china, kitajščina, Kitajska, kitajski jezik, Potovanje, sejem

Nova knjiga: Peter Zupanc; Leto podgane

Peter Zupanc je človek, ki mi je pomagal pri iskanju dela in koordinaciji, ko sem leta 2013 sama odpotovala na Kitajsko. Takrat sploh še nisem vedela, kako odličen pisatelj je in kako zelo me bodo njegova dela in pisanja navdihnila.

Januarja 2021 je izdal še eno knjigo o Kitajski, ki ponuja povsem ‘insiderski’ pogled  na situacijo in spopadanje s covidom na Kitajskem in po svetu. Zapisi v knjigi si sledijo kronološko, začne se z januarjem 2020 in kočna z decembrom 2020. Med zapisi boste našli tudi pričevanja, izjave in komentarje lokalnega kitajskega prebivalstva na spopadanje s covidom, odlična pa je tudi realna primerjava glede ukrepov v Sloveniji in po svetu.

Knjiga je izjemno kvaliteten doprinos k boljšemu razumevanju celotne nove svetovne situacije in jo priporočam v branje vsem, predvsem pa tistim, ki se sprašujete naslednja vprašanja:

  • Kako je Kitajska uspešno zajezila širjenje okužbe z novim korona virusom?
  • Ali na Kitajskem zares nimajo več okuženih in novih primerov?
  • Kaj pomeni pravi lockdown oziroma zakaj jaz pravim, da v Sloveniji in Evropi sploh nismo doživeli pravega lockdowna.
  • Na kakšen način je Kitajska virus zajezila na podeželjih in na kakšen način v mega velemestih?
  • Kaj bi se Evropa lahko naučila od Kitajcev, pa se na žalost noče… :S
  • Zakaj virus ni teorija zarote?
  • Zakaj me boli glava, ko slišim komentarje v smislu, da smo v Sloveniji naredili vse za zajezitev virusa.
  • Zakaj menim, da bi si evropske države lahko v primeru svetovnih epidemij lahko ukrepe na Kitajskem in v nekaterih drugih azijskih deželah vzele za zgled.

Intervju s Petrom Zupancem in več o knjigi si lahko preberete tudi na tej povezavi: klik.

Knjigo lahko kupite in naročite pri meni (email, navadna pošta (hehe), telefon, instagram, fb)…

katarina.birtic@hotmail.com
041 955 708

 

Kitajska, Organizacija, Potovanje, sejem, Travel, Uncategorized

Darila za ljubitelje azijskih držav

V času novoletnih obdarovanj ne pozabite nase. Predstavljam vam nekaj predlogov, ki bodo lahko vaš vsakdanjik naredili bolj poln, zanimiv, pisan in nepozaben. 😉

Enkratni tečaj kitajskega jezika in kulture

Za vse radovedneže, ki bi me radi vprašali, kako so sestavljene kitajske pismenke, kako se uporabljajo kitajske palčke, kako si urejati vizo in ostale stvari za potovanje po Kitajski… 90-minutno srečanje popolnoma prilagodim glede na vaše zanimanje in radovednost. Lahko vas naučim nekaj osnovnih izrazov za prvi stik, osnove kitajskega poslovnega bontona, pokažem nekaj najlepših in najbolj fascinantnih kitajskih krajev… Skratka- povsem po vaši želji. Termin bomo izbrali po dogovoru, lahko online ali (ko bo/je to mogoče, v živo). In še to- tovrstna ponudba je povsem nova na slovenskem trgu. 🙂 Aja, pa če ni dovolj jasno v tekstu in spodnjem oglasu- gre za individualno uro, ki jo naredim in prilagodim vsakemu posamezniku posebej. 🙂

Enkratni tečaj kitajskega jezika in kulture
Enkratni tečaj kitajskega jezika in kulture

Knjiga: Oddaljena bližina; zgodba iz Nepala

Če letos ne moremo potovati fizično, pa lahko potujemo s knjigo in domišljijo. Gre za mojo avtorsko zgodbo, ki sem jo letos objavila in jo končno spravila v svet. 🙂
Več o zgodbi pa na povezavi: klik.

 

 

Ljubke peresnice in pisala iz Azijske papirnice

Več na IG profilu azijska_papirnica ali pa tukaj:klik.

Knjiga: Oglaševalski plakati na Kitajskem v 21.stotelju, avtorica Sanela Kšela

Znanstveno delo kolegice sinologinje, Sanele Kšela z zanimivo tematiko in strokovnim pristopom.

Kitajska, Organizacija, Potovanje, sejem

Do kdaj in kako potem naprej?

V zadnjih nekaj tednih poleg številk potiho spremljam tudi spreminjanje slovenskega oziroma evropskega javnega mnenja glede uporabe zaščitnih mask. Spremljam, kako počasi ugaša oglašanje raznih državnih predstavnikov, ki so poudarjali, da so zaščitne maske nepotrebne pri zdravih ljudeh. Spremljam, kako tisti, ki so po družbenih omrežjih že od začetka prodajali maske, niso več zasmehovani in oblateni z vojnimi zaslužkarji, pač pa pod komentarji dobivajo vedno več povpraševanj in naročil.

