Tag: po tujem potujem

Zapis je pripravil Peter Zupanc:

Peter Zupanc. Preden sem prišel na Kitajsko, sem počel marsikaj. Dobrih dvajset let sem bil filmski kritik, obenem pa tudi – krajši čas – programski vodja Mestnega kina Metropol v Celju.  Ukvarjal sem se s scenaristiko, in pisal romane. (Knjiga Tri je leta 2001 izšla pri Mladinski knjigi). Ko sem leta 2007 prvič prispel na Kitajsko, sem kmalu organiziral zbiranje denarja za šolanje otrok iz revnih predelov Kitajske. Preselil sem se leta 2010. Odtlej sem objavil še tri knjige, najprej je tu bila Obešanje zmajeve glave, ki je predvsem zbirka potopisnih zapisov iz mojih prvih let v Guangxiju. Potem je tu knjiga Kitajska, dežela razdalja in jaz, kjer najprej napišem, da Kitajsko predvsem opredeljujejo številke tako v smislu ljudi kot kilometrov, potem pa se moja pripoved loči – po eni strani pišem, kako sem se jaz soočal s temi številkami, obenem pa pišem o tem, kako je to soočanje videti s strani “navadnega Kitajca”, od odraščanja do zrelosti. Letos sem objavil Leto podgane, ki je knjiga o doživljanju covid-19 na Kitajskem.

Z Lui Ying oziroma Bello sva se spoznala leta 2014, poročila sva se leta 2017.  Je iz Nanninga, čeprav po rodu iz sosednje province Hunan. Premore diplomo etnologinje in dela kot neke vrste vodja projektov. Pravi , da moram omeniti, da je ljubiteljica hrane tj. foodie, in pri potovanjih bi verjetno najraje imela, če so takoimenovana “jej, jej, jej!” oziroma “eat eat eat” potovanja. (Pa to ni povsem res,  ker ima izredno rada odhode v neznano.)

Potovanja so najina stalnica. Sam sem najprej itak prišel na Kitajsko predvsem zato, da bi potoval. Od leta 2010 naprej sem opravil vsako leto najmanj dvanajst relativno daljših poti, predvsem po “moji” avtonomni pokrajini Guangxi. Hotel sem jo spoznati “od spodaj navzgor”,  imeti občutek za njeno geografijo in okoliščine. Z Bello sva se v resnici zbližala na enem takšnih potovanj, v Rongshui (dolga zgodba, a bilo je precej divje).

V bistvu je tudi prijateljstvo z najino soorganizatorko, Katarino, del popotniških zgodb – spoznal sem jo preko zvez, in potem je to navidez krhko dekle neke noči sama prišla v Nanning, da je izpolnila dogovor in odšla delat kot učiteljica v meni izredno ljub Longlin,  poln etničnih skupin, v okolje, kamor zaide le malokateri tujec. Pravi, da ji izkušnja pomeni veliko in da jo je spremenila. Jaz sem sprva bil srečen, da me ni obtožila poskusa prodaje nekam, kjer bi blondinke poročili na prvi pogled.

Nama potovanja pomenijo nekaj izredno intimnega; ena od poant je, da si bolj ali manj nekje sam in se moraš  znajti. A obenem sva se pričela zavedati, da moderna doba lahko nudi “sodelovanje” pri potovanjih na drugačne načine.  (Ne le zaradi covida, čeprav tudi zaradi tega). In da tehnologija omogoča, da je potovanje lahko skreirano kot neke vrste potopisno predavanje.

Obenem sem se pričel zavedati, da tako veliko na en ali drug način izrazito profesionalnih ali umetniških predstavitev posameznih dežel pride na internetna omrežja preko Youtubea, Tiktoka, kitajskega Bilibilija in podobnih medijev,  in to zastonj – in vedno manj mi je  bilo  jasno, zakaj je to zastonj. Kot da ni vredno nič. Natančneje rečeno, kot da kar dve plati dogajanja nista vredni nič.  Naša pozornost je, kot pravijo mnogi, ki pišejo in mislijo o sodobni tehnologiji, ena najdragocenejših stvari na svetu. Zakaj se ne bi povsem zavestno  odločili, čemu in zakaj namenimo pozornost, in za to plačali direktno (in torej zanemarili narek algoritmov); in po drugi strani, zakaj bi kreativni posameznik moral čakati, da postane najprej slaven zaradi sreče in vztrajnosti ponujanja klikanja, in se šele potem preživlja s svojo kreacijo – če pa lahko dobro in  posebno, z izkušnjami pretkano vsebino ponudi tistim, ki se zavedajo dragocenosti le te?

Spraševal sem se, ali bi sam plačal za tak način potovanja, in prišel do zaključka, da ja, če bi le imel dovolj denarja, in časa, in če bi zaradi kateregakoli vzroka bil manj mobilen. Kajti čeprav ne bi bil zadovoljen moj vsak čut – recimo čut vonja, dotika – in čeprav ne bi doživljal radosti iznajdevanja rešitev v čudnih okoliščinah – bi mi tovrstno potovanje vendarle nudilo zadovoljitev radovednosti, možnost spraševanja in dognanja, in obenem soavtorstvo nečesa, kar sem pomagal oblikovati.

Morda se kdo strinja z mano.

Peter & Bella