Uncategorized

Vsi Kitajci so isti

Po manj kot mesecu dni bivanja v Šanghaju sem ugotovila, da sem nevede že razvila svojo dnevno rutino. Glede na to, da je tu kava draga kot žafran, sem si paket turške dišeče mešanice prinesla iz Slovenije. Vsako jutro si jo skuham in vse večkrat si polno skodelico odnesem kar v pisarno.

Vsako jutro približno ob istem času odidem od doma. Na ulici je polno ljudi, vrvijo in drvijo naokoli, do svojega jutranjega cilja.
Škripajoča in na pol zarjavela natovorjena kolesa poganjajo starejši prebivalci mesta. Na obrazih se jim že zjutraj riše utrujenost. Ponavadi so oblečeni v zelenkasta in sprana oblačila, na prtljažniku pa njihov tovor kljubuje vsem pravilom ravnotežja.

Po pločniku hitijo moški v kravatah, pod ramo pa stiskajo aktovko ali pa najnovejši model kakšne super-pametne elektronske naprave.

Na skuterju se mimo pelje cela družina; mali otrok na sredini, spredaj in zadaj pa starša. Tisti, ki sedi zadaj, ponavadi z eno roko drži otroka, z drugo pa še kakšen kup vreč ali torb.

Male trgovine in restavracije zjutraj prodajajo sojino mleko in male cmočke (baozi-je), ki jih mimoidoči kupujejo za zajtrk.

Na križiščih piskajo policisti in usmerjajo promet. Svojo nalogo izvajajo izjemno striktno in male prekrškarje zaustavljajo in pišejo kazni.

Rdeča luč na semaforju vsako jutro sveti izjemno dolgo in moja skodelica kave se vse bolj hladi.

Med čakanjem na dovoljenje za prečkanje ceste velikokrat opazim mladega fanta, ki pridrvi mimo na kolesu. Oblečen je v poslovno obleko s kravato, zdi se mi, da hiti v svojo prvo pravo službo. Vsakič skuša prekolesariti križišče pri rdeči luči, a ga piskanje in mahanje policista zaustavi.

Opazim nestrpne klonirane poslovneže, ki uporabljajo dva telefona hkrati- po enem govorijo, po drugem tipkajo. Opazim urejene dame, kjer je na daleč vidno, da svoja jutra najdlje preživljajo pred ogledalom.

Poleg mene joka otrok, ki na vse načine skuša prepričati mamo, da je vrtec zadnji kraj, kamor bi se rad odpravil.

Okoli vogala zavijejo trije mladci, iz katerih vrejo ideje za izboljšanje življenjskega standarda; predstavljam si, da imajo čez pol ure predstavitev svojih start-up-ovskih idej.

Spomnim se na nek članek o Kitajski, pred kratkim objavljen na spletni strani enega izmed slovenskih medijev. Nek bralec je prispevek komentiral z: ”Vsi Kitajci so isti.”

Jaz pa dodajam- da, isti so kot mi. V čem se opis oseb, ki jih srečujem tu v Šanghaju, razlikuje od opisa garačev, nadebudnih mladih, zagretih poslovnežev, ki jih srečujemo v Sloveniji?

Rože na ulici

 

 

Škatle

Garač

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.