Tag: shenyang
Novice s Kitajske: obvladovanje vremena, čas za učenje in obdarovanja
Upravljanje z vremenom
Ko sem leta 2007 prvič obiskala Kitajsko, se je o smogu še precej malo govorilo. Prav tako je bila tudi Kitajska za Slovence (miselno) nekje daleč, nekje, kjer delajo poceni izdelke, nad katerimi se po nakupu jezimo, ker so slabe kvalitete. Danes se Kitajska ne zdi več oddaljena dežela in vsak trenutek se trudijo, da svetu pokažejo tudi odlične in kakovostne izdelke ter neverjetne inovacije, za katere se nam kdaj pa kdaj zazdi, da so le iz kakšnega futurističnega filma.
V zadnjih letih, ko so na Kitajsko začele prihajati in sestankovati izjemno pomembe gospodarske in politične delegacije, pa sem opazila eno precej nenavadno podobnost v času vseh pomembnih obiskov. Nebo v Pekingu se je vedno razjasnilo. Dolgo časa smo se sinologi in poznavalci Kitajske poigravali z mislijo, da Kitajska ureja tudi vreme. A danes o tem pišejo tudi veliki mediji- v Business Insider-ju so v začetku decembra objavili članek, kjer so zapisali, da je kitajska vlada oznanila svoj veliki projekt, kjer bodo nazdzorovali in ‘upravljali’ z vremenom, ter na tak način ustvarjali tudi dež ali sneg, ne samo modro nebo.
V Pekingu je zaposlenih že več kot 35000 ljudi, ki delujejo v ustanovah in na projektih za upravljanje z vremenom, eden izmed večjih projektov pa se je začel že leta 2008, ko je Kitajska gostila poletne olimpijske igre.
Priložnost za učenje- kako dobro vas poznajo Kitajci?
Ko sem v začetku letošnjega leta govorila s kitajsko prijateljico, ki dela v turizmu, me je zanimalo, kaj sploh počne sedaj, ko nihče ne potuje. Razložila mi je, da se učijo. Cela ekipa njenih sodelavcev se že od marca dalje uči o domačih in tujih destinacijah, ki bi jih lahko po koncu epidemije ponudili svojim strankam in to se mi zdi odlična prilika za to, da se kitajskim turistom in turističnim delavcem pokaže, da se v Sloveniji lahko ostaja dlje in potuje… ‘bolj počasi.’ Slovenija je do prihoda epidemije še vedno bila večinoma država, kjer so si kitajski turisti ogledali le Bled, Ljubljano, Postojnsko jamo in morda Piran. Kitajski turistični agentje drugih destinacij in doživetij niso ponujali- ker jih enostavno niso poznali. V času epidemije pa je pravzaprav odlična možnost, da se to spremeni. Nova znanja in online izobraževanja so postala velik trend- in če želite, da svoj izdelek ali storitev predstavite kitajskemu trgu, je sedaj odlična prilika za to- vaše ideje, predloge in želje sprejemam po emailu katarina.birtic@hotmail.com. Naj še omenim, da je vstop na kitajski trg v zadnjih letih postal veliko bolj kompleksen in potrebuje celostni pristop- enkratni obisk sejma na Kitajskem skoraj zagotovo ne bo prinesel željenih rezultatov in prav zdaj je čas, da se kitajskim strankam predstavite celostno in s konkretnim planom.
