kjer se počutim domače.