Tag: shanghai
Kitajski jezik in kultura za popotnike
Za vse, ki o Kitajski zaenkrat le sanjarite in takšne, ki čakate na prvo možnost, ko boste lahko ponovno potovali… 🙂 Učenje zaenkrat poteka online, pri meni pa vas že čaka 30 minutni brezplačni prvi sklop osnovne terminologije in nasvetov za potovanje po Kitajski- pošljite mi email. 🙂
Predstavitev kitajskih podjetij v Ljubljani
V Ljubljani se bodo 29. In 30. avgusta predstavila kitajska podjetja, ki si želijo poslovno in trgovinsko sodelovati s slovenskimi podjetji. The Shanghai Fair 2019, kot je uradno ime dogodka, bo potekal na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Več kot 110 podjetij s Kitajske se bo predstavljalo na več kot 4000 kvadratnih metrih. Med udeleženci bodo tudi svetovno priznana kitajska podjetja, med drugimi Warrior rubber shoes, Daketang Teahouse in GW Industry.
Največji poudarek bo na predstavitvi tekstilnih izdelkov in tekstila, IKT in visoko tehnoloških izdelkov, elektronski in električni opremi, medicinski opremi, izdelkih za zdravstveno nego ter na izdelkih široke potrošnje- torej skorajda za vsakega nekaj.
Sejem je namenjen prav vsem, ki jih Kitajska tako ali drugače zanima. V času sejma se bodo odvijali tudi ostali zanimivi dogodki, kulturne predstave, okrogle mize ter poizkušanje kitajske hrane. Prvi dan sejma se lahko podjetja udeležijo tudi B2B sestankov.
Vstop na sejem je brezplačen, obiskovalci pa bodo ob vhodu dobili še srečko za sodelovanje v nagradnem žrebanju. Glavna nagrada je Huawei mobitel.
Brezplačno vstopnico si lahko zagotovite na povezavi http://www.sailofshanghai.com ali pa kontaktirate gospoda Richarda po emailu (richard.gao@sailofshanghai.com) ter mu poveste, da ste novico prebrali na Po tujem potujem. 🙂
Če potrebujete prevajalca za b2b sestanke, pa kontaktirajte Po tujem potujem ekipo preko telefona ali emaila, FB ali IG.
Še povzetek:
Ime dogodka: The Shanghai Fair 2019, Ljubljana
Čas: 29. avgust 2019 od 15:00 do 18.00 ter 30.avgust od 9:30 do 17:00
Kraj: Gospodarsko razstavišče Ljubljana (Kocka A2 in Kupola A), Dunajska cesta 18, 1000 Ljubljana, Slovenia
Vstopnina: brezplačna, potrebno si je zagotoviti vstopnico pri organizatorju: http://www.sailofshanghai.com/
My favorite Chinese cities
Slovenska verzija: klik.
Qingdao: I visited it in 2013, right after I finished my summer job in small Chinese town (Longlin, more below). Longlin was hot and humid, in subtropical China and the sea in Qingdao was just exactly what I needed at that time. I went to swim and I became an attraction which I didn’t want; strangers were taking photos of me while I was entering the sea. While I was swimming, people were impressed I don’t need any sort of equipment for keeping my head above the water. Anyway, the climate was perfect and I walked through the city so much that my new shoes turned their shape to the shoes of a pilgrim.

Suzhou: I visited Suzhou two times, first time in 2013 and second time in 2017. It is really convenient for everyone who stays in Shanghai to make a day or weekend trip to this cute Chinese city. I liked its old part and their water canals. It is really inspiring place and if you listen well, the streets have many stories to tell. It is a must for all artistic souls, especially for writers, poets and painters. I would highly recommend to everyone to visit classical gardens and take a ride on a small boat along the canals.


Shanghai: To be honest- I have a love-hate relationship with this massive Chinese city. I lived there for a couple of months but until now I couldn’t made one side decision whether I like it or not. I was able to get everything what I needed on daily basis in Europe (for example cheese, milk and other things like liquid soap, English books etc)- things which are still rare in other Chinese cities). Shanghai is a diverse combination of old and new China and a perfect city for everyone who visits China for the first time.


Longlin: it is a town where I spent one of the most unique summers I ever had. I travelled there alone and I came to the place where I knew no one. I coordinated everything via emails and I am still glad we trusted each other on distance. When I arrived to Longlin I knew immediately people there are warmhearted and welcomed and they accepted me as we were friends from the childhood. I was teaching English language at private school and at the same time they showed me colorful China which not many foreigners have a chance to see. Longlin gave me so many stories and transformed my personality a lot. I was far away from the person who would like to travel alone, but my wish to live in an unknown Chinese town was so big that I overcame that fear and found out solo travel can teach you much about yourself.