Jabolko kot decembrsko darilo na Kitajskem
Še vedno srečujem ljudi, ki jih preseneča dejstvo, da na Kitajskem božiča ne praznujejo in da je za njih 31. december le dan, ko obrnejo novo stran na koledarju. Decembrsko vzdušje je na Kitajskem (in tudi v Koreji) bolj povezano in ‘posvečeno’ trošenju, zapravljanju in obdarovanju med pari in prijatelji. Komaj v zadnjih nekaj letih so v nekaterih predelih kitajskih velemest začeli z okraševanjem mest ter z ‘novoletnimi sejmi’ in dogodki (letos je to na primer božični market v Šanghaju). Decembrsko vzdušje na Kitajskem pomeni bolj nekakšen stik z ‘zahodno kulturo’. Predvsem mladi Kitajci tako december izkoristijo za nakupovanje in okušanje tuje hrane. A kljub vplivu z zahoda je Kitajska razvila tudi zelo unikatno a hkrati običajno darilo- jabolko, ki je zavito v lep darilni papir. Razlog za to tiči v besedni igri- po kitajsko izraz 平安夜 píng’ān yè pomeni ‘miren večer’, beseda za jabolko pa zveni podobno 苹果Píngguo. Več si lahko preberete in ogledate tudi na tej povezavi: Video o praznovanju božiča na Kitajskem
Novice s Kitajske: obisk Wuhana, nagrada mestu Šanghaj, novi trendi in kitajski prazniki
Prvi tuji turisti v Wuhanu
V preteklem tednu so mesto Wuhan obiskali prvi tuji turisti. Obisk in oglede so organizirali pri wuhanski kulturno-turistični mestni organizaciji, povabili pa so tujce, ki že bivajo na Kitajskem. Ob prihodu na wuhansko letališče so obiskovalcem najprej pogledali izponjenje obrazce, po letališču pa so razporejena razkužila in navodila glede nošenja maske. Vsi obiskovalci so morali imeti pripravljeno tudi zdravstvene kode, preko katere so shranjeni podatki o zdravstvenem stanju posameznikov.
Tujci so si mesto ogledali v 48-ih urah. Poleg klasičnih turističnih znamenitosti so jim lokalni organizatorji pokazali tudi začasno bolnišnico, ki je bila zgrajena v času izbruha epidemije. Bolnišnica je sedaj zaprta, a jo bodo zaenkrat ohranili v primeru ponovnega izbruha.
Potovanja po Kitajski so letošnjega decembra dosegla skorajda enako frekvenco kot septembral 2019, torej nekaj mesecev pred pandemijo. Po Kitajski zaenkrat lahko potujejo zgolj domači prebivalci in tisti tujci, ki na Kitajskem živijo že dlje časa in imajo tam delo ali družino.
Mesto Šanghaj je dobilo prestižno nagrado- Smart City 2020
Leta 2017 sem nekaj mesecev živela in delala v mestu Šanghaj in ves čas sem se spraševala ali sem sploh še na Kitajskem, v svetovni metropoli ali pa v nekem daljnem letu v prihodnosti. Šele čez čas sem ugotovila, da Šanghaj enostavno tako mesto je- skupek vsega. Do neke mere še vedno ohranja kitajski pridih (mimogrede, Šanghaj je po mojem mnenju odlično izhodišče za vse, ki na Kitajsko potujejo prvič, saj jim nudi določeno ‘udobje’ zahodnega sveta in nekaj malenkosti ‘klasične’ Kitajske), hkrati pa je prežet z modernostjo, inovativostjo, hitrostjo in sodobnostjo. Ulični čevljarji, ključavničarji, prodajalci ‘street food-a’, taksisti, brezdomci, fitnesi, restavracije- vsi so že pred tremi leti (in še prej) sprejemali plačila preko QR kod, preko mega aplikacije WeChat ali Alipay.
Center Šanhaja je leta 2020 v celoti pokrit 5G omrežjem, po ostalem mestu pa je pokritost 99%. Nagrada je plod do podtankosti izpolnjenega 4-letnega plana, ki je trajal od leta 2016 do 2020 in vključuje tudi spletni dostop in urejanje birokratskih in uradnih postopkov ter celostne integracije oziroma povezave med različnimi industrijami in informacijsko tehnologijo.
Seznam datumov kitajskih praznikov za leto 2021
Pri sodelovanju in prijateljevanju s Kitajsko imamo na zahodu včasih težave, ko nismo prepričani, kdaj imajo na Kitajskem najpomembnejše praznike. Nekateri datumi se namreč vsako leto spreminjajo, ker se ravnajo po lunarnem koledarju, nekateri datumi (na primer prvi maj) pa so vezani na gregorijanski/zahodni koledar. Na spodnji sliki je seznam kitajskih praznikov, ki jih morate upoštevati pri svojem poslovnem ali zasebnem sodelovanju s Kitajsko. V izogib nesporazumom priporočam, da podoben seznam naredite tudi sami, z označenimi dela prostimi dnevi, ki se jih držite v svojem podjetju ali v zasebnem življenju. Temu primerno je potrebno tudi prilagoditi plan dela.
