Kitajska, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Pet motečih dejavnikov na Kitajskem

Morda so bili moji prejšnji zapisi dokaj idilični. Za ravnovesje pa tokrat brez olepšav o nekoliko drugačnih elementih na Kitajskem.

Tu res ni vse rožnato. Država sama je zanimiva predvsem zato, ker lahko vsako reč vidiš na  najmanj dva načina. Ponavadi pa imate perspektiv in pogledov na isto stvar lahko še več. Je pa nekaj elementov, v katerih ne vidim olajševalnih okoliščin.

HRUP

Tu ne vključujem vsakodnevnih zvokov javnega prometa, avtomobilov, metrojev. Tu hrup smatram za precej več od tega. Hrup je dejansko povsod. Povsod. Res, povsod. Če imate občutljiva ušesa, boste verjetno nekaj časa na Kitajskem precej slabe volje, ne da bi dobro vedeli, zakaj.
V trgovini oglašujejo izdelke z megafonom. Vhodi v frizerske salone so opremljeni z mega zvočniki, iz katerih prihaja tako glasna glasba, da se vam zdi, da ste na največji in najglasnejši glasbeni prireditvi stoletja. Vsakih par minut se nekomu vklopi alarm na motorju in tuli vsaj pol ure. Hrupne so ključavnice na kolesih za izposojo. Ko jih odkleneš, ko jih zakleneš; vsakič sledi glasen pisk z melodijo. Hrup prihaja iz restavracij in uličnih kuhinj. Cvrči, kuhinjska bomba hrumi.

Prodajalec klime se vozi naokoli s kolesom, v košari pa pelje velik megafon, preko katerega glasen in hreščeč glas oglašuje ugodne cene klimatskih naprav.

Sredi belega dne se mestni veljaki odločijo preizkusiti in ugotavljati, če jim sirene v primeru vojne in naravnih nesreč delujejo. Tuljenje in zavijanje odmeva po mestu, zvok se odbija od okoliških stavb in vam požene strah po kosteh.

PLJUNKI

Predvsem starejša generacija še vedno pljuva. Ne glede na spol, boste predvsem ob zadušljivih dneh, še bolj pogosto slišali globok hrrrrrrrrrrrrrrk… in nato videli, kako pljunek kot v počasnem posnetku leti proti tlom.

SMRAD

Tu te smrad dobesedno udari po nosu. Zna biti boleče. Zasmrdi po javnem wc-ju. Po neki nenavadni kuharski sestavini. Po plastiki. Po pasjih iztrebkih. Po avtocesti. Po starem olju. Vlažnih krpah, umazani ulici, ribah, mesu, gnili zelenjavi, postani vodi. Po neznani sestavini, ki se vam zareže v nosnice.

GNEČA

Ko boste naslednjič obtičali v prometnem zamašku, se spomnite na Kitajsko. Tu so prometni zamaški vsak dan, vsako uro, ne glede na vreme in dele dneva. Gneče so v trgovinah tudi, ko nimajo razprodaj. Izjemno veliko število ljudi je na vlakih, podzemni, pločnikih, v parkih, knjižnicah, knjigarnah, restavracijah. Večina izmed mimoidočih ne pozna besede ‘osebni prostor’, potiskajo vas, premikajo, včasih skoraj iztaknejo oko ob odpiranju dežnikov.

OKUS

Ura postaja pozna in ugotovite, da v vsem dnevu niste zaužili solidnega obroka. Zakruli vam v želodcu. Začnete se ozirati naokoli in vidite, da vas obdaja en kup restavracij. Zavijete tja, kjer so gostje videti zadovoljni. Naročite nekaj iz menija, jed ali pijačo, pri kateri poznate vse pismenke na seznamu. Ali pa nekaj, kar izgleda dobro na sliki. Čakate dolgo, ker je pred vami še vsaj dvajset drugih ljudi. Potem vam natakar prinese nekaj, kar izgleda precej bolje, kot ste si predstavljali. In nato naredite prvi ugriz. Prvi požirek. Prvi okus.

Ko skozi slamico namesto sadnega smoothija potegnete en šop črnih sprijetih las, boste pljunili tudi sami.