Hangzhou: I visited Hangzhou two times, but first time it was in 2013 and I didn’t feel it so special. I walked around the lake and old part, but except little forest next to the lake, nothing made big impression on me. All fame and beauty which everybody was talking about just didn’t come to my heart and eyes. When I went there second time in 2017, I had not expected anything special again, I just wanted to show it to my boyfriend and it was a doable weekend trip from Shanghai. We came there by bullet train but immediately when I stepped off the train I felt something completely different than last time. We stayed in the best hostel I ever been and at that time I really needed peace from vibrant and noisy Shanghai.

Shenyang: Shenyang is not the first city people usually choose to visit in China, but it will always stay a number one Chinese city for me. It was a city where I studied Chinese language in 2007; it was the first Chinese city I lived in. It is super cold in the winter (up to minus 25’C), but people are warmhearted and ready to help. You can still buy things for much lower price than in other more touristic Chinese cities and you can still enjoy some very authentic experiences, which are already gone in other part of the China (for example a ride in a small red car). When my daughter will be big enough, I will definitely bring her there; Shenyang is the place where I spent my best student times in 2007 and ten years later the nostalgic memories combined with complete new experience; i found out that life is giving me a new role- I was becoming mom. 🙂

Moja najljubša kitajska mesta
English version: click.
Qingdao: mesto in prijateljico, ki je bivala tam, sem obiskala leta 2013, ko sem po nekajmesečnem bivanju in poučevanju na skrajnem jugu Kitajske, nujno potrebovala osvežitev. Tisto poletje sem živela v subtropskem podnebju in osvežitev v obmorskem kraju Qingdao je bila kar super. Neprijetno je bilo edino to, da so me mimoidoči začudeno gledali, ko sem se podala v morje in nekateri so me neočitno tudi slikali. Večina Kitajcev namreč ne zna plavati in zato so bili kar osupli, ko so videli, da lahko plavam brez plavalnega obroča ali kakšnih drugih pripomočkov, s katerimi si ponavadi pomagajo pri lebdenju nad vodo. Po plavalski izkušnji sem se odločila, da kopalke raje pospravim in sem se na ogled mesta podala peš. Prehodila sem ga toliko, da so mi čevlji popolnoma razpadli in sem si morala deliti taksi s popolnimi neznanci, da sem lahko prišla do stanovanja.

Suzhou: sem do sedaj obiskala dvakrat. Prvič leta 2013 in drugič 2017. Mesto je dokaj blizu Šanghaja in priporočam obisk vsakemu, ki se nahaja v njegovi bližini. Nekako se mi zdi mesto polno navdiha, s svojimi malimi kanali in starimi uličicami ter hišami je pravi raj za vse umetniške duše. Zelo romantična je bila tudi vožnja z malim lesenim čolnom, ki ga je poganjal star možak in zraven prepeval izjemno lepe stare kitajske pesmi.


Šanghaj: po pravici povedano- nisem prepričana, ali imam mesto rada ali ne. Tujcu nudi vse dobrine zahodnega sveta (fitnes, mleko in mlečni izdelki, tuja literatura; vse,kar se v večini ostalih kitajskih mest še vedno težko dobi). Ampak hkrati je mesto tako hrupno in nagneteno, da mislim, da več kot par mesecev res ne bi zdržala tam. Vsekakor pa je odlično mesto za vse tujce, ki Kitajsko obiskujejo prvič, saj je v njem še vedno vidna mešanica med staro in moderno Kitajsko.


Longlin: je najmanjši kitajski kraj, v katerem sem živela. Kitajci ga pravzaprav ne štejejo niti pod mesto, ampak se jim zdi vas. Po velikosti in številu prebivalcev si je podobno s Celjem. Je mesto, kamor sem prvič odpotovala povsem sama. Vso komunikacijo sem s predstavniki šole opravila preko spleta in nikogar ob svojem prihodu nisem poznala osebno. Na srečo se je izkazalo, da so ljudje res dobrosrčni in vredni zaupanja. Mestece je res barvito čudovito in le malo tujcev ga je obiskalo. Longlin me je navdihnil za mnogo zgodb in mojo osebnost izoblikoval karakteristike, ki si jih pred to izkušnjo nisem znala predstavljati, da bi bile del mojega značaja.

Hangzhou: tudi Hangzhou sem obiskala dvakrat, a se mi prvič ni zdelo nič posebnega. Glomazno mesto z velikim jezerom in ogromno gnečo. Kot milijonkrat povečan Bled. Prvič sem tam ostala nekaj dni, toliko, da sem se v natikačih sprehodila okrog jezera (trajalo je več ur), a me nekako vseeno ni navdušilo. Bilo je vroče in ves čas je bila v zraku ogromna količina vlage. Tudi ko sem drugič odhajala v to mesto, nisem pričakovala ničesar. Pokazati sem ga želela svojemu fantu, saj je tudi Hangzhou primeren za vikend izlet za vse tiste, ki živijo v Šanghaju. Odpeljala sva se s hitrim vlakom, a takoj, ko sva stopila z vagona v mesto se mi je zazdelo vse drugače. Niti približno si nisem predstavljala, da bom v Hangzhouu našla mir in tišino- morda je k temu botrovala tudi lokacija najinega hostla, ki je še vedno na prvem mestu mojih najljubših hostlov (Fiona’s).