Novice s Kitajske: Priložnosti za slovenske podjetnike
Možnost online srečanj s kitajskimi podjetji
GZS skupaj s China Brand Fair 2020 letos namesto sejma v živo ponujajo možnost, da se slovenski podjetniki s kitajskimi lahko srečamo in dogovarjamo kar online. Sestanki in predstavitve bodo potekali od 23.-27.11. 2020. Več kot 100 kitajskih podjetij bo na razpolago za vaša vprašanja in pogovore. Skorajda vsakdo, ki tako ali drugače sodeluje s Kitajsko, med podjetji lahko najde potencialnega partnerja. Področja, ki jih kitajska podjetja zastopajo, so med drugimi naslednja: športna oprema in pripomočki, tekstilni izdelki, kitajska medicina in farmacija, elektronske komponente, oprema in dodatki za avtomobile in motocikle, stroji in oprema za kmetijstvo, notranja oprema in dekorativni izdelki, široko potrošni industrijski izdelki itd.
Navodila za prijavo in seznam podjetij najdete na spletni strani Gospodarske zbornice Slovenija tukaj:
Če imate kakšna dodatna vprašanja glede poslovanja in bontona pri sodelovanju s kitajskimi podjetji, pa vsa povpraševanja sprejemam preko emaila ali telefona.
Mrzla Kitajska- spomin iz 2007/08
Tale zapis je nastal nekje… deset let nazaj… 😮
Kitajska je velika država z veliko prebivalci. Veliko ljudi pa posledično pomeni veliko drugačnih navad, zaradi katerih se prišlek pravzaprav nikoli ne znebi občutka, da je tujec. Ob ogledu turističnih znamenitosti se tako lahko kaj hitro zgodi, da se sam spremeni v turistično atrakcijo, saj imajo Kitajci zanimivo navado strmenja v ljudi neazijskega porekla, ki se sprehajajo po mestu ali pa si mirne duše ogledujejo svete templje, kjer te razne močne dišave skoraj odpeljejo v nadzemeljski svet. Medtem, ko z očmi iščeš naslednjo zanimivost, pa se ti pogled lahko nehote ustavi na kakšnemu Kitajcu srednjih let, ki drži v roki svoj telefon s kamero, ki je usmerjen v prav nič svetega ali zanimivega,… pač pa proti tebi. Pri tem se zadovoljno smehlja, ko pa se zave, da je postal opažen, začne hitro tipkati po mobilnem telefonu, da bi prikril svoj nenavaden hobi. Na Kitajskem bi lahko tako zaradi takega načina obnašanja pojem zvezdništva dobil nekoliko drugačno definicijo.