Glede številk in primerjav s Kitajsko se name vsakodnevno obračajo ljudje, ki me sprašujejo o resničnosti številk, ki jih Kitajska predstavlja svetu v povezavi z boleznijo covid-19.

Slovenci zelo neradi priznamo, da nečesa ne vemo. A mene tu ni prav nič sram- niti kot sinologinja in poznavalka Kitajske ne vem, ali so številke obolelih in umrlih na Kitajskem pravilne. Vem pa eno- Kitajska je z zelo radikalnimi ukrepi (zaprtje mest, javnega prevoza, služb, proizvodnje, javnih ustanov, izobraževalnih ustanov…) ukrepala hitreje in naenkrat na območju celotne države. Kar vem, je to, da je Evropa čakala predolgo. Kitajska je ob izbruhu bolezni skorajda hkrati oziroma le v zamiku nekaj dni zaprla in izolirala skorajda vsa svoja večmilijonska mesta. Evropske države pa so čakale. Priznam, zadnje čase zares neprijetno pokašljujem in boli me glava, ko gledam, kako počasi in neenotno še vedno reagirajo vse ostale države in njihovi prebivalci v boju proti zajezitvi te nove bolezni.

Kljub dostopnosti informacij, ki so (bile) na voljo naravnost s Kitajske, se Evropa obnaša, kot da z ukrepi lahko čaka in da mora vse nevarnosti in neprijetnosti za vsak slučaj izkusiti še sama. Zelo si želim, da bi se nezaupanje v Kitajsko že enkrat nehalo- vsaj v takih primerih.

Poleg vprašanja o številkah, me ljudje veliko sprašujejo tudi o tem, do kdaj bo vse skupaj trajalo.

Tudi tega ne vem, lahko pa podam le primer s Kitajske. Kitajska je Wuhan izolirala 23.1.2020. Ljudje so se res strogo držali ukrepov, ostajali so doma- že od prvega dne, ne šele po treh tednih. Datum, ki so si ga v Wuhanu zadali za ‘odprtje’ mesta in sprostitev povezav z ostalo državo, je 8.4. 2020. Osmi april. Torej so v Wuhanu stroga karantena, izolacija mest ter prebivalstva in ostali radikalni ukrepi trajali oziroma še trajajo že dobre tri mesece.

Naj samo še spomnim, provinca Hubei, v kateri se nahaja Wuhan, ima le približno 2 milijona manj prebivalcev, kot jih ima celotna Italija, kjer število okuženih ter smrtnih žrtev še vedno narašča. Število smrtnih žrtev v Španiji pa je že sedaj preseglo število smrtnih žrtev na Kitajskem.

Glede na to, da v Evropi mesta in marsikatere države še niso uvedle tako strogih ukrepov kot Kitajska na začetku izbruha, si lahko mislim, da bo pri nas vse skupaj trajalo precej dlje od treh mesecov.

Kaj se bo dogajalo, ko se bodo razmere izboljšale in bo število obolelih za covid 19 začelo upadati tudi zunaj Kitajske?

Merjenje telesne temperature ob vstopu v restavracije, trgovine, bare, frizerske in kozmetične salone v Aziji obiskovalcem izmerijo telesno temperaturo. Marsikje na Kitajskem morajo stranke ob vstopu v zaprt prostor pustiti tudi kontaktne podatke, na primer telefonsko številko ali email.

Nova pravila za potovanja: Hong Kong in Macao zaenkrat ne dovolita vstopa tujcem in nerezidentom na svoja območja. Kitajska je sicer v začetku meseca marca že začela odpirati svoja vrata in predvsem tujci, ki so zaposleni na Kitajskem, so se začeli vračati- a s tem so bolezen covid-19 prinesli nazaj. Predvidevam, da bo pred vstopom v marsikatero državo po svetu ob sprostitvi prepovedi potovanj potrebno izpolnjevati poročila in obrazce, v katerih bomo morali sporočiti, v katerih državah smo se gibali pred tem. Nič ne bi imela proti, ko bi ves svet za eno leto zaukazal, da morajo prebivalci potovati le znotraj svojih držav, vendar vem, da je to povsem utopično. Navsezadnje si niti sama sebe ne znam predstavljati, da bi se celo leto zadrževala le v Sloveniji.

Priprava hrane doma: upam, da vsi tisti, ki sedaj pečejo kruh doma in sledijo čudovitim kuharskim receptom, ne bodo prehitro pozabili pridobljenega znanja, ko se razmere umirijo.

Spletno in mobilno nakupovanje: na Kitajskem, v Južni Koreji in na sploh v Aziji je spletno nakupovanje del vsakdana. Preko telefonske aplikacije si lahko na primer naročiš kavo v pisarno. Stroški dostave so izjemno nizki. Prav pred kratkim sem se v Sloveniji spletnega naročila poslužila tudi sama- poštni stroški pa skoraj 4 evre za izdelek, ki je stal nekaj manj kot 30 evrov. Upam, da se bodo tudi pri nas stroški dostave počasi znižali.

