Priznam, bilo je kar malo stresno. Že pred odhodom sem si naredila seznam kitajskih spletnih strani, ki ponujajo stanovanja v Šanghaju. Ni bil pretirano dolg in zato sem upala, da mi bodo na pomoč morda priskočili še lokalni kitajski prebivalci.
V trenutku, ko sem jim pokazala svoj seznam in nekaj slik s spleta, so me opozorili, da so slike ponavadi lažne in služijo samo za pritegnitev pozornosti. Kljub temu sem pričakovala, da bodo s pomočjo slik uspeli doumeti moj okus za stanovanje. V evropskih standardih bi svoj okus opisala kot povsem povprečen, za kitajske standarde pa so bile moje želje skorajda misija nemogoče.
Že prvi vikend sva se s kitajsko sodelavko dogovorili, da bova skupaj z agentom odšli na ogled nekaj potencialnih prebivališč. Izbirala je s svojega seznama in po posvetu z nepremičninskim agentom.
Agent v kravati in suknjiču je v soboto dopoldne prispel na dogovorjeno mesto in žvenketal s ključi. Vstopili smo v prvo visoko stavbo in se s starim dvigalom odpeljali v neko visoko nadstropje. Škripajoča vrata dvigala so se odprla na temen hodnik, agent pa je pogumno stopil naprej.
S tremi pari ključev je začel odklepati vrata. Najprej rešetkasta, nato razmajana lesena vrata in nazadnje še umazano steklena. Vstopili smo v stanovanje, v katerem se mi je v hipu zazdelo, da se prebivalci sploh še niso izselili. Duh časa je zavel po prostoru in prisotnost pravkar izseljenih oseb se je kazala na različnih mestih; v predalu ob postelji, kjer sem našla uporabljene vatirane palčk za ušesa; v kopalnici, kjer je bili v straniščni školjki potopljen toaletni papir; v kuhinji, kjer so ostanki hrane nakazovali njihove prehranjevalne navade.
Agent je kar naprej izpostavljal pozitivne lastnosti prebivališča, ki pa jih jaz nisem več videla. Stanovanje je bilo veliko, prostorno, kopalnica je imela prava vrata in celo pralni stroj, razgled na mesto je bil zanimiv. Tudi dvigalo v stavbi je agent štel med prednosti.
Večkrat sem morala ponoviti, da bi si rada ogledala še druge opcije, saj pravkar videno niti malo ni ustrezalo mojim povprečnim zahtevam. Končno je opravil nekaj klicev in napotili smo se proti izhodu. Dvigalo je bilo izjemno počasno in večkrat me je zaskrbelo, da bomo obtičali nekje v vmesnem prostoru med nadstropji.
Naslednje stanovanje je bilo v pritličju in se mi je zdelo dokaj simpatično. Sicer je rahlo zaudarjalo po plesni in postelja je bila nameščena v nekakšnem medprostoru med kuhinjo in dnevno sobo, a to se mi ni zdelo ravno problematično. Tik ob vhodu v stanovanje sta prebivala dva brezdomca in zaradi njiju mi je agent sam svetoval, da se naj za to stanovanje raje ne odločim.
V naslednjih obhodih sem videla: stanovanje, kjer je bil lijak v tuš kabini. Stanovanje, kjer sta bila spalnica in kopalnica ločeni s tuš zaveso. Prebivališče, kjer je iz pip tekla rumena voda. Sobo, ki je bila čista in lepa, a bi si morala ostale prostore deliti še s precejšnjim številom ostalih sostanovalcev. Niti agent sam ni vedel, koliko jih točno živi v stanovanju- zdelo se mu je, da približno deset ali pa morda malo več.
Skoraj sem obupala in nisem si predstavljala, da je v tako velikem mestu tako težko najti povprečno in solidno stanovanje. Kraj, ki sem si ga po dobrem tednu zavzetega iskanja nazadnje izbrala, je bil v tretjem oziroma četrtem nadstropju, v eni najbolj umazanih in glasnih sosesk v Šanghaju. Vsi lokalni prebivalci mesta, ki sem jih ta čas na novo spoznavala, so mi prepovedali na obiske vabiti kogarkoli od svojih domačih. Niso želeli, da bi komurkoli iz tujih držav predstavljala tudi umazane predele tako opevanega naprednega in modernega mesta.
Razlog za mojo odločitev za stanovanje v taki okolici je bil v prvi meri rahel brezup in melanholija, ki sta se me lotevala v tistih dneh. Pričakovala sem, da bo življenje v takem predelu dinamično in vsak dan vznemirljivo ter se tako ne bi imela časa spopadati z otožnimi občutki.
Stanovanje je bilo solidno opremljeno, postelja je sicer bila največji primerek kičastega pohištva, a je vsaj imela pravo vzmetnico. Nemalo kitajskih postelj je namreč nima in spanje poteka na tankih lesenih ali bambusovih deskah. Najbolj vznemirljiv prostor je bil kopalnica, saj je imela v tuš kabini pralni stroj. Napravo so namestili rahlo višje nad odtok, na dve tanki leseni deski, ki sta zaradi vlage in vode počasi trohneli. Povsem praktično so v tuš kabino, dobrih dvajset centimetrov nad tlemi, namestili tudi električno vtičnico, kjer je bil priključen stroj. Bojler za toplo vodo je bil pritrjen direktno nad glavo in je vodo ves čas grel odlično. Vendar ne glede na to, ali sem izbrala toplo ali mrzlo vodo, tuširanje v takih okoliščinah nikoli ni bilo prav izjemno osvežujoče.