Kitajska, Organizacija, Potovanje

Potnika na podzemni

Vstopila sem v delno natrpan podzemni vlak na petek zvečer. Vagon je bil ravno prav prazen, da sem našla prost sedež.

Nasproti mene sta sedela mož in žena, on obut v planinske čevlje, s prenosnikom v naročju. Žena v krilu in visokih petah, zavita v drag šal. Ob sebi je držala črn kovček na kolesih, ki so bila navajena potovanja po zglajenih poteh.

Mož je strmel predse in ni spregovoril besede. Po napornem delovniku se je izjemno veselil vikenda. V pisarni se je po končanem delu preobul in hitro tekel do postaje, kjer sta z ženo skupaj vstopila na podzemni vlak.

Molčala sta, a vseeno smo ostali potniki lahko občutili napetost v zraku.

Njegova življenjska sopotnica je pogledovala a proti njemu in vsakič narahlo odprla usta, da bi povedala nekaj, kar ji je ležalo na duši. Mož je po dolgoletnem zakonu vedel, da mu pogovor ne uide, zato se je raje obrnil proti njej in spregovoril: ”Res misliš v teh čevljih in elegantni opremi v hribe? Saj sem ti povedal, kam greva. Pa ta kovček, le kako naj si to reč oprtam na rame in rinem po strmih poteh?”

Žena je vidno razburjena, a se vseeno galantno in pokončno drži. Počasi se mu zastrmi v oči: ”Dragi, po vseh teh letih zakona bi lahko vedel, da planin ne maram. Dobro vem, kam si rekel, da se odpravljava ta vikend.”

Mož spet strmi v prazno, a vseeno zastavi povsem kratko vprašanje: ”Torej?”

Soproga nadaljuje,  s telesom napravi gib bližje njegovim ramenom in ušesu ter odgovarja: ”Torej, po vseh teh letih sem pričakovala, da naju dejansko poznaš toliko, da veš, da me ne boš vlekel v gore. Mislila sem, da se s tem planinskim izletom šališ.”

Mož je tiho, žena rahlo zajame sapo in nadaljuje: ”Dragi moj, kar naprej se šališ, zakaj si torej tokrat tako resen?”

Mož odvrne: ”Ker resno mislim. Kar poglej. Tu zraven tebe sedim obut v planinske čevlje. Kam pa misliš, da sem namenjen v tej opremi?”

Žena končno ujame njegov pogled in hitro izkoristi trenutek: ”Da, dragi, vidim tvoj resen obraz in tvoje planinske čevlje. Ampak, prosim, poglej me. Saj me poznaš. Ne hodim v hribe. Poglej moje čevlje in obleko. Kako ti je lahko padlo na pamet, da bom resno vzela tvoj pohodniški predlog. Seveda sem mislila, da se šališ.”

On odgovori: ”Pa se pač ne. Toliko pa me že poznaš, da veš, da se rad šalim, a v planinskih čevljih vseeno ne bi lomastil po podzemni in naokoli po mestu.”

Žena strmi v moževe oči, z rokami objame njegovo ramo. Na njegovih obraznih potezah skuša najti delček mimike, ki bi ji pokazal, da je vse skupaj le potegavščina. Spakirala je namreč njuna najboljša in najbolj elegantna oblačila. Prepričana je bila, da ju bo na končni postaji počakalo najeto vozilo z osebnim voznikom, ki ju bo odpeljal v uro oddaljen kraj; v mesto, kjer imajo odlične toplice in luksuzen hotel.

”Srčno upam, da imaš planinske čevlje in oblačila v tem elegantnem črnem kovčku.”

Žena molči.

Glas iz zvočnikov naznani mojo postajo. Hitro skočim s sedeža, polna radovednosti po nadaljevanju zgodbe izstopim iz vagona.  Še zadnjič pogledam proti paru. Žena naslanja svojo glavo na moževa ramena.

Vlak odhiti dalje. On v planinskih čevljih, ona v visokih petah, skupaj namenjena v isto smer. Prepričana sem, da so se njune želje in pričakovanja po poti združili v končni cilj.

 

Uncategorized

Vsi Kitajci so isti

Po manj kot mesecu dni bivanja v Šanghaju sem ugotovila, da sem nevede že razvila svojo dnevno rutino. Glede na to, da je tu kava draga kot žafran, sem si paket turške dišeče mešanice prinesla iz Slovenije. Vsako jutro si jo skuham in vse večkrat si polno skodelico odnesem kar v pisarno.

Vsako jutro približno ob istem času odidem od doma. Na ulici je polno ljudi, vrvijo in drvijo naokoli, do svojega jutranjega cilja.
Škripajoča in na pol zarjavela natovorjena kolesa poganjajo starejši prebivalci mesta. Na obrazih se jim že zjutraj riše utrujenost. Ponavadi so oblečeni v zelenkasta in sprana oblačila, na prtljažniku pa njihov tovor kljubuje vsem pravilom ravnotežja.

Po pločniku hitijo moški v kravatah, pod ramo pa stiskajo aktovko ali pa najnovejši model kakšne super-pametne elektronske naprave.

Na skuterju se mimo pelje cela družina; mali otrok na sredini, spredaj in zadaj pa starša. Tisti, ki sedi zadaj, ponavadi z eno roko drži otroka, z drugo pa še kakšen kup vreč ali torb.

Male trgovine in restavracije zjutraj prodajajo sojino mleko in male cmočke (baozi-je), ki jih mimoidoči kupujejo za zajtrk.

Na križiščih piskajo policisti in usmerjajo promet. Svojo nalogo izvajajo izjemno striktno in male prekrškarje zaustavljajo in pišejo kazni.