Shenyang: mesto, ki prav gotovo ni prva izbira tujcev, ki si želijo prvič ogledati Kitajsko. A povsem po krivici. V Shenyangu še vedno lahko najdete marsikaj, kar je v drugih velikih kitajskih mestih že povsem izginilo- ogromne notranje tržnice, možnost vožnje z malimi rdečimi vozili, tržnice na prostem itd. Mesto se nahaja na severu, v provinci Liaoning in pozimi je tam čez dan okrog -25’C. Sibirija je seveda povsem zraven. Kljub temu Shenyang ostaja na prvem mestu mojih najljubših kitajskih mest. Je prvo mesto, v katerem sem živela in študirala leta 2007. Deset let kasneje sem ga zopet obiskala. Nostalgično obujanje spominov na študentske čase pa se je premešalo s povsem novo izkušnjo. Deset let po prvem obisku Kitajske sem ugotovila, da me v življenju čaka nova vloga- vloga mame.

Praznik dvojnih enajstic- največji kitajski praznik?
Praznik enajstic oziroma vseh samskih izvira iz devetdesetih let s Kitajske, pravkar pa opažam, da so ga povzeli tudi nekateri prodajalci v Sloveniji. Dandanes pa to ni praznik samo samskih, pač pa je to veliki dan tudi za prodajalce, ki predvsem na spletu ponujajo skorajda vse.
Kitajski prijatelji so že od začetka meseca v svoje virtualne nakupovalne vozičke na različnih spletnih straneh spravljali izjemno število reči. Nato so počakali do 11.11. in na uro 00:01 ter opravili vse nakupe hkrati. Najbolj sta jih skrbeli dve stvari: da bodo izdelki razprodani ali pa, da jim zavrnejo bančno kartico. Prijateljev znanec je tako nakupil celotno notranjo opremo za svoje nove stanovanje, sodelavkin brat pa več kilogramov mesa.
V dnevih, ki sledijo 11.11. pa imajo največ dela dostavljalci, ki si po vsem Šanghaju postavijo različne baze s pokritimi šotori za skladiščenje enormnih količin paketov, ki so jih potem prinesejo naročniku pred vrata pisarne ali doma.
Kitajski potrošniki nakupujejo dobesedno vse in na predvečer letošnjega praznika je že pošla zaloga marsikaterih izdelkov: zmanjkalo je na primer arašidovega olja za kuhanje, čipsa z okusom kumaric, najnovejše serija nove korejske kozmetične linije…
Danes sem malo pobrskala na spletnih straneh kitajskih velikanov (Alibaba, Taobao in JD) ter naredila seznam izdelkov, ki so se mi zdeli najbolj zanimivi in nenavadni za prodajo preko spleta.
- Smrdljiv sadež durian; glede na to, da je sadež okronan z nazivom najbolj smrdljivega sadeža na svetu, je verjetno res najbolje, da si ga naročajo kar preko spleta.
Durian- najbolj smrdljiv sadež na svetu - Arašidovo olje; uporabljajo ga za ustvarjanje kuharskih mojstrovin v voku.
Arašidovo olje - Jangetina z Nove Zelandije; Kitajci so precej veliki ljubitelji ovčjega in kozjega mesa. Jagnetino z Nove Zelandije pa preko spleta prodajajo kar v kosih in po precej ugodnih cenah.
Jagnetina z Nove Zelandije - Avtomobili; tole se mi zdi v bistvu najbolj nenavadno izmed vseh izdelkov… Če tole bere kdo, ki si je avto kupil preko spletne trgovine ali pa je to storil njegov znanec, naj se mi prosim oglasi. Res bi rada razumela miselni proces človeka, ki se odloči, da bo svoj avto naročil kar preko interneta.
Avtomobili v spletni trgovini - Pripomoček za povečanje nosa; Kitajci oziroma Azijci na sploh zelo občudujejo zahodnjaške nosove in si na vso moč želijo, da bi tudi sami imeli tako velike vohalne organe. Predvsem dekleta se znajdejo z zanimivimi pripomočki, ki jih ponuja kozmetična industrija. Presenetile so me posebne kapljice, ki si jih natančno vtrejo v nos in ga potem malo masirajo, nato pa kar zraste. Če je dekle skeptično glede kapljic, pa si lahko v nosnice vrine kar nekakšne nenavadne vstavke, ki potem nos povečajo in naredijo konico bolj špičasto.
Kapljice za večji nos Vstavki za večji nos Rezultati - Rakovice; konzumiranje rakovic je na Kitajskem ogromno in neredki so prizori po Šanghaju, ko elegantno in fino oblečeno dekle v roki nosi zvezane žive rakovice. Precej me je zmotila tudi dvoličnost pravil na metrojih- živali so namreč prepovedane na podezmni, nemalokrat pa sem videla marsikaterega šanghajskega kupca, ki je na podzemni v vrečkah prevažal žive rakovice. No, morda se bo pravilo kmalu spremenilo in se zato prodaja rakovic seli na splet.
