Kitajska, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Med potovanjem: nasveti za potovanje po Kitajski (drugi del)

Arrival card in imigracijski postopek

Na letalu proti Kitajski vam bodo stevardese ali stevardi prinesli majhen rumen papir, ki ga morate izpolnit do prihoda na letališče oziroma do imigracijskega postopka. Papirju se reče ‘arrival card’, kamor morate napisati podatke leta, vaše osebne podatke ter informacijo o bivanju. Papir zadržite vse do takrat, ko ga boste morali ob pristanku dati uslužbencu na carinski kontroli. Tam bodo temeljito preverili tudi vaš potni list ter vizo in vam morda postavili nekaj vprašanj o vašem obisku Kitajske. Zavedajte se, da lahko pri tem iz kakršnikoli razlogov, brez pojasnitev, zavrnejo vaš vstop na Kitajsko (ne glede na to, če imate veljavno vizo).

Arrival card

Od izstopa z letala do konca imigracijskega postopka in prevzema prtljage boste potrebovali približno eno uro, lahko še dlje- odvisno od gneče. Pri imigracijskemu postopku boste odšli mimo naprav, kjer vam izmerijo temperaturo, potem pa se morate postaviti v vrsto, ki je namenjena imetnikom vašega potnega lista. Če ne veste kam in kako, vam bodo pomagali prijazni uslužbenci. V prostoru imigracijskega postopka je prepovedano telefoniranje in slikanje.

Smerokazi za imigracijski postopek

Če na Kitajskem ne prenočujete v hotelih ali hostlih, ampak pri prijateljih oziroma imate celo svoje stanovanje, se ne pozabite prijaviti na lokalni policijski postaji.

Pred policijsko postajo v Šanghaju
Pred policijsko postajo v Šanghaju

Vtičnice in adapterji: vtičnice in adapterji so drugačni kot v Sloveniji. Sicer so velikokrat v večjih hotelih že prilagojeni na adapterje in vtikače iz Evrope, a vseeno si lahko za svoje potovanje kupite vmesnik, ki ima različne opcije in ga lahko uporabljate tudi v drugih državah.

Komunikacija: četudi s sogovornikom govorita dva različna jezika, bodite spoštljivi in potrpežljivi. Upoštevajte dejstvo, da boste na Kitajskem za isto stvar lahko enkrat porabili tri minute, naslednjič pa tri ure. Pri osnovnem komuniciranju si lahko pomagate tudi s prevajalnikom v WeChatu ali pa si naložite dober kitajsko-angleški slovar. Sama uporabljam Pleco, ki mi odlično služi tudi v primerih obsežnejših in zahtevnejših prevajanj.

Nakupovanje in cene izdelkov: marsikaj je na Kitajskem še vedno ceneje kot v Sloveniji, nemalo stvari pa je občutno dražje kot pri nas. Za ‘zahodne’ dobrine (kava, pizza, mleko, mlečni izdelki, kruh, kosmiči, čokolada…) boste lahko odšteli pravo malo premoženje- kava na primer stane okrog 4-5 eur, pizza okrog 10- 15 eur in ni garancije, da vam bo sploh všeč. Ne priporočam nakupa svetovnih znamk, na primer Prada, Gucci… Originali so grozno dražji kot v Evropi, poleg tega pa je izjemno visoko tveganje, da si kupite ponaredek.

V McDonaldsu, KFC-ju in ostalih verigah s hitro prehrano in pijačo so cene podobne kot pri nas, vendar je to za Kitajsko še vedno drago, kljub temu pa boste v njih vedno videli polno ljudi. Podobne cene kot pri nas so tudi v zahodnih trgovinah z oblačili- na primer HM, Zara itd.

Ugodne cene oblačil lahko dobite v raznih marketih (na prostem ali v velikih šoping centrih). Tam ne pozabite, da se lahko pogajate za ceno. Na približno- dobra cena za majice je okrog 5-10 eur, prav tako za hlače… Če oblačilo v trgovinah stane več kot 20 eur je drago, razen,če ni bunda.

Vse ljubiteljice čevljev, ki imajo številko več od 38, bodo imele velike težave pri iskanju in nakupovanju prave številke. Prav tako fantje, ki imajo številko večjo od 42. Tudi, če prodajalci zatrjujejo, da imajo na voljo vašo številko, čevelj vseeno obujte, saj ni nujno, da so številke enake kot pri nas.

Nakupovanje na Kitajskem
Nakupovanje na Kitajskem

Klasični spominki s Kitajske so ponavadi izdelki iz žada (veliko je tudi ponaredkov), čaji, pahljače, kaligrafske umetnije ali pa izdelki iz svile.

