Kitajska, Organizacija, Potovanje

Potnika na podzemni

Vstopila sem v delno natrpan podzemni vlak na petek zvečer. Vagon je bil ravno prav prazen, da sem našla prost sedež.

Nasproti mene sta sedela mož in žena, on obut v planinske čevlje, s prenosnikom v naročju. Žena v krilu in visokih petah, zavita v drag šal. Ob sebi je držala črn kovček na kolesih, ki so bila navajena potovanja po zglajenih poteh.

Mož je strmel predse in ni spregovoril besede. Po napornem delovniku se je izjemno veselil vikenda. V pisarni se je po končanem delu preobul in hitro tekel do postaje, kjer sta z ženo skupaj vstopila na podzemni vlak.

Molčala sta, a vseeno smo ostali potniki lahko občutili napetost v zraku.

Njegova življenjska sopotnica je pogledovala a proti njemu in vsakič narahlo odprla usta, da bi povedala nekaj, kar ji je ležalo na duši. Mož je po dolgoletnem zakonu vedel, da mu pogovor ne uide, zato se je raje obrnil proti njej in spregovoril: ”Res misliš v teh čevljih in elegantni opremi v hribe? Saj sem ti povedal, kam greva. Pa ta kovček, le kako naj si to reč oprtam na rame in rinem po strmih poteh?”

Žena je vidno razburjena, a se vseeno galantno in pokončno drži. Počasi se mu zastrmi v oči: ”Dragi, po vseh teh letih zakona bi lahko vedel, da planin ne maram. Dobro vem, kam si rekel, da se odpravljava ta vikend.”

Mož spet strmi v prazno, a vseeno zastavi povsem kratko vprašanje: ”Torej?”

Soproga nadaljuje,  s telesom napravi gib bližje njegovim ramenom in ušesu ter odgovarja: ”Torej, po vseh teh letih sem pričakovala, da naju dejansko poznaš toliko, da veš, da me ne boš vlekel v gore. Mislila sem, da se s tem planinskim izletom šališ.”

Mož je tiho, žena rahlo zajame sapo in nadaljuje: ”Dragi moj, kar naprej se šališ, zakaj si torej tokrat tako resen?”

Mož odvrne: ”Ker resno mislim. Kar poglej. Tu zraven tebe sedim obut v planinske čevlje. Kam pa misliš, da sem namenjen v tej opremi?”

Žena končno ujame njegov pogled in hitro izkoristi trenutek: ”Da, dragi, vidim tvoj resen obraz in tvoje planinske čevlje. Ampak, prosim, poglej me. Saj me poznaš. Ne hodim v hribe. Poglej moje čevlje in obleko. Kako ti je lahko padlo na pamet, da bom resno vzela tvoj pohodniški predlog. Seveda sem mislila, da se šališ.”

On odgovori: ”Pa se pač ne. Toliko pa me že poznaš, da veš, da se rad šalim, a v planinskih čevljih vseeno ne bi lomastil po podzemni in naokoli po mestu.”

Žena strmi v moževe oči, z rokami objame njegovo ramo. Na njegovih obraznih potezah skuša najti delček mimike, ki bi ji pokazal, da je vse skupaj le potegavščina. Spakirala je namreč njuna najboljša in najbolj elegantna oblačila. Prepričana je bila, da ju bo na končni postaji počakalo najeto vozilo z osebnim voznikom, ki ju bo odpeljal v uro oddaljen kraj; v mesto, kjer imajo odlične toplice in luksuzen hotel.

”Srčno upam, da imaš planinske čevlje in oblačila v tem elegantnem črnem kovčku.”

Žena molči.

Glas iz zvočnikov naznani mojo postajo. Hitro skočim s sedeža, polna radovednosti po nadaljevanju zgodbe izstopim iz vagona.  Še zadnjič pogledam proti paru. Žena naslanja svojo glavo na moževa ramena.

Vlak odhiti dalje. On v planinskih čevljih, ona v visokih petah, skupaj namenjena v isto smer. Prepričana sem, da so se njune želje in pričakovanja po poti združili v končni cilj.

 

1 thought on “Potnika na podzemni”

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.