Kitajska, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Med potovanjem: nasveti za potovanje po Kitajski (drugi del)

Arrival card in imigracijski postopek

Na letalu proti Kitajski vam bodo stevardese ali stevardi prinesli majhen rumen papir, ki ga morate izpolnit do prihoda na letališče oziroma do imigracijskega postopka. Papirju se reče ‘arrival card’, kamor morate napisati podatke leta, vaše osebne podatke ter informacijo o bivanju. Papir zadržite vse do takrat, ko ga boste morali ob pristanku dati uslužbencu na carinski kontroli. Tam bodo temeljito preverili tudi vaš potni list ter vizo in vam morda postavili nekaj vprašanj o vašem obisku Kitajske. Zavedajte se, da lahko pri tem iz kakršnikoli razlogov, brez pojasnitev, zavrnejo vaš vstop na Kitajsko (ne glede na to, če imate veljavno vizo).

Arrival card

Od izstopa z letala do konca imigracijskega postopka in prevzema prtljage boste potrebovali približno eno uro, lahko še dlje- odvisno od gneče. Pri imigracijskemu postopku boste odšli mimo naprav, kjer vam izmerijo temperaturo, potem pa se morate postaviti v vrsto, ki je namenjena imetnikom vašega potnega lista. Če ne veste kam in kako, vam bodo pomagali prijazni uslužbenci. V prostoru imigracijskega postopka je prepovedano telefoniranje in slikanje.

Smerokazi za imigracijski postopek

Če na Kitajskem ne prenočujete v hotelih ali hostlih, ampak pri prijateljih oziroma imate celo svoje stanovanje, se ne pozabite prijaviti na lokalni policijski postaji.

Pred policijsko postajo v Šanghaju
Pred policijsko postajo v Šanghaju

Vtičnice in adapterji: vtičnice in adapterji so drugačni kot v Sloveniji. Sicer so velikokrat v večjih hotelih že prilagojeni na adapterje in vtikače iz Evrope, a vseeno si lahko za svoje potovanje kupite vmesnik, ki ima različne opcije in ga lahko uporabljate tudi v drugih državah.

Komunikacija: četudi s sogovornikom govorita dva različna jezika, bodite spoštljivi in potrpežljivi. Upoštevajte dejstvo, da boste na Kitajskem za isto stvar lahko enkrat porabili tri minute, naslednjič pa tri ure. Pri osnovnem komuniciranju si lahko pomagate tudi s prevajalnikom v WeChatu ali pa si naložite dober kitajsko-angleški slovar. Sama uporabljam Pleco, ki mi odlično služi tudi v primerih obsežnejših in zahtevnejših prevajanj.

Nakupovanje in cene izdelkov: marsikaj je na Kitajskem še vedno ceneje kot v Sloveniji, nemalo stvari pa je občutno dražje kot pri nas. Za ‘zahodne’ dobrine (kava, pizza, mleko, mlečni izdelki, kruh, kosmiči, čokolada…) boste lahko odšteli pravo malo premoženje- kava na primer stane okrog 4-5 eur, pizza okrog 10- 15 eur in ni garancije, da vam bo sploh všeč. Ne priporočam nakupa svetovnih znamk, na primer Prada, Gucci… Originali so grozno dražji kot v Evropi, poleg tega pa je izjemno visoko tveganje, da si kupite ponaredek.

V McDonaldsu, KFC-ju in ostalih verigah s hitro prehrano in pijačo so cene podobne kot pri nas, vendar je to za Kitajsko še vedno drago, kljub temu pa boste v njih vedno videli polno ljudi. Podobne cene kot pri nas so tudi v zahodnih trgovinah z oblačili- na primer HM, Zara itd.

Ugodne cene oblačil lahko dobite v raznih marketih (na prostem ali v velikih šoping centrih). Tam ne pozabite, da se lahko pogajate za ceno. Na približno- dobra cena za majice je okrog 5-10 eur, prav tako za hlače… Če oblačilo v trgovinah stane več kot 20 eur je drago, razen,če ni bunda.

Vse ljubiteljice čevljev, ki imajo številko več od 38, bodo imele velike težave pri iskanju in nakupovanju prave številke. Prav tako fantje, ki imajo številko večjo od 42. Tudi, če prodajalci zatrjujejo, da imajo na voljo vašo številko, čevelj vseeno obujte, saj ni nujno, da so številke enake kot pri nas.

