Kitajska, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Med potovanjem: nasveti za potovanje po Kitajski (drugi del)

Arrival card in imigracijski postopek

Na letalu proti Kitajski vam bodo stevardese ali stevardi prinesli majhen rumen papir, ki ga morate izpolnit do prihoda na letališče oziroma do imigracijskega postopka. Papirju se reče ‘arrival card’, kamor morate napisati podatke leta, vaše osebne podatke ter informacijo o bivanju. Papir zadržite vse do takrat, ko ga boste morali ob pristanku dati uslužbencu na carinski kontroli. Tam bodo temeljito preverili tudi vaš potni list ter vizo in vam morda postavili nekaj vprašanj o vašem obisku Kitajske. Zavedajte se, da lahko pri tem iz kakršnikoli razlogov, brez pojasnitev, zavrnejo vaš vstop na Kitajsko (ne glede na to, če imate veljavno vizo).

Arrival card

Od izstopa z letala do konca imigracijskega postopka in prevzema prtljage boste potrebovali približno eno uro, lahko še dlje- odvisno od gneče. Pri imigracijskemu postopku boste odšli mimo naprav, kjer vam izmerijo temperaturo, potem pa se morate postaviti v vrsto, ki je namenjena imetnikom vašega potnega lista. Če ne veste kam in kako, vam bodo pomagali prijazni uslužbenci. V prostoru imigracijskega postopka je prepovedano telefoniranje in slikanje.

Smerokazi za imigracijski postopek

Če na Kitajskem ne prenočujete v hotelih ali hostlih, ampak pri prijateljih oziroma imate celo svoje stanovanje, se ne pozabite prijaviti na lokalni policijski postaji.

Pred policijsko postajo v Šanghaju
Pred policijsko postajo v Šanghaju

Vtičnice in adapterji: vtičnice in adapterji so drugačni kot v Sloveniji. Sicer so velikokrat v večjih hotelih že prilagojeni na adapterje in vtikače iz Evrope, a vseeno si lahko za svoje potovanje kupite vmesnik, ki ima različne opcije in ga lahko uporabljate tudi v drugih državah.

Komunikacija: četudi s sogovornikom govorita dva različna jezika, bodite spoštljivi in potrpežljivi. Upoštevajte dejstvo, da boste na Kitajskem za isto stvar lahko enkrat porabili tri minute, naslednjič pa tri ure. Pri osnovnem komuniciranju si lahko pomagate tudi s prevajalnikom v WeChatu ali pa si naložite dober kitajsko-angleški slovar. Sama uporabljam Pleco, ki mi odlično služi tudi v primerih obsežnejših in zahtevnejših prevajanj.

Nakupovanje in cene izdelkov: marsikaj je na Kitajskem še vedno ceneje kot v Sloveniji, nemalo stvari pa je občutno dražje kot pri nas. Za ‘zahodne’ dobrine (kava, pizza, mleko, mlečni izdelki, kruh, kosmiči, čokolada…) boste lahko odšteli pravo malo premoženje- kava na primer stane okrog 4-5 eur, pizza okrog 10- 15 eur in ni garancije, da vam bo sploh všeč. Ne priporočam nakupa svetovnih znamk, na primer Prada, Gucci… Originali so grozno dražji kot v Evropi, poleg tega pa je izjemno visoko tveganje, da si kupite ponaredek.

V McDonaldsu, KFC-ju in ostalih verigah s hitro prehrano in pijačo so cene podobne kot pri nas, vendar je to za Kitajsko še vedno drago, kljub temu pa boste v njih vedno videli polno ljudi. Podobne cene kot pri nas so tudi v zahodnih trgovinah z oblačili- na primer HM, Zara itd.

Ugodne cene oblačil lahko dobite v raznih marketih (na prostem ali v velikih šoping centrih). Tam ne pozabite, da se lahko pogajate za ceno. Na približno- dobra cena za majice je okrog 5-10 eur, prav tako za hlače… Če oblačilo v trgovinah stane več kot 20 eur je drago, razen,če ni bunda.

Vse ljubiteljice čevljev, ki imajo številko več od 38, bodo imele velike težave pri iskanju in nakupovanju prave številke. Prav tako fantje, ki imajo številko večjo od 42. Tudi, če prodajalci zatrjujejo, da imajo na voljo vašo številko, čevelj vseeno obujte, saj ni nujno, da so številke enake kot pri nas.

Nakupovanje na Kitajskem
Nakupovanje na Kitajskem

Klasični spominki s Kitajske so ponavadi izdelki iz žada (veliko je tudi ponaredkov), čaji, pahljače, kaligrafske umetnije ali pa izdelki iz svile.

WeChat: je osnovno sredstvo za komuniciranje na Kitajskem. Glede na vsa stroga pravila in poostren nadzor tudi za VPN je dobro, da si WeChat naložijo tudi vsi tisti, ki ostajajo doma (izven Kitajske) in bi radi ohranjali stik z njimi. Z WeChatom se boste lahko tudi našli s prijatelji na Kitajskem, saj omogoča deljenje lokacije. Tudi če z VPN-jem dostopate do ‘zahodnih’ aplikacij (FB, IG, YT, gmail, whatsapp) ni nujno, da bodo delovale brez zamude ali motenj, sploh pa ne uporabljajte google maps, ki je zelo netočen in marsikdaj ne vsebuje pravih informacij glede razdalj.