Uporaba zaščitnih mask v vsakodnevnem življenju: marsikateri ‘neazijski’ prebivalci  se še vedno posmehujejo ljudem, ki si v sedanjih, kriznih razmerah, nadanejo masko pred obiskom trgovine ali lekarne. A glede na to, da se javno mnenje počasi spreminja in so maske nekako na poti tudi v Slovenijo, predvidevam, da ne bo več tako neobičajno, ko bodo ljudje na ulicah predvsem v prehodnih sezonah nadeli zaščitne maske. Morda pa bodo nekega dne postale tudi modni trend, kot so to že na primer v Južni Koreji.

Strah, sovražnost pred tujci: vse bolj pogosto dobivam sporočila in informacije o tem, da na Kitajskem določene restavracije in trgovine ne dovolijo vstopa tujcem, ne glede, da nekateri tam živijo že več deset let in so se držali vseh varnostnih ukrepov med epidemijo. Prav tako se sovražnost pred azijskimi prebivalci širi po Evropi.

Varnostna razdalja: zdi se mi, da imamo v Sloveniji precej radi svoj osebni prostor in predvidevam, da se bo razdalja med nami še nekoliko povečala, ko bo epidemija mimo.

Hvaležnost in humanost: upam, da se bomo v tem času naučili, da se svet lahko ustavi. In da bomo bolj uživali v drobnih trenutkih ter bili bolj hvaležni za tople medčloveške odnose.

Kitajska, Organizacija, Potovanje, sejem, Uncategorized

Predstavitev kitajskih podjetij v Ljubljani

V Ljubljani se bodo 29. In 30. avgusta predstavila kitajska podjetja, ki si želijo poslovno in trgovinsko sodelovati s slovenskimi podjetji. The Shanghai Fair 2019, kot je uradno ime dogodka, bo potekal na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Več kot 110 podjetij s Kitajske se bo predstavljalo na več kot 4000 kvadratnih metrih. Med udeleženci bodo tudi svetovno priznana kitajska podjetja, med drugimi Warrior rubber shoes, Daketang Teahouse in GW Industry.

Največji poudarek bo na predstavitvi tekstilnih izdelkov in tekstila, IKT in visoko tehnoloških  izdelkov, elektronski in električni opremi, medicinski opremi, izdelkih za zdravstveno nego ter na izdelkih široke potrošnje- torej skorajda za vsakega nekaj.

Sejem je namenjen prav vsem, ki jih Kitajska tako ali drugače zanima.  V času sejma se bodo odvijali tudi ostali zanimivi dogodki, kulturne predstave, okrogle mize ter poizkušanje kitajske hrane. Prvi dan sejma se lahko podjetja udeležijo tudi B2B sestankov.

Vstop na sejem je brezplačen, obiskovalci pa bodo ob vhodu dobili še srečko za sodelovanje v nagradnem žrebanju. Glavna nagrada je Huawei mobitel.

Brezplačno vstopnico si lahko zagotovite na povezavi http://www.sailofshanghai.com ali pa kontaktirate gospoda Richarda po emailu (richard.gao@sailofshanghai.com) ter mu poveste, da ste novico prebrali na Po tujem potujem. 🙂

Če potrebujete prevajalca za b2b sestanke, pa kontaktirajte Po tujem potujem ekipo preko telefona ali emaila, FB ali IG.

Še povzetek:

Ime dogodka: The Shanghai Fair 2019, Ljubljana
Čas: 29. avgust 2019 od  15:00 do 18.00 ter 30.avgust od 9:30 do 17:00
Kraj: Gospodarsko razstavišče Ljubljana (Kocka A2 in Kupola A), Dunajska cesta 18, 1000 Ljubljana, Slovenia
Vstopnina: brezplačna, potrebno si je zagotoviti vstopnico pri organizatorju: http://www.sailofshanghai.com/ 

Kitajska, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Med potovanjem: nasveti za potovanje po Kitajski (drugi del)

Arrival card in imigracijski postopek

Na letalu proti Kitajski vam bodo stevardese ali stevardi prinesli majhen rumen papir, ki ga morate izpolnit do prihoda na letališče oziroma do imigracijskega postopka. Papirju se reče ‘arrival card’, kamor morate napisati podatke leta, vaše osebne podatke ter informacijo o bivanju. Papir zadržite vse do takrat, ko ga boste morali ob pristanku dati uslužbencu na carinski kontroli. Tam bodo temeljito preverili tudi vaš potni list ter vizo in vam morda postavili nekaj vprašanj o vašem obisku Kitajske. Zavedajte se, da lahko pri tem iz kakršnikoli razlogov, brez pojasnitev, zavrnejo vaš vstop na Kitajsko (ne glede na to, če imate veljavno vizo).

Arrival card

Od izstopa z letala do konca imigracijskega postopka in prevzema prtljage boste potrebovali približno eno uro, lahko še dlje- odvisno od gneče. Pri imigracijskemu postopku boste odšli mimo naprav, kjer vam izmerijo temperaturo, potem pa se morate postaviti v vrsto, ki je namenjena imetnikom vašega potnega lista. Če ne veste kam in kako, vam bodo pomagali prijazni uslužbenci. V prostoru imigracijskega postopka je prepovedano telefoniranje in slikanje.

Smerokazi za imigracijski postopek

Če na Kitajskem ne prenočujete v hotelih ali hostlih, ampak pri prijateljih oziroma imate celo svoje stanovanje, se ne pozabite prijaviti na lokalni policijski postaji.

