Kitajska, Korea, Koreja, Organizacija, Potovanje, sejem, Travel

Aplikacije za učenje azijskih jezikov

Kitajščino sem se začela učiti… hm… jeseni leta 2003. Takrat o Kitajski nisi slišal skorajda nič pri dnevnih novicah, kitajščino pa smo lahko slišali le na predavanjih in urah konverzacije na sinologiji. Če se prav spomnim, so imeli mobiteli takrat še zeleno-črn ekran. O korejščini se mi takrat še niti približno ni sanjalo, danes pa lahko nekatere kpop popevke slišite tudi na slovenskem radiu- vsaj na Valu202 sem že slišala BTS. 🙂

Sama se še vedno rajše učim jezika po ‘starih’ metodah, z učitelji in v razredih, a ker so trenutne okoliščine nekoliko nenavadne, sem se spomnila na nekatere izmed mobilnih aplikacij, ki sem jih preizkusila.

DuoLingo-je bila prva aplikacija, ki sem si jo naložila na telefon, a sem kmalu ugotovila, da se z njo ne bi mogla naučiti prav nobenega azijskega jezika. Zdi se mi povsem neprimerna za učenje kitajščine ali korejščine. Predvidevam, da je osnova vaj in poučevanja zasnovana na romanskih in germanskih slovnicah, kar pa ne koristi pri azijskih jezikih, ko na začetku ne znaš ne brati ne pisati. Ni mi všeč tudi to, da za primere in vaje delaš nesmiselne stavke, ki so neuporabni v vsakdanjem življenju. Tudi izgovorjava kakšnih besed pri vajah je bila za moje pojme slaba oziroma nenatančna. Predvidevam torej, da je aplikacija bolj primerna za ne-azijske jezike.

http://www.duolingo.com

HelloChinese: zelo dobra aplikacija za učenje kitajščine. Med posnetki pri vajah so tudi videi naravnih govorcev, ki so posneti zunaj, obdani z vsakdanjim hrupom iz okolice. Priporočam vsem, ki želijo narediti prve korake pri učenju kitajščine.

http://www.hellochinese.cc

LingoDeer: aplikacijo sem si naložila danes in sem že navdušena. Preko nje se učim korejščine in nadgrajujem znanje, ki ga dobivam med online tečajem korejščine.

http://www.lingodeer.com

 

Kaj pa vi, ste že preizkusili katero od naštetih?

 

Jezikovno Mesto
china, Kitajska, Korea, Koreja, Organizacija, Potovanje, sejem, Travel

Tečaji azijskih jezikov- online

Nova znanja in sodelovanja lahko širijo obzorja in manjšajo razlike. Takšne in drugačne. Jezikovno Mesto organizira online tečaje meni ljubih jezikov: korejščino, japonščino in kitajščino.

V naslednjih dneh lahko s pomočjo promo ur preizkusite, ali bi se katerega izmed naslednjih jezikov želeli učiti bolj poglobljeno. Jaz bom izbrala korejščino, kaj pa vi? 🙂

Korejščina, ponedeljek, 6.4. 2020, 16.00-16:45

Japonščina, torek, 7.4. 2020, 16:00-16:45

Kitajščina, sreda, 8.4. 2020, 16:00-16:45

Prijavite se preko obrazca na tej povezavi in ne pozabite povedat, da ste za to izvedeli preko Po tujem potujem. 🙂 Po emailu boste dobili link do online ‘učilnice’, kjer bo potekal tečaj. Veliko uspeha vam želim!

https://www.jezikovno-mesto.com/prijava

Koreja, Organizacija, Potovanje, Travel, Uncategorized

Kaj gledajo in poslušajo korejski otroci?

Televizijo redkokdaj gledam. Pred dvema dnevoma sem prvič po več mesecih gledala nizozemski film, sicer pa je ekran pri meni doma ponavadi ugasnjen. A če bodo tudi na slovenskih TV kanalih začeli predvajati eno izmed hčerkinih najljubših risank, se bo to verjetno spremenilo.

Iz Koreje trenutno prihajata dva velika hita, nad katerimi se navdušujejo tudi evropski otroci- vsaj nad pesmijo Baby shark, vendar jih s hčerko gledava na youtube-u.

Sama sem Baby shark prvič slišala pred približno enim letom, ko smo se v Koreji (pre)dolgo vozili s kombijem po različnih krajih države. Hčerka, ki je bila takrat stara dobrih osem mesecev, ni marala vožnje in sedenja v avtosedežu. Ena od korejskih prijateljic, ki se je takrat vozila zraven, je zatrdila, da pozna odlično metodo, kako ustavit hčerkin jok in neudobje med vožnjo.