WeChat: je osnovno sredstvo za komuniciranje na Kitajskem. Glede na vsa stroga pravila in poostren nadzor tudi za VPN je dobro, da si WeChat naložijo tudi vsi tisti, ki ostajajo doma (izven Kitajske) in bi radi ohranjali stik z njimi. Z WeChatom se boste lahko tudi našli s prijatelji na Kitajskem, saj omogoča deljenje lokacije. Tudi če z VPN-jem dostopate do ‘zahodnih’ aplikacij (FB, IG, YT, gmail, whatsapp) ni nujno, da bodo delovale brez zamude ali motenj, sploh pa ne uporabljajte google maps, ki je zelo netočen in marsikdaj ne vsebuje pravih informacij glede razdalj.

Pa še nekaj- ne pišite si po WeChatu kar o vsem, sploh pa ne o političnih zadevah. Kitajski cenzorji so tudi tam zelo prisotni.

Kitajska SIM kartica: na Kitajskem si lahko kupite predplačniško SIM kartico pri China Mobile ali China Unicom. V različnih provincah po Kitajski so cene klicev, sporočil in prenosa podatkov različne, tako da če potujete in prehajate iz ene province v drugo, se raje pozanimajte, kakšen paket je za vas najboljši. V nasprotnem primeru vam ob vstopu v novo provinco naloženi denar takoj izgine z računa. Jaz sem za nakup sim kartice v Šanghaju potrebovala potni list, poleg tega pa so me še slikali. V nekaterih provincah tega ne zahtevajo, tako da je to povsem odvisno, v katero mesto odhajate.

Urejanje SIM kartice in plačevanje računa za telefon

Hrana, pijača in napitnine: na Kitajskem napitnine ne poznajo in s ponujanjem dodatnega denarja boste ljudi spravili v zadrego. Napitnine ne bodo sprejeli. Hrana se zelo razlikuje po provincah in večinoma ni podobna temu, kar ponujajo kitajske restavracije v Sloveniji. Če vas domačini povabijo na večerjo, jim prinesite darilo, poleg tega pa se pripravite, da bo meso perutnine ali ribe postreženo skupaj z glavo živali. Namesto drage kave si raje privoščite mlečni čaj- meni so bili najljubši pri 1 diandian (1點點 or 一点点奶茶).

Pizza z omako

Prevoz: vožnja z javnim prevozom je na Kitajskem lahko vsakdodnevna pustolovščina. Ponavadi je najbolj ugoden prevoz z metrojem, vendar tvegate izjemno gnečo. Ob vstopu na podzemno vam bodo vsakič tudi pregledali torbe in nakupovalne vrečke, ki jih morate dati skozi scanner- podobno kot na letališču. Vožnjo s taksisti priporočam tistim, ki imajo vsaj osnovno znanje kitajščine in destinacijo zapisano v pismenkah. Avtobusov ponavadi za vožnjo po mestu nisem uporabljala, saj se znajo zataknit v mestnih konicah. Bolj so primerni za kakšno medkrajevno potovanje, predvsem v kraje, do kamor ne pelje vlak.

Na metroju ni nikoli dolgčas.

Če imate na voljo dovolj časa, bi vsakemu navdušenemu popotniku priporočala, da izkusi hitre in počasne vlake. Hitri vlaki dosegajo hitrost, ki je lahko tudi večja od 300 km/h, potovanje s počasnimi vlaki pa vas lahko vrne v preteklost. Na počasnih oziroma klasičnih vlakih (s podobnim oziroma vseeno hitrejšim premikanjem kot s tem, kar imamo v Sloveniji) lahko kupite različne sedeže, spalnike ali celo stojišča. Sedeži obstajajo mehki ali trdi, prav tako spalniki oziroma postelje  v njih. Za primerjavo- ‘hard sleeper’ (spalnik s trdimi posteljami) ima postelje razporejene čez cel vagon in nima kupejev. ‘Soft sleeper’ (spalnik z mehkimi posteljami ima postelje razporejene po šest v enem kupeju. Stojišča ponavadi kupijo revni kitajski delavci, ki le nekajkrat na leto odhajajo nazaj domov.

Po mestu se lahko podate tudi s kolesi, ki si jih lahko s skeniranjem qr kode sposodite malodane na vsakem koraku.

Javna stranišča: tudi ta so, tako kot javni prevoz, lahko prava pustolovščina.

Organizacija, Potovanje

Točke iz Hong Konga

Pred enim letom sem se prvič odpravila v Hong Kong. Priznam, na daljavo me mesto nikoli ni pretirano zanimalo. Zdelo se mi je betonska džungla, kamor hodijo nadebudni poslovneži sklepati posle z azijskim trgom. Predstavljalo mi je mesto, v katerem se je ljubko prepletanje evropskih in azijskih vplivov podredilo nadvladi svetovne kapitalistične ureditve. Na daljavo se mi je Hong Kong zdel brezdušen in nepristen kraj, ki mi je predstavljal le nekajdnevni postanek na poti do Šanghaja.