Pred policijsko postajo v Šanghaju
Pred policijsko postajo v Šanghaju

Vtičnice in adapterji: vtičnice in adapterji so drugačni kot v Sloveniji. Sicer so velikokrat v večjih hotelih že prilagojeni na adapterje in vtikače iz Evrope, a vseeno si lahko za svoje potovanje kupite vmesnik, ki ima različne opcije in ga lahko uporabljate tudi v drugih državah.

Komunikacija: četudi s sogovornikom govorita dva različna jezika, bodite spoštljivi in potrpežljivi. Upoštevajte dejstvo, da boste na Kitajskem za isto stvar lahko enkrat porabili tri minute, naslednjič pa tri ure. Pri osnovnem komuniciranju si lahko pomagate tudi s prevajalnikom v WeChatu ali pa si naložite dober kitajsko-angleški slovar. Sama uporabljam Pleco, ki mi odlično služi tudi v primerih obsežnejših in zahtevnejših prevajanj.

Nakupovanje in cene izdelkov: marsikaj je na Kitajskem še vedno ceneje kot v Sloveniji, nemalo stvari pa je občutno dražje kot pri nas. Za ‘zahodne’ dobrine (kava, pizza, mleko, mlečni izdelki, kruh, kosmiči, čokolada…) boste lahko odšteli pravo malo premoženje- kava na primer stane okrog 4-5 eur, pizza okrog 10- 15 eur in ni garancije, da vam bo sploh všeč. Ne priporočam nakupa svetovnih znamk, na primer Prada, Gucci… Originali so grozno dražji kot v Evropi, poleg tega pa je izjemno visoko tveganje, da si kupite ponaredek.

V McDonaldsu, KFC-ju in ostalih verigah s hitro prehrano in pijačo so cene podobne kot pri nas, vendar je to za Kitajsko še vedno drago, kljub temu pa boste v njih vedno videli polno ljudi. Podobne cene kot pri nas so tudi v zahodnih trgovinah z oblačili- na primer HM, Zara itd.

Ugodne cene oblačil lahko dobite v raznih marketih (na prostem ali v velikih šoping centrih). Tam ne pozabite, da se lahko pogajate za ceno. Na približno- dobra cena za majice je okrog 5-10 eur, prav tako za hlače… Če oblačilo v trgovinah stane več kot 20 eur je drago, razen,če ni bunda.

Vse ljubiteljice čevljev, ki imajo številko več od 38, bodo imele velike težave pri iskanju in nakupovanju prave številke. Prav tako fantje, ki imajo številko večjo od 42. Tudi, če prodajalci zatrjujejo, da imajo na voljo vašo številko, čevelj vseeno obujte, saj ni nujno, da so številke enake kot pri nas.

Nakupovanje na Kitajskem
Nakupovanje na Kitajskem

Klasični spominki s Kitajske so ponavadi izdelki iz žada (veliko je tudi ponaredkov), čaji, pahljače, kaligrafske umetnije ali pa izdelki iz svile.

WeChat: je osnovno sredstvo za komuniciranje na Kitajskem. Glede na vsa stroga pravila in poostren nadzor tudi za VPN je dobro, da si WeChat naložijo tudi vsi tisti, ki ostajajo doma (izven Kitajske) in bi radi ohranjali stik z njimi. Z WeChatom se boste lahko tudi našli s prijatelji na Kitajskem, saj omogoča deljenje lokacije. Tudi če z VPN-jem dostopate do ‘zahodnih’ aplikacij (FB, IG, YT, gmail, whatsapp) ni nujno, da bodo delovale brez zamude ali motenj, sploh pa ne uporabljajte google maps, ki je zelo netočen in marsikdaj ne vsebuje pravih informacij glede razdalj.

Pa še nekaj- ne pišite si po WeChatu kar o vsem, sploh pa ne o političnih zadevah. Kitajski cenzorji so tudi tam zelo prisotni.

Kitajska SIM kartica: na Kitajskem si lahko kupite predplačniško SIM kartico pri China Mobile ali China Unicom. V različnih provincah po Kitajski so cene klicev, sporočil in prenosa podatkov različne, tako da če potujete in prehajate iz ene province v drugo, se raje pozanimajte, kakšen paket je za vas najboljši. V nasprotnem primeru vam ob vstopu v novo provinco naloženi denar takoj izgine z računa. Jaz sem za nakup sim kartice v Šanghaju potrebovala potni list, poleg tega pa so me še slikali. V nekaterih provincah tega ne zahtevajo, tako da je to povsem odvisno, v katero mesto odhajate.

Urejanje SIM kartice in plačevanje računa za telefon

Hrana, pijača in napitnine: na Kitajskem napitnine ne poznajo in s ponujanjem dodatnega denarja boste ljudi spravili v zadrego. Napitnine ne bodo sprejeli. Hrana se zelo razlikuje po provincah in večinoma ni podobna temu, kar ponujajo kitajske restavracije v Sloveniji. Če vas domačini povabijo na večerjo, jim prinesite darilo, poleg tega pa se pripravite, da bo meso perutnine ali ribe postreženo skupaj z glavo živali. Namesto drage kave si raje privoščite mlečni čaj- meni so bili najljubši pri 1 diandian (1點點 or 一点点奶茶).

