Kitajska

Kitajski vsakdan- novosti in slabosti

Nekaj novih in starih trendov s Kitajske, ki oblikujejo vsakdan:

Nakupovalni centri; to, kar je v Sloveniji City Park, je v Šanghaju vsakih pet do šest kilometrov. Veliki šoping centri na vsakih parih korakih. V njih pa mnogo restavracij in trgovin z vsemi možnimi pripomočki in oblačili, ki naj bi vsakdanjik naredili lepši. Velikokrat se zgodi, da izstopate iz metro postaje naravnost čez nakupovalno središče.

Dostava stvari in nakupovanje preko spleta; če si zaželite mlečni čaj, izberite aplikacijo na svojem telefonu in si ga naročite kar v pisarno ali domov. Hlače, čevlje, kavč, uro, instant rezance, revijo, kuhalnik riža, vrata, šampon, pralni prašek, avto, zdravila, tapete, kosilnico, gnojilo za travo… Kar želite, to dobite… Na dom.

Čaj s kroglicami (bubble tea/milk tea) in sirni čaj: kitajski prebivalci stojijo v vrstah pred prodajalnami, ki prodajajo najboljši mlečni čaj v mestu. Različne okuse čajev (oolong, puh’er, rdeči čaj, zeleni čaj) dopolnjujejo s pravo smetano in na dno kozarčkov dodajajo riževe ali tapiokine kroglice. Najnovejši trend pa je v teh dneh čaj s sirom. Sem poskusila- res dobesedno enkratna izkušnja; beri: enkrat in nikoli več.

Sirni čaj- nov okus s Kitajske
Sirni čaj- nov okus s Kitajske

Gneča: na metrojih, v trgovini, na semaforju, vlakih, postajah, v parkih, turističnih točkah, restavracijah itd.  Za stvar, ki jo v Sloveniji opravite v eni uri, tukaj kljub tako imenovanem ‘hitrem načinu življenja’ zaradi gneče porabite najmanj trikrat več časa. Ter vsak dan tvegate, da zapravite vso mero potrpežljivosti.

Gneča na Kitajskem
Gneča na Kitajskem

Promocije z megafoni: kitajske marketinške kampanije imajo očitno vse skupaj isti slogan: ‘Glasneje- močneje’. Lahko pa je tudi boleče, ko hodiš mimo prodajalne in se prodajalka naenkrat tako zadere, da skoraj oglušiš.

Plačevanje preko QR kode in WeChata; najmanj petkrat se mi je že zgodilo, da nakupa v taki ali drugačni trgovini nisem mogla opraviti, ker moj WeChat račun nima povezave z mojo kreditno kartico. Tako nisem mogla kupit vode za leče, jogurta, soka in še česa. Skoraj vsak dan se mi dogaja, da se prodajalci začudijo, ko iz svoje denarnice povlečem bankovec, da bi plačala njihov izdelek. Skorajda začutim usmiljenje ob pogledu na tujko, ki še operira s papirnatim denarjem. Počutim se kot dinozaver. Tukaj namreč skorajda vsa plačila potekajo preko WeChata; najprej prodajalec ali kupec skenira QR kodo s pomočjo WeChata, le-ta pa je povezan z bančno kartico. Tudi čaj in kavo plačujejo tako. Seveda mi je nekega dne prekipelo in sem si tudi sama v WeChat vnesla številko svoje tuje (ne kitajske) bančne kartice. Izgledalo je obetavno, navdušeno sem se odpravila po nakupih. S polno vrečko in v najkrajši vrsti sem hitro prišla do blagajničarke. Poskusimo enkrat, dvakrat, trikrat… pa ni šlo. Morala bi imeti kitajsko bančno kartico.

Samopostrežna izposoja koles in električnih avtomobilov: rumena kolesa znamke ‘Ofo’ so na vsakem koraku na razpolago, da poskenirate (že spet) QR kodo na kolesu, ki vas vodi do štirimestne številke, ki jo vtipkate v ključavnico. Glasno piskanje ob tipkanju številke ter zadnji pisk odklene ključavnico. Trenutno velik trend pa je tudi izposoja električnih avtomobilov Evcard, ki so pravi hit in jih težko dobiš na postajah, razpršenih po mestih. Minuta izposoje stane 0,6 yuanov.

Ofo- izposoja koles na Kitajskem
Ofo- izposoja koles na Kitajskem

Spanje na delovnem mestu: uradniki, bančniki, pisarniški delavci, javni čuvaji, varnostniki, prodajalci… Po kosilu, okrog 13h boste po mestu lahko videli nemalo ljudi, ki so preprosto zadremali.

Spanje na delovnem mestu
Spanje na delovnem mestu

Ples na trgu: zvečer, med osmo in deveto uro, se na trgih in v parkih zbira generacija srednjih let, ki se sinhrono, v parih ali pa posamično, vrti v ritmih glasne glasbe. Simpatično in sproščujoče, tako za udeležence kot mimoidoče.