V roke je vzela svoj telefon, jaz pa sem že rahlo zavila z očmi. Nisem se želela posluževati tehnik zasužnjevanja s telefonom, saj se mi je hčerka zdela še povsem premajhna za strmenje v ekran.

Morda je prijateljica začutila moje misli, saj telefona ni pomolila hčerki pred nos, pač pa ji je samo predvajala pesmico… ”Baby shark doo doo doo…” In začela zraven hecno plesat.

Hčerka je nehala jokat in se začela smejat.

Nekaj mesecev smo si tako neudobje daljših voženj res krajšali s to pesmijo, dokler ni začela nejevolja zaradi milijonkrat slišane melodije, naraščati pri meni.

Sploh se ne spomnim, kdaj in kako sva s hčerko prvič zaslišali uvodno špico iz risanke Pororo, a mislim, da je bilo tudi kakšno leto nazaj.

Pororo je korejska risanka za otroke, v kateri lahko uživajo tudi odrasli. Glavni lik je mali pingvin, ki rad poje in pleše, je simpatičen, poučen, poslušljiv in gledljiv. Ne jaz ne hčerka se ga še nisva naveličali, pač pa skupaj gledava krajše verzije različnih epizod in poslušava njegove pesmice. Na voljo so angleške in korejske verzije risank.

Pororo živi v zasneženem Porong porong gozdu in se rad druži s svojimi prijatelji- majhnim krokodilom, polarnim medvedom, lisico itd. Vsak dan jih čaka nova pustolovščina, hkrati pa počnejo stvari, ki jih morajo početi tudi ljudje- in otroci tako v likih vidijo nekakšne idole.

Baby shark in Pororo sta produkt korejske produkcije, le da opažam, da je prvi med otroci veliko bolj razširjen tudi v Evropi.

Torej, če je vam in/ali vašim otrokom dolgčas…. Lahko pogledate kakšno epizodo Pororo-ta 🙂 in mi sporočite svoje mnenje. 🙂

Baby Shark

kitajski vlak
Kitajska, Koreja, Organizacija, Potovanje, sejem

Do kdaj in kako potem naprej?

V zadnjih nekaj tednih poleg številk potiho spremljam tudi spreminjanje slovenskega oziroma evropskega javnega mnenja glede uporabe zaščitnih mask. Spremljam, kako počasi ugaša oglašanje raznih državnih predstavnikov, ki so poudarjali, da so zaščitne maske nepotrebne pri zdravih ljudeh. Spremljam, kako tisti, ki so po družbenih omrežjih že od začetka prodajali maske, niso več zasmehovani in oblateni z vojnimi zaslužkarji, pač pa pod komentarji dobivajo vedno več povpraševanj in naročil.

Glede številk in primerjav s Kitajsko se name vsakodnevno obračajo ljudje, ki me sprašujejo o resničnosti številk, ki jih Kitajska predstavlja svetu v povezavi z boleznijo covid-19.

Slovenci zelo neradi priznamo, da nečesa ne vemo. A mene tu ni prav nič sram- niti kot sinologinja in poznavalka Kitajske ne vem, ali so številke obolelih in umrlih na Kitajskem pravilne. Vem pa eno- Kitajska je z zelo radikalnimi ukrepi (zaprtje mest, javnega prevoza, služb, proizvodnje, javnih ustanov, izobraževalnih ustanov…) ukrepala hitreje in naenkrat na območju celotne države. Kar vem, je to, da je Evropa čakala predolgo. Kitajska je ob izbruhu bolezni skorajda hkrati oziroma le v zamiku nekaj dni zaprla in izolirala skorajda vsa svoja večmilijonska mesta. Evropske države pa so čakale. Priznam, zadnje čase zares neprijetno pokašljujem in boli me glava, ko gledam, kako počasi in neenotno še vedno reagirajo vse ostale države in njihovi prebivalci v boju proti zajezitvi te nove bolezni.

Kljub dostopnosti informacij, ki so (bile) na voljo naravnost s Kitajske, se Evropa obnaša, kot da z ukrepi lahko čaka in da mora vse nevarnosti in neprijetnosti za vsak slučaj izkusiti še sama. Zelo si želim, da bi se nezaupanje v Kitajsko že enkrat nehalo- vsaj v takih primerih.

Poleg vprašanja o številkah, me ljudje veliko sprašujejo tudi o tem, do kdaj bo vse skupaj trajalo.

