Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Čudenje v Južni Koreji

Predstavljam nekaj najbolj zanimivih izkušenj in ugotovitev, ki so name naredile največji vtis v času mojega potovanja po Južni Koreji.

Močna bralna kultura

Kljub hitremu tempu življenja izjemno veliko število Korejcev še vedno posega po tiskanih knjigah. V Seoulu lahko kadarkoli v času obratovanja metroja na številnih postajah podzemne vrnete knjige, ki ste si jih izposodili v knjižnicah. Obvezna destinacija v glavnem mestu za vse ljubitelje knjig je tako tudi knjižnica v predelu Gangam, v nakupovalnem centru Starfield COEX. Osupnilo vas bo ogromno število knjig, ki se razprostrejo v visokih nadstropjih okoli vas. Tudi knjigarne so vedno polno kupcev ter bralcev in udobni stoli marsikaterega obiskovalca premamijo, da knjigo prebere skorajda do konca.

Starfield knjižnica v nakupovalnem centru
Starfield knjižnica v nakupovalnem centru
Vračanje knjig na podzemni
Vračanje knjig na podzemni
Knjigarna
Knjigarna

Pošteno plačevanje ulične hrane in javnega prevoza

Na metrojih uporabljate kartico, ki jo napolnete z denarjem. Posebnost pa je ta, da naprave, kamor prislonite svojo kartico, nimajo vidnih vratc. Če bi nekdo šel skozi, ne da bi prislonil kartico, bi ga lahko ta skrita vratca blokirala. Vendar to očitno nikomur ne pade na pamet in se to ne zgodi. Podobno je tudi na ulici, kjer so nekateri prodajalci svoje stojnice postavili skupaj s cenikom in škatlico, kamor lahko mimoidoči kupci dajo denar za prigrizek v znesku, ki ga kupec določi sam. Prodajalca večino časa sploh ni tam ali pa vse skupaj opazuje le od daleč.

Rakunja kavarna:

Mačjih kavarn smo nekako že vajeni, v Koreji pa lahko ob kavi pobožate tudi nekatere druge živali, na primer rakuna. Rakuni, ki živijo v kavarni, so po večini zavrženi hišni ljubljenčki, ki so si jih ljudje omislili, nato pa ugotovili, da ne znajo in ne zmorejo ustrezno skrbeti zanje. Živali so zelo družabne in radovedne, kaj hitro pa lahko s svojimi radovednimi tačkami sežejo v vaše žepe in iščejo priboljške.
Če želite spoznati rakune, lahko obiščete:
서울시 마포구 홍익로 3 3층 / 3F, Hongil-ro, Mapo-gu, Seoul

Rakun
Rakun
Srečanje z rakunom
Srečanje z rakunom

Učinkovite upravne enote:

V Južni Koreji so uradi odprti do večernih ur (ponavadi od devetih do šestih), marsikateri dokument pa lahko s svojim prstnim odtisom lokalni prebivalci prevzamejo kar na posebnih avtomatih, ki obratujejo 24 ur na dan. Na teh avtomatih lahko prevzamete izpisek iz matične knjige, potrdilo o šolanju, potrdilo o davčnih obveznostih, potrdilo o zdravstvenem zavarovanju, letni izpisek dohodkov itd.

V uradih sedi več oseb, ki so nemudoma na voljo ob morebitnih vprašanjih.  Kadar pa se pojavi določena problematika, ki pokriva več področij, bo ena uradna oseba prevzela odgovornost in vas vodila čez vse postopke.

V praksi je srečanje z uradnikom iz upravne enote in prevzem vseh potrebnih dokumentov v Južni Koreji  trajalo slabih dvajset minut. Obnova, izdelava in prevzem mednarodnega vozniškega potrdila je v Koreji potekala na drugi enoti in je skupaj s čakanjem v vrsti trajalo 25 minut.

Upravna enota
Upravna enota
Avtomat na upravni enoti
Avtomat na upravni enoti
Prevzem vozniškega dovoljenja
Prevzem vozniškega dovoljenja

Prepoved kajenja tudi na zunanjih površinah

V okolici vladnih stavb, na različnih turističnih področjih in na nekaterih najbolj obiskanih krajih (na primer Gangam ali Insa-dong) velja stroga prepoved kajenja. Na to opozarjajo okrogli znaki, ki se nahajajo na tleh.

