Kitajska, Organizacija, Potovanje

Poslušalec in kuhar

Prvi dan svojega bivanja v novem stanovanju sem se okrog sedmih zvečer vračala iz pisarne, uravnotežena s prenosnikom na eni rami in torbico na drugi. Blok na vhodu ni osvetljen, tako da ob vstopu nisem bila prepričana, če sem sploh vstopila v pravo stavbo. Štela sem nadstropja.

Živim v četrtem in utrujena od dela sem pozabila nadstropja šteti na kitajski način. Pritličje je že prvo nadstropje.
Ob vzpenjanju po stopnicah se ni prižgala nobena luč. Šele kasneje sem ugotovila, da se prižge na plosk oz. glasen in kratek zvok. Prebivalci stavbe ob nočni hoji po stopnišču udarjajo z nogami po betonskih tleh ali pa plosknejo. Ob prvem prihodu domov pa tega nisem vedela.

Sem pa slišala glasbo. Glasbo, ki je bila tako glasna in tako nepričakovana, da sem mislila, da jo slišim samo v svoji glavi.

Bil je posnetek nekega koncerta francosko prepevajoče pevke in po stopnišču se je slišal aplavz občinstva. Scena se mi je zdela idealna za kakšno uvodno špico francoskega filma. Skušala sem se zdramit, ker se mi je zdelo enostavno nemogoče, da iz temačnega bloka uhajajo zvoki evropske glasbe. Odšla sem mimo vrat, iz katerih je prihajala melodija. Izjemno čist zvok akustičnih inštrumentov in lep glas pevke.

Začela sem brskati po torbici, da bi našla ključe vhodnih vrat. Šla sem si na živce, ker sem ropotala in motila zvok odlične glasbe. Ob odkritju ključev sem ugotovila, da sem se namenila odklepati napačno stanovanje. Namesto v četrtem nadstropju sem bila v petem. Odpravila sem se nazaj, po temačnih stopnicah, ponovno mimo vrat, od koder je prihajala glasba. Vrtela sem ključ v ključavnici in se spraševala, kdo je poslušalec glasbe. Prepričana sem bila, da je tujec.

Odložila sem svoje stvari in odšla nazaj na hodnik. Morda glasba sploh ni bila tako odlična in zvok ni bil tako čist. Morda sem bila samo tako vzhičena nad novim krajem, nad stanovanjem, ki je postal moj dom za naslednjih nekaj mesecev.

Strmela sem nekam v prazno, ko so se odprla poslušalčeva vrata. Najprej sem zagledala šibek soj svetlobe, nato pa plastične sandale, skozi katere so gledale bose noge. Izstopil je gospod srednjih let, delno sivolas in delno plešast Kitajec. Zastrmel se je vame, na kratko pokimal in skomignil z rameni. Oddrsal je mimo mene, oblečen v nekaj, kar je spominjalo na pižamo.

Glasbe ni bilo več, spoznavanja sokrajanov je bilo konec za ta večer.

Naslednje dni sem ugotovila, da ima poslušalec izbran glasbeni okus in vnaprej določen urnik. Vsak večer, ko se vračam domov, iz njegovega stanovanja doni glasba, večkrat klasična, zvok pa je vedno odličen. Včasih ga preglasi stanovalec spodnjega nadstropja, ki si je svojo kuhinjo postavil kar na hodnik. Tam med šesto in sedmo uro zvečer nad velikim ognjem vihti ogromen wok. Ponavadi je tako zatopljen v svoje mojstrsko kuhanje, da me ne vidi. Včasih se mu pridruži še žena in njena prijateljica. Stojita mu ob strani in klepetata v lokalnem, shanghaijskem dialektu, ki ga ne razumem.

Kuhinja na hodniku
Kuhinja na hodniku

Kuhinjo vedno po končanem delu prekrijejo z nečim, kar si predstavljam, da je bila nekoč preproga iz dnevne sobe.