Tudi tega ne vem, lahko pa podam le primer s Kitajske. Kitajska je Wuhan izolirala 23.1.2020. Ljudje so se res strogo držali ukrepov, ostajali so doma- že od prvega dne, ne šele po treh tednih. Datum, ki so si ga v Wuhanu zadali za ‘odprtje’ mesta in sprostitev povezav z ostalo državo, je 8.4. 2020. Osmi april. Torej so v Wuhanu stroga karantena, izolacija mest ter prebivalstva in ostali radikalni ukrepi trajali oziroma še trajajo že dobre tri mesece.

Naj samo še spomnim, provinca Hubei, v kateri se nahaja Wuhan, ima le približno 2 milijona manj prebivalcev, kot jih ima celotna Italija, kjer število okuženih ter smrtnih žrtev še vedno narašča. Število smrtnih žrtev v Španiji pa je že sedaj preseglo število smrtnih žrtev na Kitajskem.

Glede na to, da v Evropi mesta in marsikatere države še niso uvedle tako strogih ukrepov kot Kitajska na začetku izbruha, si lahko mislim, da bo pri nas vse skupaj trajalo precej dlje od treh mesecov.

Kaj se bo dogajalo, ko se bodo razmere izboljšale in bo število obolelih za covid 19 začelo upadati tudi zunaj Kitajske?

Merjenje telesne temperature ob vstopu v restavracije, trgovine, bare, frizerske in kozmetične salone v Aziji obiskovalcem izmerijo telesno temperaturo. Marsikje na Kitajskem morajo stranke ob vstopu v zaprt prostor pustiti tudi kontaktne podatke, na primer telefonsko številko ali email.

Nova pravila za potovanja: Hong Kong in Macao zaenkrat ne dovolita vstopa tujcem in nerezidentom na svoja območja. Kitajska je sicer v začetku meseca marca že začela odpirati svoja vrata in predvsem tujci, ki so zaposleni na Kitajskem, so se začeli vračati- a s tem so bolezen covid-19 prinesli nazaj. Predvidevam, da bo pred vstopom v marsikatero državo po svetu ob sprostitvi prepovedi potovanj potrebno izpolnjevati poročila in obrazce, v katerih bomo morali sporočiti, v katerih državah smo se gibali pred tem. Nič ne bi imela proti, ko bi ves svet za eno leto zaukazal, da morajo prebivalci potovati le znotraj svojih držav, vendar vem, da je to povsem utopično. Navsezadnje si niti sama sebe ne znam predstavljati, da bi se celo leto zadrževala le v Sloveniji.

Priprava hrane doma: upam, da vsi tisti, ki sedaj pečejo kruh doma in sledijo čudovitim kuharskim receptom, ne bodo prehitro pozabili pridobljenega znanja, ko se razmere umirijo.

Spletno in mobilno nakupovanje: na Kitajskem, v Južni Koreji in na sploh v Aziji je spletno nakupovanje del vsakdana. Preko telefonske aplikacije si lahko na primer naročiš kavo v pisarno. Stroški dostave so izjemno nizki. Prav pred kratkim sem se v Sloveniji spletnega naročila poslužila tudi sama- poštni stroški pa skoraj 4 evre za izdelek, ki je stal nekaj manj kot 30 evrov. Upam, da se bodo tudi pri nas stroški dostave počasi znižali.

Uporaba zaščitnih mask v vsakodnevnem življenju: marsikateri ‘neazijski’ prebivalci  se še vedno posmehujejo ljudem, ki si v sedanjih, kriznih razmerah, nadanejo masko pred obiskom trgovine ali lekarne. A glede na to, da se javno mnenje počasi spreminja in so maske nekako na poti tudi v Slovenijo, predvidevam, da ne bo več tako neobičajno, ko bodo ljudje na ulicah predvsem v prehodnih sezonah nadeli zaščitne maske. Morda pa bodo nekega dne postale tudi modni trend, kot so to že na primer v Južni Koreji.

Strah, sovražnost pred tujci: vse bolj pogosto dobivam sporočila in informacije o tem, da na Kitajskem določene restavracije in trgovine ne dovolijo vstopa tujcem, ne glede, da nekateri tam živijo že več deset let in so se držali vseh varnostnih ukrepov med epidemijo. Prav tako se sovražnost pred azijskimi prebivalci širi po Evropi.

Varnostna razdalja: zdi se mi, da imamo v Sloveniji precej radi svoj osebni prostor in predvidevam, da se bo razdalja med nami še nekoliko povečala, ko bo epidemija mimo.

Hvaležnost in humanost: upam, da se bomo v tem času naučili, da se svet lahko ustavi. In da bomo bolj uživali v drobnih trenutkih ter bili bolj hvaležni za tople medčloveške odnose.