Pizza z omako

Prevoz: vožnja z javnim prevozom je na Kitajskem lahko vsakdodnevna pustolovščina. Ponavadi je najbolj ugoden prevoz z metrojem, vendar tvegate izjemno gnečo. Ob vstopu na podzemno vam bodo vsakič tudi pregledali torbe in nakupovalne vrečke, ki jih morate dati skozi scanner- podobno kot na letališču. Vožnjo s taksisti priporočam tistim, ki imajo vsaj osnovno znanje kitajščine in destinacijo zapisano v pismenkah. Avtobusov ponavadi za vožnjo po mestu nisem uporabljala, saj se znajo zataknit v mestnih konicah. Bolj so primerni za kakšno medkrajevno potovanje, predvsem v kraje, do kamor ne pelje vlak.

Na metroju ni nikoli dolgčas.

Če imate na voljo dovolj časa, bi vsakemu navdušenemu popotniku priporočala, da izkusi hitre in počasne vlake. Hitri vlaki dosegajo hitrost, ki je lahko tudi večja od 300 km/h, potovanje s počasnimi vlaki pa vas lahko vrne v preteklost. Na počasnih oziroma klasičnih vlakih (s podobnim oziroma vseeno hitrejšim premikanjem kot s tem, kar imamo v Sloveniji) lahko kupite različne sedeže, spalnike ali celo stojišča. Sedeži obstajajo mehki ali trdi, prav tako spalniki oziroma postelje  v njih. Za primerjavo- ‘hard sleeper’ (spalnik s trdimi posteljami) ima postelje razporejene čez cel vagon in nima kupejev. ‘Soft sleeper’ (spalnik z mehkimi posteljami ima postelje razporejene po šest v enem kupeju. Stojišča ponavadi kupijo revni kitajski delavci, ki le nekajkrat na leto odhajajo nazaj domov.

Po mestu se lahko podate tudi s kolesi, ki si jih lahko s skeniranjem qr kode sposodite malodane na vsakem koraku.

Javna stranišča: tudi ta so, tako kot javni prevoz, lahko prava pustolovščina.

china, Kitajska, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Najbolj uporabne mobilne aplikacije za bivanje na Kitajskem

WeChat: osnovno sredstvo za bivanje na Kitajskem. WeChat je mobilna aplikacija za komunikacijo (klici, sporočila, pošiljanje slik, videev) in še mnogo več. Z WeChatom si lahko s prijatelji delite lokacijo in se najdete, saj na Kitajskem googlemaps ne dela. Z WeChatom lahko tudi (če imate kitajsko bančno kartico) plačujete račune za telefon, vodo, elektriko… Z WeChatom lahko odklenete javna kolesa. Z WeChatom ostanete v stiku z novimi prijatelji. Z WeChatom na Kitajskem lažje živite. No, pravzaprav je realnost taka, da brez WeChata na Kitajskem ne morete obstajati.

Aplikacije za izposojo koles- Ofo in Mobike

V velikih kitajskih mestih se je ponavadi težko premikati z javnim prevozom, sploh v času jutranjih, popoldanskih in večernih konic. Hitreje se premikate, če si s pomočjo telefona skenirate QR kodo z enih izmed javnih koles in odkolesarite na drug konec mesta. Najbolj pogosta ponudnika sta zaenkrat OFO in Mobike.

Namig: Če QR kode ne morete skenirati ali pa vaša aplikacija ni povezana z vašim bančnim računom; sprehodite se mimo skladovnice parkiranih koles in poiščite tako kolo, ki je odklenjeno. 🙂

App za mobilno plačevanje- Alipay in WeChat
Na Kitajskem le še redko kdo plačuje z gotovino, še manj pa z bančnimi karticami. Aplikaciji Alipay in WeChat omogočata mobilno plačevanje skorajda vsake storitve- od uličnega čevljarja, restavracij, javnega prevoza in kakršnihkoli trgovin. Aplikaciji sta povezani s kitajskim bančnim računom, s katerega se odštevajo denarci ob nakupu skorajda česarkoli.

Namig: vprašajte svoje kitajske prijatelje za pomoč, saj mnogi tujci na začetku bivanja ne odpirajo takoj bančnih računov na Kitajskem.

App za naročanje taxija oziroma prevoza- Didi Kuaiche
Časi, ko si se kot tujec na Kitajskem postavil na rob pločnika in pomahal taksistu, ta pa je nemudoma zavrl in ustavil, so mimo. Sedaj taxiji drvijo mimo vas, saj preko aplikacij ljudje vnaprej rezervirajo taxi in prevoznike.

App za naročanje hrane- Meituan
Na Kitajskem si hrano in pijačo ljudje naročajo veliko pogosteje kot pri nas. Prijatelju, ki dela na drugem koncu mesta in je povsem izčrpan na delovnem mestu, lahko preko aplikacije naročite na primer ‘bubble tea’, mega hit, ki navdušuje ne samo Azijce ampak tudi vse tujce, ki so kadarkoli poskusili te zanimive in raznolike bolj ali manj (ne) zdrave napitke.