Zvezane rakovice - Kuhalnik riža; osnovni pripomoček v vsaki azijski kuhinji.
Kuhalnik riža - Vstavki za večjo zadnjico; poleg velikih nosov kitajska dekleta zahodnim zavidajo tudi velike riti. Na JD-jevi aplikaciji sem zasledila precej zabavni video o vrhunskih silikonskih vstavkih za zadnjico, kjer je ponazorjeno tudi, kako koža lahko diha skozi vstavke. Dihanje so ponazorili s posebnim dimom, ki prihaja iz zadnjice in premalo podkovanemu gledalcu ta dim bolj izgleda kot nekaj drugega. Na žalost video deluje samo v okviru taobaove aplikacije in lahko tukaj priložim le slikovni material.
Material, ki diha 😀
V naslednjih dneh bodo mediji prav gotovo poročali o enormnih številkah, ki so jih kitajski spletni ponudniki dosegli s prodajo v enem dnevu. Zanima pa me, če bodo pripravili tudi kakšno statistiko za Evropo, saj je Aliexpress letos s tem praznikom prvič ciljal tudi na evropsko občinstvo.
Gel za lase
Zgodba iz Shanghaija
Čakal ga je izjemno pomemben sestanek zgodaj zjutraj naslednjega dne. Obleka poravnana, hlače zlikane, čevlji očiščeni. Ampak kaj pa je s frizuro? Srednje dolgi lasje za tak sestanek ne morejo biti speti v čop. Morda pa vihrave lase lahko ukroti gel za lase?
Odhitela sva na ulico, če je morda v soseski odprt še kakšen frizerski salon. A ni bil. Odprt je bil edino srednje velik supermarket in ob vstopu naju je nenasmejana prodajalka skorajda nagnala ven, saj so trgovino že zapirali. Še dobro, da sva točno vedela, kaj hočeva. Razložila sem ji, da rabiva pol minute in takoj zatem bo lahko zaprla svojo blagajno.
Razgledovala sva se med policami, ki so ponujali izdelke za lase, a gela nisva našla nikjer. Do naju je pristopil možak, ki je izgledal kot morebitni lastnik prodajalne: ’Kaj pa iščeta?’
Ojoj, groza…
Nisem imela pojma, kako se po kitajsko reče gel za lase. Pri sebi nisem imela niti telefona s kitajsko angleškim slovarjem. Hmmm… Kako naj mu razložim?
Tudi morebitnemu lastniku se je mudilo z zapiranjem in ni imel volje čakati, da od nekod proizvedem kitajsko besedo za gel za lase. Fant je opazil, da je gospod že rahlo nervozen, zato mu je s svojo gesto skušal nakazati, kaj potrebuje. S prsti si je začel gladiti lase in gospod je navdušeno poskočil: ‘Aha, že vem! Pridita!’ Odhitel je na police in nama pokazal glavnik. Zmajevala sva z glavo in mu še naprej skušala s pantomimo nakazati, po kaj sva prišla.
Po kriljenju z rokami in napačni interpretaciji smo skorajda obupali. Lastnik trgovine je imel namreč precej redke lase, počesane nazaj v ravno linijo. Več kot očitno je bilo, da si jih je uredil z gelom, a kljub temu, da sem mu skušala dopovedati, da potrebujeva točno isti izdelek, kot ga je sam zjutraj uporabil na svojih laseh, je v najinah pantomimah prepoznaval napačne stvari: šampon, sušilnik za lase, sredstvo za pospeševanje rasti las.
Skorajda so mi šli vsi lasje po konci, ker se kar nismo uspeli sporazumeti. Porabila sem že zadnje možganske celice, da bi se skušala domisliti, kakšna bi bila univerzalna gesta za gel za lase, ki bi jo razumel tudi preprosti kitajski prodajalec.
Na drugi strani trgovine se je blagajničarka glasno zadrla, da je napočil skrajni čas za zapustitev trgovine. Takrat pa sem naenkrat vdihnila zrak, iz globine grla proizvedla glasen ‘hrrrrrrrk’, nastavila dlan in z gesto nakazala, da sem si pljunila v roke, nato pa si takoj s tem namišljenim pljunkom šla čez lase.
Minilo je nekaj trenutkov in zaskrbelo me je, če sem ga morda s tem užalila, saj se je kar zastrmel vame, nato pa vzkliknil: ‘Ajaaaaaaa, tole iščeta, ja končno!’
Povsem brez upanja sem ostala, zato mu nisem več sledila med police. Navsezadnje, tudi če mi zares pokaže embalažo z gelom, je bilo vprašanje, če bi sploh prepoznala pismenke za gel. A fant je še ohranil nekaj volje, zato mu je sledil.
Še preden sem zares dojela, sta bila že pri blagajničarki, ki je za tisti večer izdala še zadnji račun.