Starfield knjižnica v nakupovalnem centru
Kitajska, Koreja, Organizacija, Potovanje, Travel

Knjige za miselno potovanje

Te dni, te mesece, morda še celo leto, bodo naša fizična potovanja okrnjena. Tule pa je seznam mojih najljubših knjig, ki me lahko vedno znova in znova odpeljejo nekam daleč stran, ne da bi se zares premaknila. Seznam je napisan po naključnem vrstnem redu.

a) Alma Karlin, Samotno potovanje

b) Peter Zupanc, Kitajska, dežela razdalj, in jaz klik

c)  Yann Martel, Pijevo življenje

d) Paulo Coelho, Alkimist

Kaj pa berete vi te dni?

china, Kitajska, Korea, Koreja, Organizacija, Potovanje, sejem, Travel, Uncategorized

Domača naloga- primerjaj številke

Mislim, da še nikoli v življenju nisem dobila toliko vabil na kavo in obiske, kot sem jih dobila v zadnjih parih dneh, ko Slovenijo prepljavlja covid-19.

Moje odklonitve niso osebne narave, pač pa so (kar je zame izjemno redko) povsem analitičnega razloga. Nikoli nisem marala številk, pa tudi sedaj jih ne- sploh zato, ker sem po primerjavi situacij in ukrepov na Kitajskem in Evropi ugotovila, da bomo s tako prijateljskim druženjem v svoji mali državi še dolgo gostili novi korona virus in ga prenašali z enega na drugega. Prej kot korona virus bomo s prostovoljnim druženjem pokopali svoje prijatelje, starše, stare starše, sorodnike, moža, ženo, otroke…

Vem, da se večini od vas zdi Kitajska izjemno daleč. Večini od vas se verjetno zdi tudi Milano in severni del Italije precej daleč. A za lažjo primerjavo sem pogledala na google maps in si vzela čas za izpis in primerjavo nekaterih številk, kjer se vodi evidenca obolelih, ozdravljenih in mrtvih za novim korona virusom.

  • Hubei provinca, 58,5 mio prebivalcev, 67794 primerov okuženih od izbruha, trenutno okuženih 10421, mrtvih 3085
  • Italija: 60,48 mio prebivalcev, 21157 primerov okuženih, mrtvih 1441.
  • Peking, 21,54 mio prebivalcev, 442 primerov od izbruha, trenutno okuženih 81, osem mrtvih
  • Šanghaj, 24,24 mio prebivalcev, 353 vseh primerov okuženih, trenutno okuženih je 26, trije mrtvi
  • Provinca Liaoning, 43,9 mio prebivalcev,125 vseh primerov, trenutno okuženih 10, 1 mrtev
  • Slovenija: 2 mio prebivalcev, 219 okuženih primerov, 1 mrtev

Razdalje:

Wuhan (Hubei provinca)- Peking: 1152 km
Wuhan – Šanghaj: 839,5 km
Wuhan- Shenyang (Liaoning provinca): 1789 km

Milano- Ljubljana: 496 km
Milano- Munchen: 495 km
Milano- Paris: 852 km

Kaj vam želim povedati? Bodite doma in omejite svoje stike, tudi če se počutite povsem zdravi.

Za domačo nalogo lahko sedaj sami pri sebi prekalkulirate, kako daleč smo od Italije, kako brezbrižno se obnašamo in si zamislite scenarij, kako in kdaj se bo življenje lahko vrnilo v stare tirnice- če se sploh bo.

Za iztočnico vam lahko namignem par dejstev, ki so razvidna iz zgornjih številk in razdalj. Severna Italija, na primer Milano je do Ljubljane oddaljen pol manj, kot sta oddaljena Wuhan in Šanghaj.

Kitajska je izolirala in ekstremno omejila gibanje v vseh zgoraj omenjenih mestih in provincah, pri nas pa se otroci še vedno družijo po igriščih, sovaščani prirejajo piknike, študentarija pa na polno popiva in se druži med sabo.

Wuhan, mesto žarišča, so popolnoma odrezali od sveta, ko so odkrili 685 primerov okuženih! Wuhan ima  11 mio prebivalcev, kar je precej več od celotne Slovenije.

Hubei provinca, kjer je bilo žarišče izbruha novega korona virusa ima manj prebivalcev, kot jih ima celotna Italija.

V Sloveniji, ki ima dva milijona prebivalcev, imamo že 219 okuženih in enega mrtvega, kar je precej več kot na primer v provinci Liaoning, ki ima 43,9 mio prebivalcev in so imeli 125 primerov okuženih ter enega mrtvega.