App za uporabo blokiranih strani in aplikacij- VPN
Facebook, Instagram, Twitter, Google, Gmail, Youtube, Whatsapp… so na Kitajskem še vedno popolnoma blokirani. Lahko pa si na računalnik in telefon naložite VPN, s katerim se lahko potem vseeno povezujete do omenjenih strani oziroma aplikacij. Če boste na Kitajskem dlje časa, pa boste kmalu ugotovili, da dostopa do omenjenih družbenih omrežij in spletnih strani sploh ne pogrešate več- ker imate WeChat, ki v eni sami aplikaciji ponuja celo boljše in obsežnejše alternative…

Namig: vedno nosite s sabo prenosni polnilec za svoj mobilni telefon, saj vam VPN zelo hitro izprazne baterijo. Sama sem imela na telefonu VPN express, ki je bil povsem soliden za brezplačno uporabo.
Neizogibno dejstvo: kadarkoli se na Kitajskem odvijajo pomembna (skrita in javna) politična srečanja, je povsem blokiran tudi VPN. Povabite svoje slovenske in tuje prijatelje ter domače, da si tudi oni naredijo profil na WeChatu in tako ne ostanete odrezani od najbližjih.

Pa še to- mnoge ostale aplikacije in ‘spletne strani’ so integrirane v WeChat- najnovejši trend so WeChat Mini Programms, ki je idealen način tudi za tuja podjetja, ki si želijo doseči kitajsko občinstvo.

Kitajska, Organizacija, Potovanje

Moja najljubša kitajska mesta

English version: click.

Qingdao: mesto in prijateljico, ki je bivala tam, sem obiskala leta 2013, ko sem po nekajmesečnem bivanju in poučevanju na skrajnem jugu Kitajske, nujno potrebovala osvežitev. Tisto poletje sem živela v subtropskem podnebju in osvežitev v obmorskem kraju Qingdao je bila kar super. Neprijetno je bilo edino to, da so me mimoidoči začudeno gledali, ko sem se podala v morje in nekateri so me neočitno tudi slikali. Večina Kitajcev namreč ne zna plavati in zato so bili kar osupli, ko so videli, da lahko plavam brez plavalnega obroča ali kakšnih drugih pripomočkov, s katerimi si ponavadi pomagajo pri lebdenju nad vodo. Po plavalski izkušnji sem se odločila, da kopalke raje pospravim in sem se na ogled mesta podala peš. Prehodila sem ga toliko, da so mi čevlji popolnoma razpadli in sem si morala deliti taksi s popolnimi neznanci, da sem lahko prišla do stanovanja.

Qingdao

Suzhou: sem do sedaj obiskala dvakrat. Prvič leta 2013 in drugič 2017. Mesto je dokaj blizu Šanghaja in priporočam obisk vsakemu, ki se nahaja v njegovi bližini. Nekako se mi zdi mesto polno navdiha, s svojimi malimi kanali in starimi uličicami ter hišami je pravi raj za vse umetniške duše. Zelo romantična je bila tudi vožnja z malim lesenim čolnom, ki ga je poganjal star možak in zraven prepeval izjemno lepe stare kitajske pesmi.

On the boat
Na čolničku
View from the boat
Razgled s čolna

Šanghaj: po pravici povedano- nisem prepričana, ali imam mesto rada ali ne. Tujcu nudi vse dobrine zahodnega sveta (fitnes, mleko in mlečni izdelki, tuja literatura; vse,kar se v večini ostalih kitajskih mest še vedno težko dobi). Ampak hkrati je mesto tako hrupno in nagneteno, da mislim, da več kot par mesecev res ne bi zdržala tam. Vsekakor pa je odlično mesto za vse tujce, ki Kitajsko obiskujejo prvič, saj je v njem še vedno vidna mešanica med staro in moderno Kitajsko.

Shanghai
Shanghai
Hidden street in Shanghai
Mala skrita ulica v Šanghaju

 

Longlin: je najmanjši kitajski kraj, v katerem sem živela. Kitajci ga pravzaprav ne štejejo niti pod mesto, ampak se jim zdi vas. Po velikosti in številu prebivalcev si je podobno s Celjem. Je mesto, kamor sem prvič odpotovala povsem sama. Vso komunikacijo sem s predstavniki šole opravila preko spleta in nikogar ob svojem prihodu nisem poznala osebno. Na srečo se je izkazalo, da so ljudje res dobrosrčni in vredni zaupanja. Mestece je res barvito čudovito in le malo tujcev ga je obiskalo. Longlin me je navdihnil za mnogo zgodb in mojo osebnost izoblikoval karakteristike, ki si jih pred to izkušnjo nisem znala predstavljati, da bi bile del mojega značaja.