Tik pred mojimi vrati se tako večer za večerom ujamejo zvoki kvalitetne glasbe in vonjave tradicionalne kitajske kuhinje, ki me skupaj pospremijo v stanovanje.

Kitajska, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Kje je Kitajska?

Po izhodu iz metroja me je zunaj pričakalo gradbišče. Pudong Avenue je bila zaprta, čez celo avenijo se je raztezalo ogromno gradbišče. Okoli mene visoke ograje, izza njih pa so štrlele visoke stolpnice. Spet sem sama.

Hodim naravnost, brez pogleda na zemljevid. Notranji kompas me usmerja. Šesti čut pomaga. Naenkrat jih zagledam. Vse tiste stolpnice, sijoče in mogočne stavbe, ki sem jih poznala s slik. Vidim jih, ogromne so. Stojijo pred mano, mene pa obdaja tišina. Tišina, tako nenavadna za Kitajsko. Skozi nos mi šine vonj po zemlji. Vonj po dežju, travi, drevesih, reki. Vsi moji čuti so vklopljeni, telo in duša pa se čudijo. Ušesa slišijo tišino, oči strmijo v visoke stavbe, nosnice vohajo naravo. Po koži se naenkrat začnejo razlivati kaplje dežja, ki pršijo vse naokoli. Ne obstanejo, komaj se jih opazi. Počutim se kot v parnem oblaku. Moja duša je pričakovala vzklike, hupanje, močne vonjave, gnečo. Koraki so bili pripravljeni, da se izognejo večjim luknjam na cesti.

Hodim po lepi, na novo tlakovani poti. Nikjer ni lukenj. Cesto prečkam po nadhodu in zagledam zeleni park tik pod sabo. Pri vstopu stoji nekaj uradnikov in policist. Ne vem, ali gre za varovano sosesko ali za javni park. Zagledam znak, ki sporoča kup prepovedi. Prepovedano plavanje. Prepovedano dretje. Prepovedana hoja po travi. Prepovedane igre z žogo. Prepovedani pikniki, prepovedano trganje cvetlic, prepovedano hupanje.

Hodim proti parku, mimo vratarjev in uradnikov. Vstopim v zeleni park, ki ga obdajajo stolpnice.  Veliki finančni centri in banke. Vrtnarji urejajo cvetlice, na sredini zelenja se razliva malo jezerce.

Vrtnarji v parku

Osupla sem, da v parku skorajda ni ljudi. Razgledujem se naokoli. Tišino, ki nenavadno zeva sredi velikega Shanghaija, nežno prekinejo zvoki kitare, ki se zaslišijo z druge strani jezera. Počasi se odpravim za zvokom. Sredi mesta, sredi stolpnic, stoji ta zeleni park, kjer prevladuje vonj po naravi. Zaradi pesmi, ki se sliši v ozadju, moji duši uspe nekaj, kar ni pričakovala, da je možno sredi Kitajske. Popolnoma se umiri.

Stolpnice naokoli so tiho, dež še vedno po malem kaplja, izjemno puhteča zelena trava in drevesa me povežejo z naravo. Nisem pričakovala, da se bom kdajkoli, obdana s tako visokimi stavbami, lahko počutila umirjeno.

S počasnimi koraki pridem do mesta, kjer starejši možak igra na kitaro in s tihim glasom prepeva pesem. Manj kot deset ljudi je zbranih naokoli, a vsi strmijo proti glasbeniku. Snemajo ga, gledajo in poslušajo njegovo pesem. Poje v kitajščini, pesem, ki jo izvaja,  poznam tudi sama.

City and nature, Shanghai

Čez nekaj časa v bližino pride varnostnik. Ne zmorem prepoznati njegovih namer. Ne vem, ali ga kitarist moti, ali pa se je tudi sam prišel umirit ob zvokih njegovih pesmi. Izgleda strog, za nekaj minut postane. Morda je ravno zaključil s svojim delom in si prišel spočit.