Po pregledu razpredelnic in številk na https://www.worldometers.info/coronavirus/country/china/  lahko vidite, da se je največje število obolelih na Kitajskem pojavilo dober mesec po tem, ko so povsem izolirali večmilijonska mesta in so ljudje dosledno upoštevali samoizolacijo ter se držali strogih higienskih ukrepov (na primer odhod iz stanovanja na vsake tri dni, samo eden iz gospodinjstva).

Če se izolirate sedaj, se bo življenje morda počasi začelo vračati v stare tirnice čez kakšen mesec. Dlje kot boste odlašali s tem, bolj boste dopuščali, da kdo od vaših bližnjih umre za posledicami novega korona virusa in manj verjetnosti bo, da se boste sploh lahko udeležili njihovega pogreba.

Torej- nehajte se hecati. Če se samoizolirate sedaj in ne zbolite v naslednjih 28-ih dneh, se počasi lahko ponovno začnete družiti s svojimi prijatelji, sorodniki in bližnjimi- ampak le s tistimi, ki so se prav tako samoizolirali in bili povsem zdravi zadnjih 28 dni. Med vami pa bo moralo biti še vedno najmanj 1,5 metrov razdalje.

 

 

 

 

 

china, Kitajska, Korea, Koreja, Organizacija, Potovanje, Travel

Maske- a ne pustne

V času pustovanja je v Sloveniji zmanjkalo mask. Pa ne pustnih, ampak kirurških oziroma zaščitnih, ki ljudi obranijo pred virusi.

Odkar porast in smrtne žrtve corona virusa štejejo v severni Italiji, so Slovenci z nakupovanjem in iskanjem zaščitnih mask pozabili, da se nekaj med njimi širi še hitreje kot virus. Strah.

A po mojem opažanju in spremljanju medijev in javnega mnenja, ne strah pred corono, temveč strah pred- maskam.

Predstavniki slovenskih zdravstvenih inštitucij ljudi pomirjajo, da mask ne potrebujejo, a strah narašča. Strah pred tem, da bi si jih morali tudi v Sloveniji natakniti.

Slovenci smo poseben narod. Na eni strani tako prestrašeni, na drugi pa prepričani, da uživamo status boga. Nas se ne more ničesar dotakniti. Umirajo starejši, bolni. Tisti tam, tisti daleč. Kitajci so zaprli svoje meje in omejili gibanje. Slovenci pa tako radi potujemo. Nas ni strah virusa, nas je strah tega, da bomo morali odpovedati svoje počitnice.  Da ne bomo mogli vsak dan v trgovino, pa na kavo in po nove obleke.

Nihče se ne misli odpovedati vsem tem ‘malim’ luksuznim stvarem. Če si bomo na obraz nataknili masko, pa bomo svojim sosedom, prijateljem in vsem neznancem sporočali, da smo podlegli ‘medijski kampaniji’ in da nas je strah. Z masko priznavamo, da smo ranljivi.

V čem je razlika med reakcijami in ukrepi na Kitajskem, v Koreji in v Italiji v primerjavi s Slovenijo? V preventivi in kolektivni zavesti. Pri nas v splošnem nihče ne dela na preventivi, kolektivna zavest pa je že zdavnaj izumrla. Mi smo individualni in ne želimo, da nam država ukaže, da ostanemo doma. Na Kitajskem so z zaprtjem mest, šol, pisarn, trgovin zmanjšali širjenje virusa. Težko verjamem, da se bodo za tako drastične ukrepe odločili v Sloveniji, ker potem ne bomo mogli več uživati svojega statusa boga. Maske naj še vedno nosijo ‘oni’, ki imajo že tako in tako umazan zrak.

Slovenci smo se glede corona virusa razdelili na tri osnovne tipe- nevtralne, prestrašene in brezbrižne. Nam po potovanju v kritična območja in vrnitvi domov ni treba v (samo)izolacijo, ker nam država ni tako naročila. Dovolj je, da si temeljito umijem roke in kašljam v svoj rokav. Do kdaj?

Si lahko predstavljate, koliko Kitajcev je imelo tik pred izbruhom planirana in plačana potovanja v tujino? Ogromno. Zares ogromno. Izbruh corona virusa je prišel ravno v času največjih migracij kitajskega naroda, v času praznovanja lunarnega novega leta. Pa so se jim odpovedali, zaradi zdravja. Tudi zaradi vašega. Zato, da se bi se širjenje virusa čimprej zajezilo. In tudi zato, da virusa ne bi razširili k nam.