Nemalokrat pa se lahko zgodi tudi to, da te osnovno znanje njihovega jezika lahko povzdigne skoraj na raven boga. Ko zaslišiš za sabo, da se pogovarjajo o tebi, ponavadi ne moreš ostati ravnodušen, zato se obrneš k njim in v mandarinščini s čudnim naglasom hitro poveš, da nisi iz Rusije, kot so sprva predvidevali. Takoj so popolnoma očarani in zanima jih vse o tebi, zato skoraj s svetlobno hitrostjo nad tabo spustijo plaz vprašanj o tem, iz kje si, kaj delaš na Kitajskemin koliko časa se že učiš kitajsko. Znanje geografije jim ponavadi rahlo šepa, saj ob omembi Evrope takoj pomislijo, da si iz Francije ali iz Velike Britanije. Presenečenje je bil mlad fant, ki je ob omembi Slovenije takoj poskočil in navdušeno vzkliknil: ”Dzahowitch!” Seveda se je tudi pohvalil, da bodo nogometne tekme v času olimpijskih iger potekale v Shenyangu, v sedemmilijonskem mestu, kjer smo živele skoraj štiri mesece. Mesto je zelo veliko, kljub temu pa nima prevelikih težav s smogom, saj smo se večinoma zbujale v mrzla, a popolnoma jasna jutra. Ob omembi vremena je zanimivo tudi to, da v vseh teh mesecih bivanja na Kitajskem niti enkrat nismo uporabile dežnika. Je pa zato mraz, ki ga človek izkusi v tem severnem mestu posebna izkušnja, saj se je večkrat zgodilo, da kljub jasnemu vremenu brez oblačka cel dan nismo zapustile stanovanja, saj je bilo zunaj peklensko mraz. Minus dvajset stopinj čez dan ni prav nič prijetna izkušnja. Kljub številnim slojem oblačil, ki ti jih uspe navleči nase, ledeno mrzel zrak še vedno vdihuješ s pljuči, kar pomeni, da te mraz”poreže” še navznoter. Včasih je bila prava dilema, ali bi v takem mrazu hodil hitro in tako hitreje prišel do toplejšega cilja, s čimer tvegaš vnetje dihal, ali bi hodil počasneje, a s tem dalj časa trpel na mrazu…
Kitajcev na severu tak mraz ne moti več, saj so precej dobro opremljeni. Kosmate kape, ki smo se jim na koncu jeseni smejale, ko smo jih zagledale na tržnici, v zimskih mesecih postanejo nepogrešljiv dodatek pri moškem spolu. Zanimiv pojav pa so nekateri odporni motoristi, ki se brez čelade in seveda tudi brez kape vozijo po ledenomrzlih ulicah. Kako tako vožnjo preživijo, je za nas ostala nerešena uganka.
Posebna izkušnja z mrazom pa nas je pričakala zadnji vikend v lanskem letu, ko smo se odpravili v štiri ure oddaljeno obmorsko mesto Dalian. Navdušenje nad tem, da bomo po dolgem času videli morje, je prijateljico tako prevzelo, da je doma pozabila kapo in rokavice. Po pripovedovanju prijatelja, ki je doma iz tega mesta, je tam v povprečju temperatura vsaj za nekaj stopinj višja kot v Shenyangu, navadno jeto okoli nič stopinj Celzija. Ko smo prispeli v Dalian, je tam snežilo, veter pa je pihal tako močno, da si težko srečal kakšnega mimoidočega, saj se je bilo prav nemogoče premikati. Na srečo pa smo prav v tem mestu izkusili tradicionalno kitajsko gostoljubnost, ko nam je prijateljeva družina pripravila zelo dobro večerjo z njihovimi morskimi specialitetami. Ker smo že dobre tri mesece do takrat vsak dan jedli s paličicami, seveda nismo imeli občutka, da z njimi ne znamo jest. Zato smo bili kar nekoliko presenečeni, ko se nam je vsa družina smejala, ko nas je opazovala, kako jih nespretno in nerodno držimo. To jih je sprva tako zabavalo, da nam niso hoteli pokazati, kako se sploh pravilno drži, na koncu pa so se nas le usmilili ter nam pokazali. Kitajci so namreč tudi zanimivega mnenja, kar se hranjenja s paličicami tiče. Pravijo namreč, da njihova vsakdanja uporaba pomaga pri razvoju inteligence. Kaj so si torej mislili o nas, seveda raje nismo spraševali…
Dalian je kljub nenehnemu mrzlemu vetru izredno lepo mesto. Po dolgem času smo si lahko oči spočili na lepi modri barvi morja ter na hribčkih, ki so se vili nedaleč odmesta. Domačini so najbolj ponosni na to, da živijo ob morju. Prav zato so tudi zgradili ogromno ”morsko mesto”, kjer imajo vse mogoče morske živali.Čudovito si je bilo ogledati delfine, morske leve, polarne medvede, tjulnje, razne eksotične barvite majhne ribice, želve velikanke, posebej veličasten paje bil ogled ogromnih morskih psov. Akvariji so delovali čisti, saj smo v nekaterih od njih opazili tudi potapljače, ki so zadevo čistili. Ker pa Kitajci radi vsaki stvari priključijo še kakšen dodatek, smo se v tem ”morskem mestu” lahko sprehodili še po kletki ”pojočih ptic”. Seveda smo pričakovali ptice, ki nas bodo razveselile s čudovitim petjem, videli pa smo le kokoši, fazane in nekaj velikih ptic neznane vrste, ki so krožile nad nami. Da so ptice dobro preskrbljene, smo lahko ugotovili takoj ob vstopu, saj so bila drevesa in tla bela od ptičjih kakcev. V tej veliki kletki smo bili edini turisti in sprva smo seveda mislili, da nikogar ne mika tveganje neželenega okraska na glavi, ob izhodu pa nas je prešinila ideja, da je morda še vedno prisoten strah pred ptičjo gripo.