Longlin
Longlin

Hangzhou: tudi Hangzhou sem obiskala dvakrat, a se mi prvič ni zdelo nič posebnega. Glomazno mesto z velikim jezerom in ogromno gnečo. Kot milijonkrat povečan Bled. Prvič sem tam ostala nekaj dni, toliko, da sem se v natikačih sprehodila okrog jezera (trajalo je več ur), a me nekako vseeno ni navdušilo. Bilo je vroče in ves čas je bila v zraku ogromna količina vlage. Tudi ko sem drugič odhajala v to mesto, nisem pričakovala ničesar. Pokazati sem ga želela svojemu fantu, saj je tudi Hangzhou primeren za vikend izlet za vse tiste, ki živijo v Šanghaju. Odpeljala sva se s hitrim vlakom, a takoj, ko sva stopila z vagona v mesto se mi je zazdelo vse drugače. Niti približno si nisem predstavljala, da bom v Hangzhouu našla mir in tišino- morda je k temu botrovala tudi lokacija najinega hostla, ki je še vedno na prvem mestu mojih najljubših hostlov (Fiona’s).

Mir v Hangzhouu

Shenyang: mesto, ki prav gotovo ni prva izbira tujcev, ki si želijo prvič ogledati Kitajsko. A povsem po krivici. V Shenyangu še vedno lahko najdete marsikaj, kar je v drugih velikih kitajskih mestih že povsem izginilo- ogromne notranje tržnice, možnost vožnje z malimi rdečimi vozili, tržnice na prostem itd. Mesto se nahaja na severu, v provinci Liaoning in pozimi je tam čez dan okrog -25’C. Sibirija je seveda povsem zraven. Kljub temu Shenyang ostaja na prvem mestu mojih najljubših kitajskih mest. Je prvo mesto, v katerem sem živela in študirala leta 2007. Deset let kasneje sem ga zopet obiskala. Nostalgično obujanje spominov na študentske čase pa se je premešalo s povsem novo izkušnjo. Deset let po prvem obisku Kitajske sem ugotovila, da me v življenju čaka nova vloga- vloga mame.

 

Shanghai Normal University
Shenyang Normal University

Kitajska, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Gel za lase

Zgodba iz Shanghaija

Čakal ga je izjemno pomemben sestanek zgodaj zjutraj naslednjega dne. Obleka poravnana, hlače zlikane, čevlji očiščeni. Ampak kaj pa je s frizuro? Srednje dolgi lasje za tak sestanek ne morejo biti speti v čop. Morda pa vihrave lase lahko ukroti gel za lase?

Odhitela sva na ulico, če je morda v soseski odprt še kakšen frizerski salon. A ni bil. Odprt je bil edino srednje velik supermarket in ob vstopu naju je nenasmejana prodajalka skorajda nagnala ven, saj so trgovino že zapirali. Še dobro, da sva točno vedela, kaj hočeva. Razložila sem ji, da rabiva pol minute in takoj zatem bo lahko zaprla svojo blagajno.

Razgledovala sva se med policami, ki so ponujali izdelke za lase, a gela nisva našla nikjer. Do naju je pristopil možak, ki je izgledal kot morebitni lastnik prodajalne: ’Kaj pa iščeta?’

Ojoj, groza…

Nisem imela pojma, kako se po kitajsko reče gel za lase. Pri sebi nisem imela niti telefona s kitajsko angleškim slovarjem. Hmmm… Kako naj mu razložim?

Tudi morebitnemu lastniku se je mudilo z zapiranjem in ni imel volje čakati, da od nekod proizvedem kitajsko besedo za gel za lase. Fant je opazil, da je gospod že rahlo nervozen, zato mu je s svojo gesto skušal nakazati, kaj potrebuje.  S prsti si je začel gladiti lase in gospod je navdušeno poskočil: ‘Aha, že vem! Pridita!’ Odhitel je na police in nama pokazal glavnik. Zmajevala sva z glavo in mu še naprej skušala s pantomimo nakazati, po kaj sva prišla.

Po kriljenju z rokami in napačni interpretaciji smo skorajda  obupali. Lastnik trgovine je imel namreč precej redke lase, počesane nazaj v ravno linijo. Več kot očitno je bilo, da si jih je uredil z gelom, a kljub temu, da sem mu skušala dopovedati, da potrebujeva točno isti izdelek, kot ga je sam zjutraj uporabil na svojih laseh, je v najinah pantomimah prepoznaval napačne stvari: šampon, sušilnik za lase, sredstvo za pospeševanje rasti las.

Skorajda so mi šli vsi lasje po konci, ker se kar nismo uspeli sporazumeti. Porabila sem že zadnje možganske celice, da bi se skušala domisliti, kakšna bi bila univerzalna gesta za gel za lase, ki bi jo razumel tudi preprosti kitajski prodajalec.

Na drugi strani trgovine se je blagajničarka glasno zadrla, da je napočil skrajni čas za zapustitev trgovine. Takrat pa sem naenkrat vdihnila zrak, iz globine grla proizvedla glasen ‘hrrrrrrrk’, nastavila dlan in z gesto nakazala, da sem si pljunila v roke, nato pa si takoj s tem namišljenim pljunkom šla čez lase.

Minilo je nekaj trenutkov in zaskrbelo me je, če sem ga morda s tem užalila, saj se je kar zastrmel vame, nato pa vzkliknil: ‘Ajaaaaaaa, tole iščeta, ja končno!’

Povsem brez upanja sem ostala, zato mu nisem več sledila med police. Navsezadnje, tudi če mi zares pokaže embalažo z gelom, je bilo vprašanje, če bi sploh prepoznala pismenke za gel. A fant je še ohranil nekaj volje, zato mu je sledil.