Kitajska, Organizacija, Potovanje

Izgubljeni plašč

Na obrobju največjega mestnega trga je na pločniku sedel premražen mlad moški. Mrzel veter je vil čez mesto in mrazil mladeničeve kosti. Skrčil je noge in z rokami objemal svoja kolena. Preden je napočil hlad, je na kartonast papir napisal besede, ki so kričale na pomoč.

Mimoideči prebivalci in obiskovalci mesta so hiteli mimo, ne da bi se ozrli na mladega someščana, ki se je sredi miljonskega mesta spopadal z osamljenostjo in brezupno iskal podporo. Njegove moči so popuščale. Noč, ki je bila pred njim, ni obljubljala ničesar dobrega.

Vse naokoli pa ljudje. Ljudje, množica ljudi, vsak izmed njih s svojimi skrbmi, upanji, pričakovanji. A vsi skupaj z izgubljenim občutkom za sočloveka, izpraznjeni v duši.
V tej množici je bil tudi starejši moški, bogat mestni veljak, ki je hitel na svoj zadnji večerni sestanek. Vedel je, da se bo domov vračal pozno, zato je pred odhodom iz toplega stanovanja pograbil svoj elegantni plašč iz kašmirja. Hitel je čez trg, le še nekaj minut ga je ločevalo od srečanja z morebitnimi novimi poslovnimi partnerji. Zaradi hitenja mu je postajalo vse bolj vroče, zato se je slekel in si ga elegantno ovesil okoli roke.

Čez nekaj trenutkov je zazvonil telefon. Klic je bil pomemben, zato je gospod vso pozornost preusmeril v telefonski klic. Med pogovorom mu je z roke neopazno zdrselo njegovo drago kašmirsko oblačilo.

Plašč je pristal na gladkih, zdrsanih tleh in nepremično obležal. Ljudje so hiteli mimo, izgubljenemu oblačilu so se izogibali v velikem loku. Kašmir, prestižen in luksuzen, je neprepoznan in ves zmečkan ležal na tleh. Izjemna vrednost oblačila je ostajala neopazna ob vsej množici mimohodečih ljudi. Dolgo časa je trajalo, da se je eden izmed njih zazrl v oblačilo. Starejši možak, nekakšen hibrid med pohlepnežem in radovednežem. Iz daljave je gledal v stvar na tleh ter se previdno oziral naokoli, če morda lahko kdo prepozna njegove namere.

Res ga je nekdo gledal od daleč. Popotnik, z velikim nahrbtnikom obrabljenih oblačil je prebral možakarjeve gibe, ki so sporočali, da se bo plašču vsak hip približal. Popotnik je v svojem vidnem polju videl tri zgodbe. Zgodbo premraženega mladeniča, ki mu je usoda neusmiljeno grozila, da bo noč preživel na prostem. Zgodbo zmečkanega in pozabljenega plašča ter zgodbo pohlepnega možakarja, ki se je s svojimi opreznimi koraki vse bolj približeval oblačilu.

Popotnik vse to opazuje kot v počasnem posnetku. Pohlepnežu želi zakričati, naj oblačilo pusti pri miru. A njegov glas in moč po dejanju utoneta v množici brezdušnih ljudi. Hladne roke že segajo po oblačilu, tipajo za žepi in skritimi prostori na plašču. Med tipanjem za ostanki denarja ne prepoznajo prestiža, po katerem tako zelo hlepijo. Kašmir je tam, sploh se ne skriva niti pred pohlepnežem. Vendar ta le išče bogat mošnjiček, poln denarja. A ga ne najde. Poln razočaranja bi najraje zabrisal plašč na tla, a v tistem trenutku se spogleda s popotnikom, ki še vedno nepremično zre v pohlepneževe geste. Možak seže z eno roko čez svoje mastne lase, z drugo pa z narejeno previdnostjo odloži oblačilo na parkirana kolesa. V naslednjem trenutku izumetničen gospod izgine v množici.

Popotnik še nekaj trenutkov počaka, saj ne more verjeti, da je plašč še vedno na dosegu roke. Ozira se naokoli, če bi morda od kje daleč zagledal lastnika, kako išče svojo izgubljeno reč. Vse naokoli drvi mimo, le nekdo ostaja nepremičen. Premražen mladenič ob svojem napisu tako narahlo drhti od žalosti in mraza, da se na daleč teh premikov ne vidi. A popotnik čuti.

Odide proti plašču, pogleda velikost, si sam pri sebi pokima ter se odpravi.

Brezdomec komaj dvigne glavo in ob pogledu na popotnika misli, da sanja.

Izgubljeno toplo oblačilo čez nekaj trenutkov objema in greje premraženo telo. Morda je krojač pri krojenju imel v mislih prav točno določeno osebo, saj se plašč kot ulit prilega mlademu brezdomcu in mu obljublja toplejšo prihodnost.