Nakupovanje na Kitajskem
Nakupovanje na Kitajskem

Klasični spominki s Kitajske so ponavadi izdelki iz žada (veliko je tudi ponaredkov), čaji, pahljače, kaligrafske umetnije ali pa izdelki iz svile.

WeChat: je osnovno sredstvo za komuniciranje na Kitajskem. Glede na vsa stroga pravila in poostren nadzor tudi za VPN je dobro, da si WeChat naložijo tudi vsi tisti, ki ostajajo doma (izven Kitajske) in bi radi ohranjali stik z njimi. Z WeChatom se boste lahko tudi našli s prijatelji na Kitajskem, saj omogoča deljenje lokacije. Tudi če z VPN-jem dostopate do ‘zahodnih’ aplikacij (FB, IG, YT, gmail, whatsapp) ni nujno, da bodo delovale brez zamude ali motenj, sploh pa ne uporabljajte google maps, ki je zelo netočen in marsikdaj ne vsebuje pravih informacij glede razdalj.

Pa še nekaj- ne pišite si po WeChatu kar o vsem, sploh pa ne o političnih zadevah. Kitajski cenzorji so tudi tam zelo prisotni.

Kitajska SIM kartica: na Kitajskem si lahko kupite predplačniško SIM kartico pri China Mobile ali China Unicom. V različnih provincah po Kitajski so cene klicev, sporočil in prenosa podatkov različne, tako da če potujete in prehajate iz ene province v drugo, se raje pozanimajte, kakšen paket je za vas najboljši. V nasprotnem primeru vam ob vstopu v novo provinco naloženi denar takoj izgine z računa. Jaz sem za nakup sim kartice v Šanghaju potrebovala potni list, poleg tega pa so me še slikali. V nekaterih provincah tega ne zahtevajo, tako da je to povsem odvisno, v katero mesto odhajate.

Urejanje SIM kartice in plačevanje računa za telefon

Hrana, pijača in napitnine: na Kitajskem napitnine ne poznajo in s ponujanjem dodatnega denarja boste ljudi spravili v zadrego. Napitnine ne bodo sprejeli. Hrana se zelo razlikuje po provincah in večinoma ni podobna temu, kar ponujajo kitajske restavracije v Sloveniji. Če vas domačini povabijo na večerjo, jim prinesite darilo, poleg tega pa se pripravite, da bo meso perutnine ali ribe postreženo skupaj z glavo živali. Namesto drage kave si raje privoščite mlečni čaj- meni so bili najljubši pri 1 diandian (1點點 or 一点点奶茶).

Pizza z omako

Prevoz: vožnja z javnim prevozom je na Kitajskem lahko vsakdodnevna pustolovščina. Ponavadi je najbolj ugoden prevoz z metrojem, vendar tvegate izjemno gnečo. Ob vstopu na podzemno vam bodo vsakič tudi pregledali torbe in nakupovalne vrečke, ki jih morate dati skozi scanner- podobno kot na letališču. Vožnjo s taksisti priporočam tistim, ki imajo vsaj osnovno znanje kitajščine in destinacijo zapisano v pismenkah. Avtobusov ponavadi za vožnjo po mestu nisem uporabljala, saj se znajo zataknit v mestnih konicah. Bolj so primerni za kakšno medkrajevno potovanje, predvsem v kraje, do kamor ne pelje vlak.

Na metroju ni nikoli dolgčas.

Če imate na voljo dovolj časa, bi vsakemu navdušenemu popotniku priporočala, da izkusi hitre in počasne vlake. Hitri vlaki dosegajo hitrost, ki je lahko tudi večja od 300 km/h, potovanje s počasnimi vlaki pa vas lahko vrne v preteklost. Na počasnih oziroma klasičnih vlakih (s podobnim oziroma vseeno hitrejšim premikanjem kot s tem, kar imamo v Sloveniji) lahko kupite različne sedeže, spalnike ali celo stojišča. Sedeži obstajajo mehki ali trdi, prav tako spalniki oziroma postelje  v njih. Za primerjavo- ‘hard sleeper’ (spalnik s trdimi posteljami) ima postelje razporejene čez cel vagon in nima kupejev. ‘Soft sleeper’ (spalnik z mehkimi posteljami ima postelje razporejene po šest v enem kupeju. Stojišča ponavadi kupijo revni kitajski delavci, ki le nekajkrat na leto odhajajo nazaj domov.