Svoj polurni postanek zaključim in se odpravim v samo osrčje betonskih dreves. Tam je gneča, izjemno število turistov išče najboljše kote in vogale, ki jih bo naredilo majhne v objemu velikanskih stavb. Hodim dalje, naravnost, dokler ne pridem do reke. Zaradi deževja v zadnjih dneh je tako narastla, da je nekatere dele poti preplavila. Ljudje navdušeno skačejo po njenih ostankih, ki izgledajo kot velike luže na poti.

A vsi so tako olikani. Nikjer ni otroka, ki bi brez sramu vzklikal na ves glas. Nikjer ni zvokov, ki bi kakorkoli spominjali na Kitajsko. Naokoli same kavarne in sladoledarne mednarodnega slovesa. V zraku ni kričanja, le vonj po reki pluje skozi nosnice, vsake toliko časa slišim le nekaj navdušenih vzklikov in smeh turistov, ko sami sebe ogledujejo na posnetkih na telefonih. Ni cingljanja, ni dretja.

Nenadoma se odločim, da se čimprej odpravim nazaj proti svojemu stanovanju na drugem koncu mesta. Želim se vrniti v prostor, ki je sredi soseske, za katero še lokalni prebivalci pravijo, da ni primerno za tujce. Pravijo, da zato, ker tu niso stvari, ki si jih tujec želi videti.

Na ulici pred mojim blokom nekdo sedi ob svojem napol voznem kolesu in tolče z jeklenim predmetom po ogrodju prevoznega sredstva. Prodajalka zelenjave čez cesto navdušeno maha nekomu, ki ga očitno pozna. Tu se na ulici derejo otroci, ki jih mame še z glasnejšim glasom utišajo. Tu v soboto dopoldne slavijo novopečena mladoporočenca in jima prižigajo petarde. Tu ima sosed kanarčka, ki prepeva ob vsakem vremenu. Nekdo že navsezgodaj seklja jedi, ki jih bo pojedel za kosilo.

Vračam se v svoje stanovanje, v blok številka sedem. Preden vstopim, skočim še v malo trgovino, saj potrebujem pitno vodo. Stopim v prostor, ki je trgovina in recepcija hkrati. Nad tem je majhen hotel. Po velikosti stavbe sodeč ima največ pet sob. Gledam naokoli po prodajalni in iščem večlitrske plastenke vode. Ne najdem jih, zato se na petah zasukam proti izhodu. V prostoru sta dva prodajalca, moški in ženska. Ženska me pogleda in vpraša: ”Kaj pa iščeš?” Odgovorim, da nekaj, kar vidim, da nimajo. Nadaljuje: ”Kaj pa naj bi to bilo?”

”Veliko plastenko z vodo.”

Pomigne z glavo in z roko nakaže v njeno levo. Zasmeji se: ”Seveda jih imamo, poglej tjale.” V velikih kartonskih škatlah so petlitrske plastenke s pitno tekočino. Zahvalim se ji in želim plačati. Preden najdem denarnico, nadaljuje: ”Rabiš vodo v novem stanovanju, kajne? Si nova, ane?” Presenečena potrdim, ona pa z velikim nasmeškom govori:”Smo te videli, ko si prišla. Imaš kar veliko prtljage. Tale rajon je malo poseben, kajne, haha. Upam, da ti bo všeč.”

Odgovorim:”Seveda mi bo, pa stanovanje je tudi zelo lepo.” Zanima jo, za koliko časa sem prišla ter koliko sem stara. Pove mi, da me naokoli že vsi poznajo  ter da lahko kadarkoli pridem po vodo. Zahvalim se ji, počutim se varno.

Odidem iz trgovine, zavijem v temno ulico, kjer se ljudje ob vhodih hladijo zaradi vročega jesenskega vremena. Pokimajo mi in ugotovim, da je Kitajska tam, kjer se počutim domače.