Nošenje mask je v Južni Koreji in na Kitajskem nekaj običajnega. Razlogi so lahko zdravstveni (zaradi vaše ali bolezni drugega) ali pa zaradi onesnaženega zraka, smoga.

Poglejte svoj telefon, računalnik, obleke- kje so narejeni? Morda na Kitajskem, v Južni Koreji? Tovarne, proizvodnja, podplačana delovna mesta- proizvodnja v ‘oddaljenih’ azijskih deželah onesnažuje njihov zrak in načenja splošno zdravje- tudi zato, da so povprečnemu Slovencu dosegljive ‘luksuzne’ dobrine (telefon, modni dodatki, obleke, tehnika…).  In zaradi onesnaženega zraka morajo ‘oni’ nositi maske.

Ali razumete, kam merim? Se čutimo vsaj malo krive, da so v Aziji zaščitne maske del vsakdana? Verjetno še vedno ne. Dokler nam ne bo treba natakniti mask. A potem bodo krivi spet tisti ‘oni’, ki so tam daleč in naj ne hodijo k nam.

V splošnem prevladujeta dva razloga za nošenje mask:

Zaščita sebe: v primeru onesnaženega zraka ali bolezni ostalih ljudi, ki so okoli vas. Velika verjetnost je, da bo Slovenec, ki si bo nadel masko zaradi tega razloga zasmehovan, ker se bo ostalim zdel pomehkužen in prestrašen.

Zaščita drugih: Slovenci ob omembi mask ne pomislijo,da bi zaradi svojega ‘pokašljevanja’ nataknili maske in s tem zaščitili ostale okrog sebe.

Torej, kdaj bomo Slovenci zares občutili corona virus? Ko nam ne bodo več dostopne dobrine in ko bomo morali za izdelke plačevati občutno več, kot sedaj, ali pa takrat, ko določeni izdelki in dobrine ne bodo več dostopni- takrat torej, ko se bodo posledice corona virusa poznale v naši denarnici in v našem vsakdanjiku. Ali pa morda takrat, ko bo dejansko nekdo umrl zaradi corona virusa. Takrat bomo  lahko ‘zdravili’ posledice, za preventivo pa je že sedaj (pre)pozno.

Namreč, ne zavedamo se še, da corona virus ne vpliva samo na fizično zdravje, ampak tudi na gospodarstvo in splošno psihično počutje ter da bo imel dolgoročne posledice, ki se bodo pokazale tudi precej kasneje.

 

Korea, Koreja, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Uvozni davki in dajatve za rojstnodnevne in praznične pošiljke

Spomnim se, ko sem v najstniških časih imela dopisovalke in dopisovalce s celega sveta in vsakič sem se razveselila, ko sem dobila pošto. Dandanes pa me ob novici, da je nekdo poslal nekaj zame, zaboli glava.

Nisem si mislila, da bom kdaj morala plačati dajatev zato, ker mi je nekdo poslal darilo za rojstni dan. Glede na to, da sem sedaj sestavni člen mlade družine in imam tasta in taščo v Južni Koreji, vsake toliko časa dobimo v Slovenijo različne poštne pošiljke.

Da ne bo pomote- znam vnaprej brati splošne informacije, ki jih je FURS objavil na svoji spletni strani, a vendar nikoli ne vem, kaj bo to pomenilo v praksi. Naivno sem tudi mislila, da so dajatve in davki namenjeni in upravičeni za pošiljke, ki bi jih na primer naročila in kupila preko spletnih trgovin iz držav tretjega sveta.

Že tu se bom spotaknila z manjšim zaznamkom- Južna Koreja- država tretjega sveta? Huh, mi gredo kar lasje pokonci…

Že pred časom se je namreč na carinski pošti zataknilo z eno od pošiljk, ki so mi jo poslali iz Južne Koreje in je vsebovala stvari, ki sem jih kupila in plačala v Koreji. Predmeti so bili sestavljeni iz manjše količine (šest produktov) kozmetičnih izdelkov, ki sem jih namenila za svojo osebno rabo in za to, da bi morda kakšnega izmed njih podarila prijateljicam.

Na carini so pošiljko zadržali in zahtevali, da pokažem račun za omenjene izdelke. Seveda je trajalo nekaj dni, da sem se uskladila s taščo in mi je poslala vse, kar so zahtevali cariniki. Z dostavljenim vseeno niso bili zadovoljni in z VELIKIMI TISKANIMI črkami napisali, da cena na računu ni realna cena.

Praskala sem se po glavi in se spraševala, zakaj ne verjamejo računu, ki sem ga dostavila za omenjene izdelke in kaj je za njih realna cena. Po več kot enotedenski izmenjavi sporočil in zahtevanih podatkov, ki sem jih morala dostaviti o izdelkih, so mi obračunali visoke stroške skladiščenja, uvoznih dajatev in davkov pa ne.