Rdeča luč na semaforju vsako jutro sveti izjemno dolgo in moja skodelica kave se vse bolj hladi.

Med čakanjem na dovoljenje za prečkanje ceste velikokrat opazim mladega fanta, ki pridrvi mimo na kolesu. Oblečen je v poslovno obleko s kravato, zdi se mi, da hiti v svojo prvo pravo službo. Vsakič skuša prekolesariti križišče pri rdeči luči, a ga piskanje in mahanje policista zaustavi.

Opazim nestrpne klonirane poslovneže, ki uporabljajo dva telefona hkrati- po enem govorijo, po drugem tipkajo. Opazim urejene dame, kjer je na daleč vidno, da svoja jutra najdlje preživljajo pred ogledalom.

Poleg mene joka otrok, ki na vse načine skuša prepričati mamo, da je vrtec zadnji kraj, kamor bi se rad odpravil.

Okoli vogala zavijejo trije mladci, iz katerih vrejo ideje za izboljšanje življenjskega standarda; predstavljam si, da imajo čez pol ure predstavitev svojih start-up-ovskih idej.

Spomnim se na nek članek o Kitajski, pred kratkim objavljen na spletni strani enega izmed slovenskih medijev. Nek bralec je prispevek komentiral z: ”Vsi Kitajci so isti.”

Jaz pa dodajam- da, isti so kot mi. V čem se opis oseb, ki jih srečujem tu v Šanghaju, razlikuje od opisa garačev, nadebudnih mladih, zagretih poslovnežev, ki jih srečujemo v Sloveniji?

Rože na ulici

 

 

Škatle

Garač

Kitajska, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Pet motečih dejavnikov na Kitajskem

Morda so bili moji prejšnji zapisi dokaj idilični. Za ravnovesje pa tokrat brez olepšav o nekoliko drugačnih elementih na Kitajskem.

Tu res ni vse rožnato. Država sama je zanimiva predvsem zato, ker lahko vsako reč vidiš na  najmanj dva načina. Ponavadi pa imate perspektiv in pogledov na isto stvar lahko še več. Je pa nekaj elementov, v katerih ne vidim olajševalnih okoliščin.

HRUP

Tu ne vključujem vsakodnevnih zvokov javnega prometa, avtomobilov, metrojev. Tu hrup smatram za precej več od tega. Hrup je dejansko povsod. Povsod. Res, povsod. Če imate občutljiva ušesa, boste verjetno nekaj časa na Kitajskem precej slabe volje, ne da bi dobro vedeli, zakaj.
V trgovini oglašujejo izdelke z megafonom. Vhodi v frizerske salone so opremljeni z mega zvočniki, iz katerih prihaja tako glasna glasba, da se vam zdi, da ste na največji in najglasnejši glasbeni prireditvi stoletja. Vsakih par minut se nekomu vklopi alarm na motorju in tuli vsaj pol ure. Hrupne so ključavnice na kolesih za izposojo. Ko jih odkleneš, ko jih zakleneš; vsakič sledi glasen pisk z melodijo. Hrup prihaja iz restavracij in uličnih kuhinj. Cvrči, kuhinjska bomba hrumi.

Prodajalec klime se vozi naokoli s kolesom, v košari pa pelje velik megafon, preko katerega glasen in hreščeč glas oglašuje ugodne cene klimatskih naprav.

Sredi belega dne se mestni veljaki odločijo preizkusiti in ugotavljati, če jim sirene v primeru vojne in naravnih nesreč delujejo. Tuljenje in zavijanje odmeva po mestu, zvok se odbija od okoliških stavb in vam požene strah po kosteh.

PLJUNKI

Predvsem starejša generacija še vedno pljuva. Ne glede na spol, boste predvsem ob zadušljivih dneh, še bolj pogosto slišali globok hrrrrrrrrrrrrrrk… in nato videli, kako pljunek kot v počasnem posnetku leti proti tlom.

SMRAD

Tu te smrad dobesedno udari po nosu. Zna biti boleče. Zasmrdi po javnem wc-ju. Po neki nenavadni kuharski sestavini. Po plastiki. Po pasjih iztrebkih. Po avtocesti. Po starem olju. Vlažnih krpah, umazani ulici, ribah, mesu, gnili zelenjavi, postani vodi. Po neznani sestavini, ki se vam zareže v nosnice.

GNEČA

Ko boste naslednjič obtičali v prometnem zamašku, se spomnite na Kitajsko. Tu so prometni zamaški vsak dan, vsako uro, ne glede na vreme in dele dneva. Gneče so v trgovinah tudi, ko nimajo razprodaj. Izjemno veliko število ljudi je na vlakih, podzemni, pločnikih, v parkih, knjižnicah, knjigarnah, restavracijah. Večina izmed mimoidočih ne pozna besede ‘osebni prostor’, potiskajo vas, premikajo, včasih skoraj iztaknejo oko ob odpiranju dežnikov.

OKUS

Ura postaja pozna in ugotovite, da v vsem dnevu niste zaužili solidnega obroka. Zakruli vam v želodcu. Začnete se ozirati naokoli in vidite, da vas obdaja en kup restavracij. Zavijete tja, kjer so gostje videti zadovoljni. Naročite nekaj iz menija, jed ali pijačo, pri kateri poznate vse pismenke na seznamu. Ali pa nekaj, kar izgleda dobro na sliki. Čakate dolgo, ker je pred vami še vsaj dvajset drugih ljudi. Potem vam natakar prinese nekaj, kar izgleda precej bolje, kot ste si predstavljali. In nato naredite prvi ugriz. Prvi požirek. Prvi okus.

Ko skozi slamico namesto sadnega smoothija potegnete en šop črnih sprijetih las, boste pljunili tudi sami.