Prepoved kajenja na ulici
Prepoved kajenja na ulici

Popoldanski posladek- sladica v obliki dreka

Dolge vrste se vijejo za zelo zanimivo sladico. Testo je mešanica med palačinkami in vaflji, v sredini se skriva čokoladni namaz, zunanja oblika pa izgleda kot… izdelek, ki ga človek pridela po takem obroku.
Torej, če vas pot zanese v Seoul in vam zapaše nekaj sladkega, se zglasite na:
서울시 종로구 인사동길 44 쌈지길 / 44 Insadong-gil, Jongno-gu, Seoul

Prav posebna sladica
Prav posebna sladica
Izgleda okusno?
Izgleda okusno?
Mmm... :)
Mmm… 🙂

Poštne storitve

Oddaja poštne pošiljke za Slovenijo je v Koreji trajala 15 minut, oddaja pošiljke za Korejo iz Slovenije pa debelo uro. Pošta je za primerljivo ceno iz Koreje do Slovenije potovala štiri delovne dni, iz Slovenije do Koreje pa skorajda cel mesec, kljub izbrani storitvi in zagotovilom poštnih uslužbenk, da bo prispela najkasneje v sedmih delovnih dneh.

Popravilo cest in gradbena dela

Se opravičujem vsem delavcem v Sloveniji, ki morajo sredi prometnih zamaškov in prahu izpolnjevati delovne ukaze svojih nadrejenih. V mojem domačem kraju in okolici popravila majhne zaplate na cesti ponavadi potekajo približno tri mesece, v Koreji pa v tem času zgradijo celo stolpnico ali pa naselje.

Javni prevoz in cene

Če mi ne bi bilo škoda svojega časa in energije, bi žrtvovala teden dni dopusta in poskušala po Sloveniji potovati z javnim prevozom. Predvsem bi poskusila, koliko časa traja potovanje od enega manjšega kraja do drugega. Že kar nekaj let imam namreč v glavi slogan, ki se mi je porodil med vožnjo z avtobusom: Slovenija- majhna država, kjer za najkrajše razdalje porabite največ časa.
Poleg tega je slovenski javni prevoz (če niste otrok, študent ali upokojenec), drag. Za podobno ceno, kot jo plačate za redno vozovnico za vlak med Ljubljano in Mariborom, v Južni Koreji prepotujete dvakratno razdaljo v pol krajšem času.

Prisrčne policijske postaje

No, ne vem, kakšne se človeku zdijo, če bi moral urejati kakšne res težke zadeve, ampak pri urejanju administracijskih postopkov je bilo prav luštno vzdušje. Policijska postaja v Gangamu ima recepcijo, kjer je zraven receptorja zeleno drevo, kamor lahko obiskovalci in policisti obesijo listke z dobrimi misli in željami.

Drevo z lepimi mislimi
Drevo z lepimi mislimi

Fantje s kozmetiko

Svetovno znani glasbeni fenomen BTS, ki so s svojo glasbo osvojili tudi marsikatero slovensko poslušalko, imajo svojo kozmetično linijo- za dekleta. 🙂

BTS- korejski glasbeni fenomen
BTS- korejski glasbeni fenomen

 

Organizacija, Potovanje

Bedak s kamnom

”Ej fant, nikoli ne pij in vozi,” zakliče v angleščini že precej okajen gost izza sosednje mize mojemu partnerju. Oblečen je v trenirko z velikim napisom Croatia. Na njej je tudi že nekaj pack politega vina.

”Seveda ne,” mu odgovori partner in mu pomaha  kozarcem vode. Gost na drugi strani navidezno nazdravi s polno čašo alkoholnega grozdjevega napitka.

”Iz kje je ona?” zanima gosta in pomigne proti meni. ”Iz Avstralije?”

Oba s partnerjem se zasmejiva. Partner odgovori:”Ne ne, iz Slovenije.”

Ob tej informaciji se k nama obrne gostova prijateljica in zakliče: ”Tooo, Slovenke smo the best!”