A kratko bivanje je spremenilo mnenje. Sedaj predstavljam nekaj asociacij, ki jih dobim, kadar kdo omeni Hong Kong.

Vonj po indijskih začimbah; vsako mesto ali kraj, ki ga prvič obiščem, si ponavadi zapomnim po vonju. Kasneje, ko mine več let od obiska destinacije, mi lahko določen vonj takoj prikliče spomin in vtise iz določenega kraja. Hong Kong mi je dišal po indijskih začimbah, saj je skorajda iz vsakega vogala zavel vonj po njih.

Tajfun; vsakoletni vremenski pojav. Ravno v času, ko sem se odpravljala v HK, so vsi slovenski mediji poročali o močnem tajfunu, ki se je tiste dne bohotil nad mestom. Priznam, zelo me je bilo strah in bala sem se, da bo letalo preusmerjeno kam drugam. A pristanek je bil popolnoma miren, v naslednjih dneh pa sem ugotovila, da so hongkonški prebivalci s tajfuni vajeni sobivanja. Opozorila o jakosti tajfuna so bila nameščena na mnogih javnih mestih in če je bila številka previsoka, so se nekaj ur zadrževali v stavbah, dokler ni veter in dež nista pojenjala.

Opozorilo za tajfun
Opozorilo za tajfun

TrajektStar Ferry je javno prevozno sredstvo in precej cenejše od podzemne železnice. Vožnja z ladjo te ne popelje le po vodi, ampak z njo potuješ tudi v času. Že sam vhod v čakalnico pristanišča potnika popelje v drugo časovno obdobje. Sedeži na krovu so iz lesa, za vstop na ladjo pa potrebuješ žetone.

Trajekt Star Ferry
Trajekt Star Ferry
Čakalnica
Čakalnica

Angleščina ni tako pogosta, kot sem si predstavljala. Pravzaprav se mi je nemalokrat zgodilo, da sem v trgovinah lažje komunicirala v mandarinski kitajščini kot v angleščini. Pa še en zaznamek- uradni jezik v HK je kantonščina in je drugačen jezik kot mandarinščina.

Vertikalno mesto- v vseh priročnikih, blogih in vlogih sem zasledila, da HK opisujejo kot vertikalno mesto in šele ob pristanku sem ugotovila, kaj to pomeni v praksi. Mesto je umeščeno med zelene griče in prepredeno s stolpnicami. Ulice so narejene skorajda po etažah. Mnogo stolpnic je povezano z nekakšnimi mostovi, ki potekajo ob stavbah in se razprostirajo nad ulicami.

Vertikalno mesto
Vertikalno mesto

Sketch town-v enem izmed ogromnih modernih nakupovalnih centrov sem bila očarana nad kotičkom za otroke. Na delno pregrajenem delu hodnika so postavili mize in stole, na katerih so otroci risali svoje risbice. Nič posebnega to ne bi bilo, če se potem njihove risbice ne bi pojavljale na velikem televizijskem zaslonu. Tako so otroci risali prevozna sredstva, stavbe, ljudi in živali, ki so se potem v gibajoči obliki pojavili na ekranu.

Najdaljše tekoče stopnice na svetu- več sklopov tekočih stopnic je skupaj dolgih dobrih 800 metrov in vas ponesejo 135 metrov visoko. Izstopite lahko na 14 različnih izhodih in se napotite proti kateri izmed izbranih stolpnic.

Restavracija Lan Fong Yuen- spada med najbolj priznane restavracije v Hong Kongu in obratuje že od leta 1952. S strežbo zahodne in azijske hrane spada v sklop restavracij, ki se zaradi prepletanja zahodne in vzhodne hrane imenuje tudi Cha chaan teng. Mize so vedno zasedene in za svoj obrok se morate postaviti v vrsto in čakati več deset minut, da dobite prosti stol. Natakarji vas posedejo kamorkoli in velika verjetnost je, da si boste mizo delili s tujci. Turisti in lokalni prebivalci največ naročajo francoske toaste, mlečni čaj, instant rezance z ocvrtim piščancem in hamburgerje.

Mlečni čaj
Mlečni čaj
Lan Fong Yuen
Lan Fong Yuen

Mesto z razgledom– Victoria Peak, 552 metrov visok hrib, ki se vzpenja na mestom, nudi čudovit razgled na metropolo. Z vrha postane povsem jasno, zakaj je HK oklican za vertikalno mesto, saj se tudi z daljave vidi, da se mesto bolj razteza v višino kot v širino.