Pred vrnitvijo domov smo nekaj dni preživele še v Pekingu, kjer smo si na hitro ogledale nekaj znamenitosti, med drugimi Kitajski zid in seveda še nekaj objektov, v katerih bodo potekale olimpijske igre. V kitajski prestolnici se resnično pozna, da jih skrbi čistoča in smog. Na tleh namreč ne vidiš toliko pljunkov, prav tako pa je zanimivo, da se ljudje, zaposleni v državnih službah, na delovna mesta ne smejo voziti z avtomobili, pač pa morajo obvezno uporabljati javni prevoz, ki je smešno poceni. Podzemna železnica te v parih minutah hitro popelje na povsem drug konec mesta za le 0,20 evra, medtem ko se z avtobusom kamorkoli po mestu lahko zapelješ le za deset centov.
Kitajska- primerjava 2007:2017
Letos bo oktobra minilo deset let, odkar sem se prvič odpravila na Kitajsko. Deseto obletnico bom obeležila nekje na Kitajskem; če mi bosta čas in delo dopuščala, bom iz Shanghaija za kratek čas skočila v Shenyang, kjer sem preživela čudovit in leden študijski semester 2007/08. In kaj je bilo takrat na Kitajskem drugače kot danes?
Facebook je bil še dostopen brez VPNja. Gmail in youtube prav tako. Pravzaprav sem takrat na Kitajskem prvič zvedela za FB, ki so ga nam predstavili naši ameriški kolegi. Internetne povezave so bile sicer izjemno počasne. Za poslušanje in gledanje priljubljenih glasbenih videospotov se je bilo treba priključit na youtube zgodaj zjutraj, si odpreti tri različne zavihke, izbrati tri različne pesmi, ki so se potem nekje do desetih zvečer morda naložile in smo jih lahko predvajali pred ogledom piratskih filmov. Pri pošiljanju emailov si lahko v celem dnevu morda lahko naložil tri do pet slik, ki si jih pošiljal nekje tri do pet ur.
Namesto WeChata je bil najbolj v uporabi QQ. Danes je WeChat sredstvo za komuniciranje in z njim lahko opravljaš video klice, pošiljaš tipkana in glasovna sporočila, videoposnetke, objavljaš na moments (podobno kot ‘zid’ na FB), kupuješ, plačuješ, igraš itd. Pred tem je bil na Kitajskem v uporabi QQ, pri nas pa MySpace… 😀
Prva javljanja domov sem opravila preko internetnih barov– a to sploh še obstaja? Ob prihodu v Shenyang smo s prijateljicami ugotovile, da naša soba v študentskem domu še ni opremljena z internetom, zato smo po mestu morale poiskati internetni bar. Tam smo se priključile na internet, da smo lahko poslale prvi email svojim domačim in prijateljem. Zakupile smo si eno uro časa, napisala sem približno pet vrstic, pošiljanje pa je trajalo kakšnih 35 minut.