Iskanje stanovanja na Kitajskem
Priznam, bilo je kar malo stresno. Že pred odhodom sem si naredila seznam kitajskih spletnih strani, ki ponujajo stanovanja v Šanghaju. Ni bil pretirano dolg in zato sem upala, da mi bodo na pomoč morda priskočili še lokalni kitajski prebivalci.
V trenutku, ko sem jim pokazala svoj seznam in nekaj slik s spleta, so me opozorili, da so slike ponavadi lažne in služijo samo za pritegnitev pozornosti. Kljub temu sem pričakovala, da bodo s pomočjo slik uspeli doumeti moj okus za stanovanje. V evropskih standardih bi svoj okus opisala kot povsem povprečen, za kitajske standarde pa so bile moje želje skorajda misija nemogoče.
Že prvi vikend sva se s kitajsko sodelavko dogovorili, da bova skupaj z agentom odšli na ogled nekaj potencialnih prebivališč. Izbirala je s svojega seznama in po posvetu z nepremičninskim agentom.

Agent v kravati in suknjiču je v soboto dopoldne prispel na dogovorjeno mesto in žvenketal s ključi. Vstopili smo v prvo visoko stavbo in se s starim dvigalom odpeljali v neko visoko nadstropje. Škripajoča vrata dvigala so se odprla na temen hodnik, agent pa je pogumno stopil naprej.
S tremi pari ključev je začel odklepati vrata. Najprej rešetkasta, nato razmajana lesena vrata in nazadnje še umazano steklena. Vstopili smo v stanovanje, v katerem se mi je v hipu zazdelo, da se prebivalci sploh še niso izselili. Duh časa je zavel po prostoru in prisotnost pravkar izseljenih oseb se je kazala na različnih mestih; v predalu ob postelji, kjer sem našla uporabljene vatirane palčk za ušesa; v kopalnici, kjer je bili v straniščni školjki potopljen toaletni papir; v kuhinji, kjer so ostanki hrane nakazovali njihove prehranjevalne navade.

Agent je kar naprej izpostavljal pozitivne lastnosti prebivališča, ki pa jih jaz nisem več videla. Stanovanje je bilo veliko, prostorno, kopalnica je imela prava vrata in celo pralni stroj, razgled na mesto je bil zanimiv. Tudi dvigalo v stavbi je agent štel med prednosti.

Večkrat sem morala ponoviti, da bi si rada ogledala še druge opcije, saj pravkar videno niti malo ni ustrezalo mojim povprečnim zahtevam. Končno je opravil nekaj klicev in napotili smo se proti izhodu. Dvigalo je bilo izjemno počasno in večkrat me je zaskrbelo, da bomo obtičali nekje v vmesnem prostoru med nadstropji.
Naslednje stanovanje je bilo v pritličju in se mi je zdelo dokaj simpatično. Sicer je rahlo zaudarjalo po plesni in postelja je bila nameščena v nekakšnem medprostoru med kuhinjo in dnevno sobo, a to se mi ni zdelo ravno problematično. Tik ob vhodu v stanovanje sta prebivala dva brezdomca in zaradi njiju mi je agent sam svetoval, da se naj za to stanovanje raje ne odločim.

V naslednjih obhodih sem videla: stanovanje, kjer je bil lijak v tuš kabini. Stanovanje, kjer sta bila spalnica in kopalnica ločeni s tuš zaveso. Prebivališče, kjer je iz pip tekla rumena voda. Sobo, ki je bila čista in lepa, a bi si morala ostale prostore deliti še s precejšnjim številom ostalih sostanovalcev. Niti agent sam ni vedel, koliko jih točno živi v stanovanju- zdelo se mu je, da približno deset ali pa morda malo več.

Skoraj sem obupala in nisem si predstavljala, da je v tako velikem mestu tako težko najti povprečno in solidno stanovanje. Kraj, ki sem si ga po dobrem tednu zavzetega iskanja nazadnje izbrala, je bil v tretjem oziroma četrtem nadstropju, v eni najbolj umazanih in glasnih sosesk v Šanghaju. Vsi lokalni prebivalci mesta, ki sem jih ta čas na novo spoznavala, so mi prepovedali na obiske vabiti kogarkoli od svojih domačih. Niso želeli, da bi komurkoli iz tujih držav predstavljala tudi umazane predele tako opevanega naprednega in modernega mesta.
Razlog za mojo odločitev za stanovanje v taki okolici je bil v prvi meri rahel brezup in melanholija, ki sta se me lotevala v tistih dneh. Pričakovala sem, da bo življenje v takem predelu dinamično in vsak dan vznemirljivo ter se tako ne bi imela časa spopadati z otožnimi občutki.
Stanovanje je bilo solidno opremljeno, postelja je sicer bila največji primerek kičastega pohištva, a je vsaj imela pravo vzmetnico. Nemalo kitajskih postelj je namreč nima in spanje poteka na tankih lesenih ali bambusovih deskah. Najbolj vznemirljiv prostor je bil kopalnica, saj je imela v tuš kabini pralni stroj. Napravo so namestili rahlo višje nad odtok, na dve tanki leseni deski, ki sta zaradi vlage in vode počasi trohneli. Povsem praktično so v tuš kabino, dobrih dvajset centimetrov nad tlemi, namestili tudi električno vtičnico, kjer je bil priključen stroj. Bojler za toplo vodo je bil pritrjen direktno nad glavo in je vodo ves čas grel odlično. Vendar ne glede na to, ali sem izbrala toplo ali mrzlo vodo, tuširanje v takih okoliščinah nikoli ni bilo prav izjemno osvežujoče.