Po mestu se lahko podate tudi s kolesi, ki si jih lahko s skeniranjem qr kode sposodite malodane na vsakem koraku.

Javna stranišča: tudi ta so, tako kot javni prevoz, lahko prava pustolovščina.

Pri frizerju
Kitajska, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Gel za lase

Zgodba iz Shanghaija

Čakal ga je izjemno pomemben sestanek zgodaj zjutraj naslednjega dne. Obleka poravnana, hlače zlikane, čevlji očiščeni. Ampak kaj pa je s frizuro? Srednje dolgi lasje za tak sestanek ne morejo biti speti v čop. Morda pa vihrave lase lahko ukroti gel za lase?

Odhitela sva na ulico, če je morda v soseski odprt še kakšen frizerski salon. A ni bil. Odprt je bil edino srednje velik supermarket in ob vstopu naju je nenasmejana prodajalka skorajda nagnala ven, saj so trgovino že zapirali. Še dobro, da sva točno vedela, kaj hočeva. Razložila sem ji, da rabiva pol minute in takoj zatem bo lahko zaprla svojo blagajno.

Razgledovala sva se med policami, ki so ponujali izdelke za lase, a gela nisva našla nikjer. Do naju je pristopil možak, ki je izgledal kot morebitni lastnik prodajalne: ’Kaj pa iščeta?’

Ojoj, groza…

Nisem imela pojma, kako se po kitajsko reče gel za lase. Pri sebi nisem imela niti telefona s kitajsko angleškim slovarjem. Hmmm… Kako naj mu razložim?

Tudi morebitnemu lastniku se je mudilo z zapiranjem in ni imel volje čakati, da od nekod proizvedem kitajsko besedo za gel za lase. Fant je opazil, da je gospod že rahlo nervozen, zato mu je s svojo gesto skušal nakazati, kaj potrebuje.  S prsti si je začel gladiti lase in gospod je navdušeno poskočil: ‘Aha, že vem! Pridita!’ Odhitel je na police in nama pokazal glavnik. Zmajevala sva z glavo in mu še naprej skušala s pantomimo nakazati, po kaj sva prišla.

Po kriljenju z rokami in napačni interpretaciji smo skorajda  obupali. Lastnik trgovine je imel namreč precej redke lase, počesane nazaj v ravno linijo. Več kot očitno je bilo, da si jih je uredil z gelom, a kljub temu, da sem mu skušala dopovedati, da potrebujeva točno isti izdelek, kot ga je sam zjutraj uporabil na svojih laseh, je v najinah pantomimah prepoznaval napačne stvari: šampon, sušilnik za lase, sredstvo za pospeševanje rasti las.

Skorajda so mi šli vsi lasje po konci, ker se kar nismo uspeli sporazumeti. Porabila sem že zadnje možganske celice, da bi se skušala domisliti, kakšna bi bila univerzalna gesta za gel za lase, ki bi jo razumel tudi preprosti kitajski prodajalec.

Na drugi strani trgovine se je blagajničarka glasno zadrla, da je napočil skrajni čas za zapustitev trgovine. Takrat pa sem naenkrat vdihnila zrak, iz globine grla proizvedla glasen ‘hrrrrrrrk’, nastavila dlan in z gesto nakazala, da sem si pljunila v roke, nato pa si takoj s tem namišljenim pljunkom šla čez lase.

Minilo je nekaj trenutkov in zaskrbelo me je, če sem ga morda s tem užalila, saj se je kar zastrmel vame, nato pa vzkliknil: ‘Ajaaaaaaa, tole iščeta, ja končno!’

Povsem brez upanja sem ostala, zato mu nisem več sledila med police. Navsezadnje, tudi če mi zares pokaže embalažo z gelom, je bilo vprašanje, če bi sploh prepoznala pismenke za gel. A fant je še ohranil nekaj volje, zato mu je sledil.

Še preden sem zares dojela, sta bila že pri blagajničarki, ki je za tisti večer izdala še zadnji račun.

Izmučene prodajalke ob koncu dneva
Izmučene prodajalke ob koncu dneva