Pred kratkim pa je možev prijatelj poslal pošiljko, ki jo je namenil kot darilo za moj rojstni dan. V pošiljki je bilo šest knjig in pošiljatelj, iz Južne Koreje seveda, je označil, da imajo vrednost devetdeset dolarjev.

Ne mož ne jaz nisva bila seznanjena vnaprej, da je prijatelj to poslal na naš slovenski naslov in presenečena sem bila, ko sem dobila iz carinske pošte obvestilo, da naju čaka pošiljka, ki je predmet carinskih oziroma uvoznih postopkov. Tudi tokrat so zahtevali račune in dokaze o pravi ceni darila, a so bili bolj razumevajoči kot prejšnjič. Razumeli so sicer, da je pošiljka darilo in računov nimam, a so me seznanili z novim dejstvom, da se pošiljkam, ki so namenjene za darilo in imajo vrednost več kot 45 evrov, obračunajo dajatve. Zdelo se mi je, kot da se nekdo dela norca iz mene in si vsakič izmislijo novo pravilo in člen, da lahko nekaj zaračunajo.
Z zaposlenim iz carinske pošte sem si izmenjala nekaj emailov in pisno sem morala potrditi, da bom plačala dajatve in tako sem slovenski državi za prejem svojega rojstnodnevnega darila plačala nekaj več kot dvajset evrov dajatev.

Imela sem še nekaj vprašanj in komentarjev za uslužbenca carinske pošte, a me je le ta napotil, da naj se po konkretne odgovore obrnem na FURS.

Iz tam so mi sicer v zelo kratkem času odgovorili z nekaj copy/paste členi in linki:

Posredujemo Vam povezavo v kateri boste našli odgovore oziroma pojasnila v zvezi z pošiljanjem daril.

https://www.fu.gov.si/carina/podrocja/postni_promet/

Dodatno pa pojasnjujemo:

Glede oprostitev carinskih dajatev govori UREDBA SVETA (ES) št. 1186/2009 z dne 16. novembra 2009 o sistemu oprostitev carin v Skupnosti (UL EU L 324 z dne 10.12.2009) in sicer v členih  od 25 -27 . Če izpolnjujete ta pogoj ste oproščeni tudi uvoznega DDV na podlagi 7. točke prvega odstavka 51. člena Zakona o davku na dodano vrednost.

V primeru, da pošiljka presega 45,00 EUR ste v skladu z zgoraj navedeno uredbo oproščeni carinskih dajatev do 150,00 EUR (23. člen uredbe). Plačati pa morate uvozni DDV.  

Upam, da smo Vam odgovorili na vprašanje.

Kmalu zatem sem dobila še dodatno pojasnilo:

Pozdravljeni.

Pri pojasnilu glede oprostitve pogoj za oprostitev uvoznega DDV sem vas v skladu z spodaj označenim členom ZDDV pozabil opozoriti, da je pogoj oprostitve uvoznega DDV če pošiljka ne presega 22,00 EUR, se pravi če izpolnjujete pogoj za oprostitev carinskih dajatev se DDV obračuna, če pošiljka presega vrednost 22,00 EUR.

Hvala za razumevanje.

Sedaj pa naprošam vse bralce, če mi lahko kdo razloži vse skupaj v praksi. Sem po tem povprašala tudi FURS, pa še čakam odgovor.

Naj rečem svojim korejskim prijateljem, naj nam ne pošiljajo daril, ki so vredni več kot 22 eur? Ali 45 eur? V katerem primeru mi bodo obračunali uvozni DDV in dajatve? Ali kdo to razume? Kako naj vem, koliko bom plačala, če me bo nekdo naslednjič želel obdarovati iz Koreje? Ali mi kdo lahko tudi pojasni, kam gredo dajatve in uvozni ddv? Kje bo vidnih mojih dvajset evrov?

Novoletni prazniki bodo kmalu tu, mene pa že zdaj boli glava od računanja in razmišljanja, ali naj sploh sprejmem darila ali naj jih raje zavrnem?

O tem, da obravnavajo slovenske inštitucije in uradni organi Južno Korejo kot državo tretjega sveta pa raje kdaj drugič.

Koreja, Potovanje, Uncategorized

Pred odhodom (v Južno Korejo)

Pred vsakim potovanjem v zadnjem tednu urejam ponavadi vedno iste stvari. Zaradi tokratnega posebnega razloga za odhod v Korejo (poročni obred) imam poleg klasičnih postopkov še nekaj dodadnih nalog. Pripravila sem seznam ključnih točk, s katerimi sem se ukvarjala tokrat.