Kje je Kitajska?
Po izhodu iz metroja me je zunaj pričakalo gradbišče. Pudong Avenue je bila zaprta, čez celo avenijo se je raztezalo ogromno gradbišče. Okoli mene visoke ograje, izza njih pa so štrlele visoke stolpnice. Spet sem sama.
Hodim naravnost, brez pogleda na zemljevid. Notranji kompas me usmerja. Šesti čut pomaga. Naenkrat jih zagledam. Vse tiste stolpnice, sijoče in mogočne stavbe, ki sem jih poznala s slik. Vidim jih, ogromne so. Stojijo pred mano, mene pa obdaja tišina. Tišina, tako nenavadna za Kitajsko. Skozi nos mi šine vonj po zemlji. Vonj po dežju, travi, drevesih, reki. Vsi moji čuti so vklopljeni, telo in duša pa se čudijo. Ušesa slišijo tišino, oči strmijo v visoke stavbe, nosnice vohajo naravo. Po koži se naenkrat začnejo razlivati kaplje dežja, ki pršijo vse naokoli. Ne obstanejo, komaj se jih opazi. Počutim se kot v parnem oblaku. Moja duša je pričakovala vzklike, hupanje, močne vonjave, gnečo. Koraki so bili pripravljeni, da se izognejo večjim luknjam na cesti.
Hodim po lepi, na novo tlakovani poti. Nikjer ni lukenj. Cesto prečkam po nadhodu in zagledam zeleni park tik pod sabo. Pri vstopu stoji nekaj uradnikov in policist. Ne vem, ali gre za varovano sosesko ali za javni park. Zagledam znak, ki sporoča kup prepovedi. Prepovedano plavanje. Prepovedano dretje. Prepovedana hoja po travi. Prepovedane igre z žogo. Prepovedani pikniki, prepovedano trganje cvetlic, prepovedano hupanje.
Hodim proti parku, mimo vratarjev in uradnikov. Vstopim v zeleni park, ki ga obdajajo stolpnice. Veliki finančni centri in banke. Vrtnarji urejajo cvetlice, na sredini zelenja se razliva malo jezerce.

Osupla sem, da v parku skorajda ni ljudi. Razgledujem se naokoli. Tišino, ki nenavadno zeva sredi velikega Shanghaija, nežno prekinejo zvoki kitare, ki se zaslišijo z druge strani jezera. Počasi se odpravim za zvokom. Sredi mesta, sredi stolpnic, stoji ta zeleni park, kjer prevladuje vonj po naravi. Zaradi pesmi, ki se sliši v ozadju, moji duši uspe nekaj, kar ni pričakovala, da je možno sredi Kitajske. Popolnoma se umiri.
Stolpnice naokoli so tiho, dež še vedno po malem kaplja, izjemno puhteča zelena trava in drevesa me povežejo z naravo. Nisem pričakovala, da se bom kdajkoli, obdana s tako visokimi stavbami, lahko počutila umirjeno.
S počasnimi koraki pridem do mesta, kjer starejši možak igra na kitaro in s tihim glasom prepeva pesem. Manj kot deset ljudi je zbranih naokoli, a vsi strmijo proti glasbeniku. Snemajo ga, gledajo in poslušajo njegovo pesem. Poje v kitajščini, pesem, ki jo izvaja, poznam tudi sama.