Nekako mi ni bilo do daljše komunikacije, saj sem bila zelo lačna in namesto, da bi kaj odgovorila na ta vzklik, se raje posvetim hrani na mizi.

Oba gosta nadaljujeta svoj pogovor v slovenščini. Gostova prijateljica je nekoliko popravljala njegove slovnične napake v angleščini, vendar se gost ni pustil motiti in ji je zabrusil v slovenščini: ”Boli me kurac, me bojo že razumel, če me bojo hotl.”

Nato sta nadaljevala pogovor, ki ga nismo slišali še za sosednjimi mizami. Kar naenkrat pa je gospod čez celo restavracijo začel klicati natakarja in se s svojo prijateljico vmes ‘prepiral’, da bo ves račun poravnal on. Gospodična se je nekaj časa še trudila, da bi ga pregovorila, vendar je gospod vztrajno zavračal njeno ponudbo, da si večerjo razdelita na pol.

Natakar je po nekaj minutah prinesel račun in gospod je z levo roko segel v svoj žep na zadnjici. Za sekundo mu je zmanjkalo besed in z desno roko hitro segel še v žep na drugi strani ritnice. Vmes pa mu je ušlo: ”O fak, stari, pa ne morm vrjet. Fak, ne, ful bad…” V obraz je bil že tako in tako zaripel zaradi popitega vina, sedaj pa je postajal kar vijoličen.

Z očmi, usmerjenimi v prt na mizi, je nagovoril svojo prijateljico: ”Ej dej sori stara, fak ej, mislm, da sm pozabu denarnco u avtu. A loh ti založiš, sej ti bom vrnu.”

Natakar ju je vztrajno čakal, da sta skupaj nakopičila ustrezno vsoto bankovcev in ugotovila sta, da imata nekaj malega še na zalogi, zato sta naročila še eno buteljko belega.

Njuni glasovi so spet postali nekoliko tišji in ostali prisotni v restavraciji smo se lahko v miru pomenkovali s tistimi, s katerimi smo sedeli skupaj za omizjem.

Restavracija je imela čudovit pogled na morje in ko je sonce zahajalo, je kar nekaj gostov odhitelo na obalo, da so lahko ovekovečili čudovite barve na nebu in morju.

Morda je bližajoči čas somraka gospoda opomnil, da na hitro zvrne preostalo vino ter se odpravi domov. Glasno se je odrinil od mize in pri tem razbil nekaj kozarcev na mizi. Imel ga je že toliko pod kapo, da so tudi njegove kletvice postale nerazumljive.

Medtem, ko se je trudil, da bi razbitine zložil nazaj na mizo in s tem vsaj malo omilil škodo, ki jo je napravil, je v kotu zagledal še precej velik kos kamna, ki je služil kot dekoracija v restavraciji. Izpraskal  ga je iz okrilja večje skulpture in ga komaj držal v rokah.

S kamnom v rokah se je opotekaje namenil proti izhodu. Teža kamna in popito vino sta spodnašala njegovo ravnotežje, zato se je odločil, da mora kamen čimprej izpustiti- in izpustil ga je direktno nama na mizo. Pri tem je nekaj zamrmral, vendar je bil že tako pijan, da ga nihče ni nič več razumel.

Komaj smo se zadržali, da nismo glasno zaploskali, ko se je gospod končno odmajal ven in ni prizadejal večje škode.

Vendar je minilo le nekaj minut, dokler ga nismo vsi spet zagledali pred restavracijo. Povsem počasi se je v svojem črnem avtu s štirimi krogci peljal mimo in tik pred vhodom ustavil, odprl okna na vratih avtomobila ter na ves glas navil glasbo. Mahal nam je in upala sem, da se zares poslavlja.

Tako me je razjezil!

Kako lahko tako pijan človek sede za volan? In po registrski tablici sodeč je tak vozil vse do slovenske prestolnice…

Pograbil me je tak bes, da bi ga najraje izpulila iz tistega avta in ga skupaj z njegovim kamnom zalučala daleč, daleč na dno morja.