Victoria Peak
Victoria Peak

 

Kitajska

Kitajski vsakdan- novosti in slabosti

Nekaj novih in starih trendov s Kitajske, ki oblikujejo vsakdan:

Nakupovalni centri; to, kar je v Sloveniji City Park, je v Šanghaju vsakih pet do šest kilometrov. Veliki šoping centri na vsakih parih korakih. V njih pa mnogo restavracij in trgovin z vsemi možnimi pripomočki in oblačili, ki naj bi vsakdanjik naredili lepši. Velikokrat se zgodi, da izstopate iz metro postaje naravnost čez nakupovalno središče.

Dostava stvari in nakupovanje preko spleta; če si zaželite mlečni čaj, izberite aplikacijo na svojem telefonu in si ga naročite kar v pisarno ali domov. Hlače, čevlje, kavč, uro, instant rezance, revijo, kuhalnik riža, vrata, šampon, pralni prašek, avto, zdravila, tapete, kosilnico, gnojilo za travo… Kar želite, to dobite… Na dom.

Čaj s kroglicami (bubble tea/milk tea) in sirni čaj: kitajski prebivalci stojijo v vrstah pred prodajalnami, ki prodajajo najboljši mlečni čaj v mestu. Različne okuse čajev (oolong, puh’er, rdeči čaj, zeleni čaj) dopolnjujejo s pravo smetano in na dno kozarčkov dodajajo riževe ali tapiokine kroglice. Najnovejši trend pa je v teh dneh čaj s sirom. Sem poskusila- res dobesedno enkratna izkušnja; beri: enkrat in nikoli več.

Sirni čaj- nov okus s Kitajske
Sirni čaj- nov okus s Kitajske

Gneča: na metrojih, v trgovini, na semaforju, vlakih, postajah, v parkih, turističnih točkah, restavracijah itd.  Za stvar, ki jo v Sloveniji opravite v eni uri, tukaj kljub tako imenovanem ‘hitrem načinu življenja’ zaradi gneče porabite najmanj trikrat več časa. Ter vsak dan tvegate, da zapravite vso mero potrpežljivosti.

Gneča na Kitajskem
Gneča na Kitajskem

Promocije z megafoni: kitajske marketinške kampanije imajo očitno vse skupaj isti slogan: ‘Glasneje- močneje’. Lahko pa je tudi boleče, ko hodiš mimo prodajalne in se prodajalka naenkrat tako zadere, da skoraj oglušiš.

Plačevanje preko QR kode in WeChata; najmanj petkrat se mi je že zgodilo, da nakupa v taki ali drugačni trgovini nisem mogla opraviti, ker moj WeChat račun nima povezave z mojo kreditno kartico. Tako nisem mogla kupit vode za leče, jogurta, soka in še česa. Skoraj vsak dan se mi dogaja, da se prodajalci začudijo, ko iz svoje denarnice povlečem bankovec, da bi plačala njihov izdelek. Skorajda začutim usmiljenje ob pogledu na tujko, ki še operira s papirnatim denarjem. Počutim se kot dinozaver. Tukaj namreč skorajda vsa plačila potekajo preko WeChata; najprej prodajalec ali kupec skenira QR kodo s pomočjo WeChata, le-ta pa je povezan z bančno kartico. Tudi čaj in kavo plačujejo tako. Seveda mi je nekega dne prekipelo in sem si tudi sama v WeChat vnesla številko svoje tuje (ne kitajske) bančne kartice. Izgledalo je obetavno, navdušeno sem se odpravila po nakupih. S polno vrečko in v najkrajši vrsti sem hitro prišla do blagajničarke. Poskusimo enkrat, dvakrat, trikrat… pa ni šlo. Morala bi imeti kitajsko bančno kartico.

Samopostrežna izposoja koles in električnih avtomobilov: rumena kolesa znamke ‘Ofo’ so na vsakem koraku na razpolago, da poskenirate (že spet) QR kodo na kolesu, ki vas vodi do štirimestne številke, ki jo vtipkate v ključavnico. Glasno piskanje ob tipkanju številke ter zadnji pisk odklene ključavnico. Trenutno velik trend pa je tudi izposoja električnih avtomobilov Evcard, ki so pravi hit in jih težko dobiš na postajah, razpršenih po mestih. Minuta izposoje stane 0,6 yuanov.

Ofo- izposoja koles na Kitajskem
Ofo- izposoja koles na Kitajskem

Spanje na delovnem mestu: uradniki, bančniki, pisarniški delavci, javni čuvaji, varnostniki, prodajalci… Po kosilu, okrog 13h boste po mestu lahko videli nemalo ljudi, ki so preprosto zadremali.

Spanje na delovnem mestu
Spanje na delovnem mestu

Ples na trgu: zvečer, med osmo in deveto uro, se na trgih in v parkih zbira generacija srednjih let, ki se sinhrono, v parih ali pa posamično, vrti v ritmih glasne glasbe. Simpatično in sproščujoče, tako za udeležence kot mimoidoče.