Še preden sem zares dojela, sta bila že pri blagajničarki, ki je za tisti večer izdala še zadnji račun.

Izmučene prodajalke ob koncu dneva
Izmučene prodajalke ob koncu dneva
Kitajska

Kitajski vsakdan- novosti in slabosti

Nekaj novih in starih trendov s Kitajske, ki oblikujejo vsakdan:

Nakupovalni centri; to, kar je v Sloveniji City Park, je v Šanghaju vsakih pet do šest kilometrov. Veliki šoping centri na vsakih parih korakih. V njih pa mnogo restavracij in trgovin z vsemi možnimi pripomočki in oblačili, ki naj bi vsakdanjik naredili lepši. Velikokrat se zgodi, da izstopate iz metro postaje naravnost čez nakupovalno središče.

Dostava stvari in nakupovanje preko spleta; če si zaželite mlečni čaj, izberite aplikacijo na svojem telefonu in si ga naročite kar v pisarno ali domov. Hlače, čevlje, kavč, uro, instant rezance, revijo, kuhalnik riža, vrata, šampon, pralni prašek, avto, zdravila, tapete, kosilnico, gnojilo za travo… Kar želite, to dobite… Na dom.

Čaj s kroglicami (bubble tea/milk tea) in sirni čaj: kitajski prebivalci stojijo v vrstah pred prodajalnami, ki prodajajo najboljši mlečni čaj v mestu. Različne okuse čajev (oolong, puh’er, rdeči čaj, zeleni čaj) dopolnjujejo s pravo smetano in na dno kozarčkov dodajajo riževe ali tapiokine kroglice. Najnovejši trend pa je v teh dneh čaj s sirom. Sem poskusila- res dobesedno enkratna izkušnja; beri: enkrat in nikoli več.

Sirni čaj- nov okus s Kitajske
Sirni čaj- nov okus s Kitajske

Gneča: na metrojih, v trgovini, na semaforju, vlakih, postajah, v parkih, turističnih točkah, restavracijah itd.  Za stvar, ki jo v Sloveniji opravite v eni uri, tukaj kljub tako imenovanem ‘hitrem načinu življenja’ zaradi gneče porabite najmanj trikrat več časa. Ter vsak dan tvegate, da zapravite vso mero potrpežljivosti.

Gneča na Kitajskem
Gneča na Kitajskem

Promocije z megafoni: kitajske marketinške kampanije imajo očitno vse skupaj isti slogan: ‘Glasneje- močneje’. Lahko pa je tudi boleče, ko hodiš mimo prodajalne in se prodajalka naenkrat tako zadere, da skoraj oglušiš.

Plačevanje preko QR kode in WeChata; najmanj petkrat se mi je že zgodilo, da nakupa v taki ali drugačni trgovini nisem mogla opraviti, ker moj WeChat račun nima povezave z mojo kreditno kartico. Tako nisem mogla kupit vode za leče, jogurta, soka in še česa. Skoraj vsak dan se mi dogaja, da se prodajalci začudijo, ko iz svoje denarnice povlečem bankovec, da bi plačala njihov izdelek. Skorajda začutim usmiljenje ob pogledu na tujko, ki še operira s papirnatim denarjem. Počutim se kot dinozaver. Tukaj namreč skorajda vsa plačila potekajo preko WeChata; najprej prodajalec ali kupec skenira QR kodo s pomočjo WeChata, le-ta pa je povezan z bančno kartico. Tudi čaj in kavo plačujejo tako. Seveda mi je nekega dne prekipelo in sem si tudi sama v WeChat vnesla številko svoje tuje (ne kitajske) bančne kartice. Izgledalo je obetavno, navdušeno sem se odpravila po nakupih. S polno vrečko in v najkrajši vrsti sem hitro prišla do blagajničarke. Poskusimo enkrat, dvakrat, trikrat… pa ni šlo. Morala bi imeti kitajsko bančno kartico.

Samopostrežna izposoja koles in električnih avtomobilov: rumena kolesa znamke ‘Ofo’ so na vsakem koraku na razpolago, da poskenirate (že spet) QR kodo na kolesu, ki vas vodi do štirimestne številke, ki jo vtipkate v ključavnico. Glasno piskanje ob tipkanju številke ter zadnji pisk odklene ključavnico. Trenutno velik trend pa je tudi izposoja električnih avtomobilov Evcard, ki so pravi hit in jih težko dobiš na postajah, razpršenih po mestih. Minuta izposoje stane 0,6 yuanov.

Ofo- izposoja koles na Kitajskem
Ofo- izposoja koles na Kitajskem

Spanje na delovnem mestu: uradniki, bančniki, pisarniški delavci, javni čuvaji, varnostniki, prodajalci… Po kosilu, okrog 13h boste po mestu lahko videli nemalo ljudi, ki so preprosto zadremali.

Spanje na delovnem mestu
Spanje na delovnem mestu

Ples na trgu: zvečer, med osmo in deveto uro, se na trgih in v parkih zbira generacija srednjih let, ki se sinhrono, v parih ali pa posamično, vrti v ritmih glasne glasbe. Simpatično in sproščujoče, tako za udeležence kot mimoidoče.