Kitajska, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Obisk glasbenega festivala na Kitajskem

Že dolgo sem si želela na Kitajskem obiskati kakšen dober glasbeni festival. Od daleč sem spremljala razvoj pop rock glasbe in rast ter populariziranje kitajske rock scene. S to tematiko sem pred nekaj leti tudi zaključila svoj študij na sinologiji in sociologiji kulture.

Do lanske jeseni sem obiskala le nekaj koncertov kitajskih bendov, ki so imeli svojo turnejo po Evropi, lani v začetku oktobra pa sem končno lahko preučila sceno od blizu. Na Kitajskem je glavna festivalska sezona spomladi okrog prvega maja ter jeseni, ponavadi pozno septembra in v začetku oktobra.

V Shanghaiju sem se tako končno udeležila festivala Simple life, ki se je iz Tajvana razširil tudi na celino. Večdnevni dogodek je potekal na odlični lokaciji ob reki Huangpu na kraju, kjer je Kitajska leta 2010 organizirala Expo.

Imela sem izjemno srečo, da sta v istem dnevu nastopila dva moja najljubša izvajalca: bend Escape plan 逃跑计划in pevec Pu Shu 朴树. Malo manj sreče pa sem imela z nakupom enodnevnih vstopnic. Na dan koncertov sem pred prizorišče prišla brez kart in optimistično pričakovala, da jih bodo na odprtih blagajnah vseeno imeli še kaj na voljo. Prečesala sem vsa prodajna mesta, ki so bila odprta okrog prizorišča, a me je povsod pričakal napis ali komentar, da nimajo na voljo niti ene vstopnice več. Do konca življenja bi me žrlo, če bi se na licu mesta obrnila in odšla domov, zato sem se odločila za tvegano potezo. Pred vhodom je stalo več prodajalcev na črno, ki so ponujali vstopnice po najmanj dvakratni ceni. Že takoj ob prihodu so mi ponujali karte za vrtoglave cene, vendar sem jih vztrajno zavračala, saj nisem verjela, da je festival res razprodan. Navsezadnje je rock glasba dolgo časa na Kitajskem veljala za slabo in negativno, koncerti pa so večinoma potekali na precej manjših lokacijah. Poleg tega sem od Kitajcev navajena, da vse stvari počnejo zadnjo sekundo in sem tudi zaradi tega razloga bila prepričana, da bo večina opravila nakup vstopnic kar zadnji dan na prizorišču.

Vendar so Shanghai in kitajska mladina več kot očitno drugačni. Morala sem se sprijazniti, da je bil festival resnično razprodan dolgo vnaprej. Kar dobro uro ali dve sem barantala s preprodajalci vstopnic, da sem lahko nato po zasoljeni ceni vseeno z vstopnicami v rokah odšla skozi strog varnostni sistem. Srce mi je razbijalo, saj me je skrbelo, da so karte ponarejene. A skener, s katerim so prečesali karto, je posvetil zeleno in osebje pri vhodu mi je zaželelo lep dan.

Brantanje za ceno
Brantanje za ceno
Srečni preprodajalec vstopnic
Srečni preprodajalec vstopnic

 

Natančen pregled vstopnice
Natančen pregled vstopnice
Vstop na festivalsko prizorišče
Vstop na festivalsko prizorišče

Prizorišče je bilo ogromno, koncerti so potekali na štirih odrih (Star Stage, Gaia Stage, Breeze Stage in Fruit Stage). Pu Shu in Escape plan so bili na Star stage in zanimivo je bilo to, da se je vse skupaj začelo že v popoldanskem času.