English version: click. 

  1. Bančne kartice in valuta

Nemalokrat se mi je že zgodilo, da sem na potovanjih za določeno bančno kartico pozabila pin številko. Za vsak slučaj si zato pred tem denar razpršim na različne kartice,saj tudi ni nujno, da vsaka kartica dela na bankomatih. Poseben primer se mi je pripetil lansko leto, ko mi kartica ni delala na nobenem izmed slovenskih bankomatov, v Koreji pa je prijela na vsakem. In ne, nisem narobe napisala. J

  1. Mobilni operater

Zaenkrat imam še vedno poseben mobilni paket, ki vključuje 1 GB prenosa podatkov tudi v državah izven EU (na primer na Kitajskem, v Koreji…), vendar se moram povezati s partnerskim omrežjem. Tako vsakič znova, ko odhajam kam dlje od sosednjih držav, preverim, kateri od mobilnih operaterjev je na partnerskem seznamu. Kljub temu, da je Južna Koreja izjemno dobro pokrita z wifijem, se vseeno boljše počutim, ker lahko koristim tudi prenos podatkov.

  1. Spominska kartica na telefonu

Slike iz prejšnjih potovanj vedno brišem… tik preden odidem novim pustolovščinam naproti. Trenutno imam na telefonu več kot 9000 slik in več kot 1500 videev. Seveda bom vse prenesla na zunanji trdi disc (ki sem ga kupila danes) takoj zatem, ko končam tale prispevek.

  1. Brisanje vseh slik in videev

Po prenosu vsega slikovnega in video materiala na usb ali zunanji disc, nikoli ne zbrišem vsega še na telefonu. Najprej moram neštetokrat preverit, če se je vse res kopiralo in če so video zapisi v gledljivem formatu. Ves material bom verjetno tokrat brisala na poti na letališče- ker je tokrat moja spominska kartica reees čisto prepolna.

  1. Darila

Vsakič znova si prisežem, da se bom naslednjič spravila darila delat ali kupovat prej. Še vedno namreč vse to počenjam v zadnjem tednu pred odhodom  in se bojujem s slabo vestjo, da se nisem spomnila in pripravila to početi že prej.

  1. Knjižica o cepljenjih

Tokrat gremo na prvi polet kot družina. Južna Koreja se je v letošnjem letu spopadala z epidemijo ošpic, zato so določen čas vsi tujci pri vstopu v državo potrebovali potrdila o cepljenju. Sedaj se je zadeva nekoliko umirila, a kljub temu sem morala svojo hčerko cepit nekoliko prej kot po rednem programu. Knjižico moram vseeno prinesti s seboj, saj bi lahko hčerko v nasprotnem primeru zavrnili na meji.

  1. Potovalni dokumenti

Preden odpotujem v bolj oddaljene dežele, v zadnjem tednu pred odhodom vedno preverim, če niso kakšne nove restrikcije ali pravila glede vstopa in potovalnih dokumentov. Predvidevam, da me je tako ‘strenirala’ Kitajska, ki ima vsako leto strožja pravila glede viz in vstopa v državo (kljub temu, da na videz izgleda, da olajšujejo politiko z ‘novimi’ tranzitnimi vizami, osebno poznam vse več primerov, ko so bili tujci zavrnjeni pri prošnji za vizo oziroma pri migracijskem postopku v državo. Morda o tem nekoliko več v kakšnem drugem prispevku).

  1. Poročna obleka in čevlji

Glavni razlog za letošnji odhod v Južno Korejo je poročni obred, ki ga bomo imeli v kraju moževe družine. Še vedno ne vem, kam in kako bom spakirala poročno obleko. No, na srečo imam še nekaj ur pred odhodom. Imam pa že nekaj časa male nočne more, ko sanjam kaj v zvezi s poroko. Nazadnje sem sanjala, da sem odprla kovček v Koreji in v njem je bil samo en poročni čevelj. Huhh…

  1. Velikost prtljage

Vsaka letalska družba ima svoja pravila glede velikosti ročne in check-in prtljage. Pred vsakim odhodom preverim na spletni strani družbe, kakšne zahteve imajo. Spomnim se, kako sem se razveselila ob pakiranju kovčka na Kitajskem, ko sem po večmesečnem bivanju tam tlačila svoje stvari v kovček. Na srečo sem pred izgubo vseh živcev preverila pri letalskem prevozniku (Qatar) in so ravno v tistem času povečali težo za check-in prtljago; na ogromnih 30 kg.