Čez nekaj časa v bližino pride varnostnik. Ne zmorem prepoznati njegovih namer. Ne vem, ali ga kitarist moti, ali pa se je tudi sam prišel umirit ob zvokih njegovih pesmi. Izgleda strog, za nekaj minut postane. Morda je ravno zaključil s svojim delom in si prišel spočit.
Svoj polurni postanek zaključim in se odpravim v samo osrčje betonskih dreves. Tam je gneča, izjemno število turistov išče najboljše kote in vogale, ki jih bo naredilo majhne v objemu velikanskih stavb. Hodim dalje, naravnost, dokler ne pridem do reke. Zaradi deževja v zadnjih dneh je tako narastla, da je nekatere dele poti preplavila. Ljudje navdušeno skačejo po njenih ostankih, ki izgledajo kot velike luže na poti.
A vsi so tako olikani. Nikjer ni otroka, ki bi brez sramu vzklikal na ves glas. Nikjer ni zvokov, ki bi kakorkoli spominjali na Kitajsko. Naokoli same kavarne in sladoledarne mednarodnega slovesa. V zraku ni kričanja, le vonj po reki pluje skozi nosnice, vsake toliko časa slišim le nekaj navdušenih vzklikov in smeh turistov, ko sami sebe ogledujejo na posnetkih na telefonih. Ni cingljanja, ni dretja.
Nenadoma se odločim, da se čimprej odpravim nazaj proti svojemu stanovanju na drugem koncu mesta. Želim se vrniti v prostor, ki je sredi soseske, za katero še lokalni prebivalci pravijo, da ni primerno za tujce. Pravijo, da zato, ker tu niso stvari, ki si jih tujec želi videti.
Na ulici pred mojim blokom nekdo sedi ob svojem napol voznem kolesu in tolče z jeklenim predmetom po ogrodju prevoznega sredstva. Prodajalka zelenjave čez cesto navdušeno maha nekomu, ki ga očitno pozna. Tu se na ulici derejo otroci, ki jih mame še z glasnejšim glasom utišajo. Tu v soboto dopoldne slavijo novopečena mladoporočenca in jima prižigajo petarde. Tu ima sosed kanarčka, ki prepeva ob vsakem vremenu. Nekdo že navsezgodaj seklja jedi, ki jih bo pojedel za kosilo.
Vračam se v svoje stanovanje, v blok številka sedem. Preden vstopim, skočim še v malo trgovino, saj potrebujem pitno vodo. Stopim v prostor, ki je trgovina in recepcija hkrati. Nad tem je majhen hotel. Po velikosti stavbe sodeč ima največ pet sob. Gledam naokoli po prodajalni in iščem večlitrske plastenke vode. Ne najdem jih, zato se na petah zasukam proti izhodu. V prostoru sta dva prodajalca, moški in ženska. Ženska me pogleda in vpraša: ”Kaj pa iščeš?” Odgovorim, da nekaj, kar vidim, da nimajo. Nadaljuje: ”Kaj pa naj bi to bilo?”
”Veliko plastenko z vodo.”
Pomigne z glavo in z roko nakaže v njeno levo. Zasmeji se: ”Seveda jih imamo, poglej tjale.” V velikih kartonskih škatlah so petlitrske plastenke s pitno tekočino. Zahvalim se ji in želim plačati. Preden najdem denarnico, nadaljuje: ”Rabiš vodo v novem stanovanju, kajne? Si nova, ane?” Presenečena potrdim, ona pa z velikim nasmeškom govori:”Smo te videli, ko si prišla. Imaš kar veliko prtljage. Tale rajon je malo poseben, kajne, haha. Upam, da ti bo všeč.”
Odgovorim:”Seveda mi bo, pa stanovanje je tudi zelo lepo.” Zanima jo, za koliko časa sem prišla ter koliko sem stara. Pove mi, da me naokoli že vsi poznajo ter da lahko kadarkoli pridem po vodo. Zahvalim se ji, počutim se varno.
Odidem iz trgovine, zavijem v temno ulico, kjer se ljudje ob vhodih hladijo zaradi vročega jesenskega vremena. Pokimajo mi in ugotovim, da je Kitajska tam, kjer se počutim domače.
Kitajska- primerjava 2007:2017
Letos bo oktobra minilo deset let, odkar sem se prvič odpravila na Kitajsko. Deseto obletnico bom obeležila nekje na Kitajskem; če mi bosta čas in delo dopuščala, bom iz Shanghaija za kratek čas skočila v Shenyang, kjer sem preživela čudovit in leden študijski semester 2007/08. In kaj je bilo takrat na Kitajskem drugače kot danes?
Facebook je bil še dostopen brez VPNja. Gmail in youtube prav tako. Pravzaprav sem takrat na Kitajskem prvič zvedela za FB, ki so ga nam predstavili naši ameriški kolegi. Internetne povezave so bile sicer izjemno počasne. Za poslušanje in gledanje priljubljenih glasbenih videospotov se je bilo treba priključit na youtube zgodaj zjutraj, si odpreti tri različne zavihke, izbrati tri različne pesmi, ki so se potem nekje do desetih zvečer morda naložile in smo jih lahko predvajali pred ogledom piratskih filmov. Pri pošiljanju emailov si lahko v celem dnevu morda lahko naložil tri do pet slik, ki si jih pošiljal nekje tri do pet ur.
Namesto WeChata je bil najbolj v uporabi QQ. Danes je WeChat sredstvo za komuniciranje in z njim lahko opravljaš video klice, pošiljaš tipkana in glasovna sporočila, videoposnetke, objavljaš na moments (podobno kot ‘zid’ na FB), kupuješ, plačuješ, igraš itd. Pred tem je bil na Kitajskem v uporabi QQ, pri nas pa MySpace… 😀
Prva javljanja domov sem opravila preko internetnih barov– a to sploh še obstaja? Ob prihodu v Shenyang smo s prijateljicami ugotovile, da naša soba v študentskem domu še ni opremljena z internetom, zato smo po mestu morale poiskati internetni bar. Tam smo se priključile na internet, da smo lahko poslale prvi email svojim domačim in prijateljem. Zakupile smo si eno uro časa, napisala sem približno pet vrstic, pošiljanje pa je trajalo kakšnih 35 minut.
Potovale smo v času kitajskega praznika državnosti; letalsko karto do Pekinga iz Zagreba smo si kupile že nekaj mesecev vnaprej, povezavo do Shenyanga pa smo si uredile kar na železniški postaji. Danes boste ob želji, da bi potovali prvi teden v oktobru, najprej dobili svarila in opozorila, da si hotele in javni transport zaradi izjemne gneče uredite vsaj en mesec pred odhodom. Takrat se namreč večina kitajskega prebivalstva odpravlja na dopust in/ali se vrača domov, tako da so letalske karte, avtobusi in vlaki polno zasedeni. Me pa smo 1./2.10.2007 ob pristanku v Pekingu pomahale taksistu, da nas je najprej peljal do pekinške severne železniške postaje, potem pa smo se postavile v vrsto, da smo kupile karte za vlak do Shenyanga. Na vlak smo sicer morale čakati skoraj cel dan, a smo potem potovale ponoči v izjemno udobnem spalniku.