Escape plan so nastopili točno ob 17:00. V njihovih melodijah je čutiti pridih Coldplayjev ter Kings of Leon (ni čudno torej, da so mi poslušljivi), nekaj besedil v svojih pesmih prepevajo tudi v angleščini in pevčeva nadarjenost za jezike je več kot očitna. Za moje pojme so eden redkih kitajskih bendov, kjer lahko rečem, da se angleščina dobro sliši. Pred parimi leti so imeli dokaj uspešen koncert tudi na Norveškem, kjer jih je občinstvo zelo dobro sprejelo. Moram pa priznati, da sem bila kar rahlo presenečena, saj sem tu pričakovala več sodelovanja iz občinstva. Bili smo nagneteni in več kot očitno je bilo, da so izjemno priljubljeni, vendar se mi je publika ves čas zdela nekako zadržana. Bend spada med najbolj popularne kitajske pop rock izvajalce vse od leta 2013, ko jih je pesem Brightest star in the sky 夜空中最亮的星na festivalu Midi izstrelila med zvezde. S pesmijo je povezana tudi ljubezenska zgodba fanta iz takratnega občinstva, ko se je sredi pesmi povsem razjokal, ker ga je besedilo spomnilo na njegovo bivšo punco. Le to jo je očitno tako ganilo, da se je po ogledu videa vrnila nazaj v njegov objem, pesem pa je med kitajsko mladino prepoznana kot ena izmed najbolj romantičnih pesmi sodobnega časa.

20171005_17300820171005_175116

Po koncu koncerta me je presenetila izmenjava publike. Povsem organizirana gneča občinstva se je iz prvih vrst podala proti izhodu prizorišča, na njeno mesto pa so prišli oboževalci naslednjega benda. Še danes mi ni jasno, kako je vse to potekalo povsem brez prerivanja in slabe volje. Nekaj povsem drugega, kot sem bila vajena na šanghajskih metrojih.

Pred nastopom Pu Shuja sem se razgledala naokoli in obiskala še nekaj drugih odrov. Poleg tega sem si privoščila večerjo, ki pa ni bila prav nič poceni. Ugotovila sem tudi, da na celotnem prizorišču nikjer niso stregli alkoholnih pijač, kjub temu, da so jih na nekaterih stojnicah oglaševali. Namesto alkohola pa si lahko spil bolgarski jogurt, ki so ga precej močno oglaševali na celotnem festivalu. Momchilovtsi jogurt naj bi prihajal iz bolgarske vasi z istim imenom in je med Kitajci pravi hit- marsikdo, ki si lahko privošči potovanje v tujino, odide na obisk te vasi, saj bakterije v jogurtu obljubljajo dolgo življenje- za ljubitelje festivalov proizvajalci jogurta torej obljubljajo mnogo dobrih koncertov.

Po okrepčilu in poslušanju nekaterih drugih izvajalcev, sem se počasi vrnila nazaj proti glavnemu odru.

Pu Shu je nekaj minut pred deveto začel s svojim nastopom. Tu pa je bil odziv publike povsem drugačen. Že pred vstopom na oder so vzklikali in klicali njegovo ime in ko se je pojavil na odru, se je med občinstvom razlil enoten val navdušenega krika. Pevec izgleda povsem preprosto in tako se je predstavil tudi na odru. Imel je nemalo treme in med petjem je nekajkrat tudi pozabil besedilo(klik), s tem pa se je oboževalcem le še bolj prikupil. Tu je publika znala vse njegove pesmi na pamet in večkrat se je zgodilo, da pevca niti nisem slišala, ker so vsi okoli mene tako glasno prepevali njegove pesmi.

20171005_21031720171005_17525020171005_191843

Njegova najbolj popularna pesem je The Ordinary road (klik)平凡之路, ki je postala nekakšna ljudska himna. V ozadju na odru so ves čas koncerta predvajali besedila njegovih pesmi ali pa kar celotni videi. Eden izmed njih je bil tudi spot, ki ga je posnel v Pragi: klik. Morda pa se bo pevec v prihodnje tako lahko priljubil tudi evropskemu občinstvu. 🙂

Pu Shu je bil v tistem dnevu zadnji izvajalec, ki je nastopil. Po koncertu so se vsa prizorišča hitro izpraznila, jaz pa sem potem nekaj časa neuspešno iskala kakšno stojnico, kjer bi prodajali albume in druge izdelke, povezane z nastopajočimi.  Očitno še en dokaz, da na Kitajskem danes vse poteka preko spleta. Upam samo, da bodo koncerte še ohranjali na sporedu v živo. 🙂

Kaj pa ti, poznaš kakšen kitajski bend?

Povezava do celotnega koncerta Pu Shuja:

2017简单生活音乐节·朴树