Tag: pismenke

Tradicionalna zadržanost Slovencev hitro skopni, ko zagledajo tujca, ki se sprehaja ob meni.

Zvedavi pogledi someščanov in radovedni otroci, ki brez sramu želijo izvedeti več o oddaljeni deželi… Tokrat ne pišem o svojih izkužnjah na Daljnem Vzhodu, pač pa o vsakodnevnih reakcijah, ki jih kot mednarodni par doživljava skupaj s fantom.

Glede na to, da sem pred kratkim obiskala njegovo domovino Južno Korejo, marsikoga zmede dejstvo, da delam na kitajskem turističnem trgu ter da je bil moj študij povezan s Kitajsko. Večina avtomatično sklepa, da prihaja s Kitajske.

Velikokrat slišim komentar: “Ah, Koreja, Kitajska, meni je to eno in isto. Kako jih sploh ločiš?”
Saj vem, da je to za večino retorično vprašanje, a si vseeno ne morem pomagati, da ne komentiram kaj v smislu: ”Kako pa ti ločiš svojega partnerja od ostalih Slovanov/Evropejcev?”

Neokoliko naprednejši poznavalci obeh držav ponavadi odvrnejo: ”Dobro si izbrala, izdelki iz Koreje so kvalitetnejši kot tisti s Kitajske, hahaha.”

Hmmm, kakšne izdelke pa imamo torej na slovenskem? Če se ne motim, se velikokrat ponašamo z lesom in lesno industrijo, hlodi, morda s čebelarstvom in troti…

V drugo skrajnost gredo mnogi sogovorci pri debatah, kadar razlagam, da večina Kitajcev še vedno ne ve, kje je Slovenija, medtem pa je slovenska država zaradi snemanja korejske drame in dokumentarnega filma precej bolj prepoznavna med Korejci.

Zelo občutljivo in zaščitniško reagirajo, ko povem, da njihovo domovino morda pozna le peščica starejše generacije Kitajcev, ker se je spomni iz obdobja Jugoslavije.  Te iste osebe pa se ponavadi smejijo mojim prigodam kadar razlagam, kako so mali otroci v Aziji strmeli vame, nekoliko starejši pa so me prosili za fotografiranje, saj še nikoli niso videli osebe, ki prihaja iz druge države.

Ničkolikokrat sem zalotila sovaščane in someščane različnih starosti, kako strmijo v mojega partnerja. Ali se pri tem razlikujemo od Azijcev, ki se čudijo nad tujci?

”Uh, samo, da mi ne bo pojedel psa!” Težko si predstavljate, kako pogosto sem ta stavek slišala med prebivalci slovenske domovine. Preden odgovorim na tak vzklik, si ponavadi sogovornika predstavljam, kako si zadovoljno postreže s kakšno izjemno ‘domačo’ kulinarično specialiteto; odojkom, govejim jezikom, bikovimi testisi, krvavicam itd.

Veliko raje bolj poglobljeno razlagam, kadar se komentarji nanašajo na jezik in pisavo.

”No, imaš pa res veliko srečo, da znaš kitajsko in se lahko pogovarjata.”

Pogovarjava seveda se, vendar kitajščina ni najin skupni jezik, saj je on ne razume. Tudi pisava se povsem razlikuje, saj imajo Korejci črke, Kitajci pa pismenke.

Tik pred koncem pa še- si lahko zamislite prvo in najbolj tipično vprašanje, ki ga mojemu partnerju zastavljajo slovenski uradniki?

”Hmmmm… Ste iz Severne ali Južne…?”  Eden izmed njih pa je kar nekoliko presenetil z nadaljevanjem: ”Ali poznaš skupino Laibach?”

Na srečo so se pred kratkim zgodile zimske olimpijske igre in v zadnjem času sva vse večkrat slišala tudi kakšne čestitke in pohvale na račun izpeljave športnega dogodka.