Vizumski postopki so bili manj zahtevni in natačni; nekega dne v času uradnih ur smo se odpravile na kitajski konzulat v Ljubljani, v čakalnici vzele obrazce za vizo, jih izpolnile na roko in čakale v vrsti. Ko je nastopil naš čas, da smo pristopile do uradniškega okenca, nas je kitajska uslužbenka povprašala po dokumentih, ki dokazujejo, da smo se vpisale na shenyansko univerzo. Teh papirjev nismo imele, saj smo se za vpis enostavno dogovarjale samo po emailih z oddelkom za tuje študente. Uslužbenki smo iskreno povedale, da ustreznih dokumentov nimamo. Na hitro in v rahlo nestrpnem tonu nam je razložila, da v tem primeru ne moremo dobiti študentske vize. Skomignile smo z rameni, vzele pisalo, prečrtale oznako za prošnjo po študentski vizi in obkljukale razdelek za turistično vizo. Uslužbenka je za nekaj trenutkov osuplo obstala, vdihnila in nas nekaj minut oštevala, da se takih uradnih prošenj ne sme kar tako spreminjati. Me smo bile tiho, se opravičile in jo potolažile, da bomo prav gotovo tudi potovale. Ona je zavzdihnila, sprejela naše papirje in oznanila, da naj pridemo po vizo en teden kasneje.
Danes se morate na prvi obisk na kitajskem konzulatu naročiti po emailu. Nato vam pošljejo datum in uro, ko se lahko v čakalnici zglasite z vsemi potrebnimi dokumenti. Izpolnjeni morajo biti preko računalnika, sprintani, zloženi lično po vrsti. Ob moji letošnji prošnji, da bi dobila vizo za 120 dni, je uslužbenka poklicala konzula, ki se je osebno oglasil, preučil moj primer in ga nato oddobril na podlagi prejšnjih kitajskih viz. Če ne letite na Kitajsko iz danes na jutri, planirajte minimalno tri tedne za pridobitev vize. In ne pozabite, da ne sprejemajo gotovine.
Mleko, mlečni izdelki in vino so bili redka dobrina; sir, ki smo ga lahko kupile le v največjem supermarketu, je bil le topljen sir za toast. O karkšnikoli drugi obliki mlečnega izdelka ni bilo ne duha ne sluha. Mleko so večinoma prodajali le v malih tetrapakih, vino pa sploh ni bilo vino, pač pa neka sladka pijača s priokusom majhnih mehurčkov.
Moja kitajščina je bila na slabšem nivoju kot danes; tako sem si zimsko jakno namesto s pralnim praškom oprala z varekino. Na srečo je bila jakna bela še pred pranjem.

Letalske karte so bile dražje; povprečna cena za letalski prevoz iz bližnjih letališč do Kitajske je bila okrog 900-1000 eur, med ugodnejše so se štele letalske karte med 700-800 eur. Letos sem letalsko karto dobila za nekaj manj kot 550 eur.
Menjava Euro:Yuan je bila 1:10; kako lahko je bilo preračunavati… 🙂 Pivo je v supermarketu stalo 20 evrskih centov, v ‘prestižnem’ klubu pa 2 eura.
Vprašanje smoga je bilo takrat še v zraku… Nihče ni na veliko govoril o onesnaženju in zdravju nevarnih posledic vdihavanja kitajskega zraka.