Potovale smo v času kitajskega praznika državnosti; letalsko karto do Pekinga iz Zagreba smo si kupile že nekaj mesecev vnaprej, povezavo do Shenyanga pa smo si uredile kar na železniški postaji. Danes boste ob želji, da bi potovali prvi teden v oktobru, najprej dobili svarila in opozorila, da si hotele in javni transport zaradi izjemne gneče uredite vsaj en mesec pred odhodom. Takrat se namreč večina kitajskega prebivalstva odpravlja na dopust in/ali se vrača domov, tako da so letalske karte, avtobusi in vlaki polno zasedeni. Me pa smo 1./2.10.2007 ob pristanku v Pekingu pomahale taksistu, da nas je najprej peljal do pekinške severne železniške postaje, potem pa smo se postavile v vrsto, da smo kupile karte za vlak do Shenyanga. Na vlak smo sicer morale čakati skoraj cel dan, a smo potem potovale ponoči v izjemno udobnem spalniku.
Vizumski postopki so bili manj zahtevni in natačni; nekega dne v času uradnih ur smo se odpravile na kitajski konzulat v Ljubljani, v čakalnici vzele obrazce za vizo, jih izpolnile na roko in čakale v vrsti. Ko je nastopil naš čas, da smo pristopile do uradniškega okenca, nas je kitajska uslužbenka povprašala po dokumentih, ki dokazujejo, da smo se vpisale na shenyansko univerzo. Teh papirjev nismo imele, saj smo se za vpis enostavno dogovarjale samo po emailih z oddelkom za tuje študente. Uslužbenki smo iskreno povedale, da ustreznih dokumentov nimamo. Na hitro in v rahlo nestrpnem tonu nam je razložila, da v tem primeru ne moremo dobiti študentske vize. Skomignile smo z rameni, vzele pisalo, prečrtale oznako za prošnjo po študentski vizi in obkljukale razdelek za turistično vizo. Uslužbenka je za nekaj trenutkov osuplo obstala, vdihnila in nas nekaj minut oštevala, da se takih uradnih prošenj ne sme kar tako spreminjati. Me smo bile tiho, se opravičile in jo potolažile, da bomo prav gotovo tudi potovale. Ona je zavzdihnila, sprejela naše papirje in oznanila, da naj pridemo po vizo en teden kasneje.
Danes se morate na prvi obisk na kitajskem konzulatu naročiti po emailu. Nato vam pošljejo datum in uro, ko se lahko v čakalnici zglasite z vsemi potrebnimi dokumenti. Izpolnjeni morajo biti preko računalnika, sprintani, zloženi lično po vrsti. Ob moji letošnji prošnji, da bi dobila vizo za 120 dni, je uslužbenka poklicala konzula, ki se je osebno oglasil, preučil moj primer in ga nato oddobril na podlagi prejšnjih kitajskih viz. Če ne letite na Kitajsko iz danes na jutri, planirajte minimalno tri tedne za pridobitev vize. In ne pozabite, da ne sprejemajo gotovine.
Mleko, mlečni izdelki in vino so bili redka dobrina; sir, ki smo ga lahko kupile le v največjem supermarketu, je bil le topljen sir za toast. O karkšnikoli drugi obliki mlečnega izdelka ni bilo ne duha ne sluha. Mleko so večinoma prodajali le v malih tetrapakih, vino pa sploh ni bilo vino, pač pa neka sladka pijača s priokusom majhnih mehurčkov.
Moja kitajščina je bila na slabšem nivoju kot danes; tako sem si zimsko jakno namesto s pralnim praškom oprala z varekino. Na srečo je bila jakna bela še pred pranjem.
Letalske karte so bile dražje; povprečna cena za letalski prevoz iz bližnjih letališč do Kitajske je bila okrog 900-1000 eur, med ugodnejše so se štele letalske karte med 700-800 eur. Letos sem letalsko karto dobila za nekaj manj kot 550 eur.
Menjava Euro:Yuan je bila 1:10; kako lahko je bilo preračunavati… 🙂 Pivo je v supermarketu stalo 20 evrskih centov, v ‘prestižnem’ klubu pa 2 eura.
Vprašanje smoga je bilo takrat še v zraku… Nihče ni na veliko govoril o onesnaženju in zdravju nevarnih posledic vdihavanja kitajskega zraka.