Pa še nekaj- ne pišite si po WeChatu kar o vsem, sploh pa ne o političnih zadevah. Kitajski cenzorji so tudi tam zelo prisotni.

Kitajska SIM kartica: na Kitajskem si lahko kupite predplačniško SIM kartico pri China Mobile ali China Unicom. V različnih provincah po Kitajski so cene klicev, sporočil in prenosa podatkov različne, tako da če potujete in prehajate iz ene province v drugo, se raje pozanimajte, kakšen paket je za vas najboljši. V nasprotnem primeru vam ob vstopu v novo provinco naloženi denar takoj izgine z računa. Jaz sem za nakup sim kartice v Šanghaju potrebovala potni list, poleg tega pa so me še slikali. V nekaterih provincah tega ne zahtevajo, tako da je to povsem odvisno, v katero mesto odhajate.

Urejanje SIM kartice in plačevanje računa za telefon

Hrana, pijača in napitnine: na Kitajskem napitnine ne poznajo in s ponujanjem dodatnega denarja boste ljudi spravili v zadrego. Napitnine ne bodo sprejeli. Hrana se zelo razlikuje po provincah in večinoma ni podobna temu, kar ponujajo kitajske restavracije v Sloveniji. Če vas domačini povabijo na večerjo, jim prinesite darilo, poleg tega pa se pripravite, da bo meso perutnine ali ribe postreženo skupaj z glavo živali. Namesto drage kave si raje privoščite mlečni čaj- meni so bili najljubši pri 1 diandian (1點點 or 一点点奶茶).

Pizza z omako

Prevoz: vožnja z javnim prevozom je na Kitajskem lahko vsakdodnevna pustolovščina. Ponavadi je najbolj ugoden prevoz z metrojem, vendar tvegate izjemno gnečo. Ob vstopu na podzemno vam bodo vsakič tudi pregledali torbe in nakupovalne vrečke, ki jih morate dati skozi scanner- podobno kot na letališču. Vožnjo s taksisti priporočam tistim, ki imajo vsaj osnovno znanje kitajščine in destinacijo zapisano v pismenkah. Avtobusov ponavadi za vožnjo po mestu nisem uporabljala, saj se znajo zataknit v mestnih konicah. Bolj so primerni za kakšno medkrajevno potovanje, predvsem v kraje, do kamor ne pelje vlak.

Na metroju ni nikoli dolgčas.

Če imate na voljo dovolj časa, bi vsakemu navdušenemu popotniku priporočala, da izkusi hitre in počasne vlake. Hitri vlaki dosegajo hitrost, ki je lahko tudi večja od 300 km/h, potovanje s počasnimi vlaki pa vas lahko vrne v preteklost. Na počasnih oziroma klasičnih vlakih (s podobnim oziroma vseeno hitrejšim premikanjem kot s tem, kar imamo v Sloveniji) lahko kupite različne sedeže, spalnike ali celo stojišča. Sedeži obstajajo mehki ali trdi, prav tako spalniki oziroma postelje  v njih. Za primerjavo- ‘hard sleeper’ (spalnik s trdimi posteljami) ima postelje razporejene čez cel vagon in nima kupejev. ‘Soft sleeper’ (spalnik z mehkimi posteljami ima postelje razporejene po šest v enem kupeju. Stojišča ponavadi kupijo revni kitajski delavci, ki le nekajkrat na leto odhajajo nazaj domov.

Po mestu se lahko podate tudi s kolesi, ki si jih lahko s skeniranjem qr kode sposodite malodane na vsakem koraku.

Javna stranišča: tudi ta so, tako kot javni prevoz, lahko prava pustolovščina.

china, Kitajska, Organizacija, Potovanje, Travel, Uncategorized

Nasveti za potovanje na Kitajsko (prvi del)

Pred potovanjem

Viza: za Kitajsko potrebujete vizo. Vizni postopki so dolgi in srčno priporočam, da se jih v izognitev stresa lotite več kot en mesec pred odhodom. Za prvi termin srečanja in oddaje vseh potrebnih dokumentov obrazce urejate preko ambasadine spletne strani, morate pa se dogovoriti tudi za osebno srečanje. Upoštevajte, da je ponavadi treba čakati po nekaj dni na odgovore. Temeljito in natančno izpolnite obrazec z vprašanji, ki ga dobite na spletni strani Kitajske ambasade v Sloveniji. Pozorno preberite navodila, ki so dopisana na njihovi strani, saj morate tudi dodatne dokumente in slike zložiti v posebnem vrstnem redu. Vse predpriprave na izpolnjevanje in postopke si vnaprej dobro preberite. Ne bodite površni in stvari ne delajte na hitro, ker s tem prav gotovo ne boste pridobili več časa. Vprašanja so vse bolj podrobna in zahtevna, prav tako pridobivanje vize. Pri prošnji za turistčno vizo morate priložiti letalsko karto. Najnovejše zahteve, kontakte in obrazce najdete s klikom na tole povezavo:  Uradna stran kitajska ambasade v Sloveniji. 

Dostop do družbenih omrežij: Facebook, instagram, google, whatsapp, gmail, messenger, google maps, youtube, wordpress (in vse spletne strani ustvarjene na wordpressu) itd. so na Kitajskem prepovedani, blokirani in do njih nimate dostopa. Kitajci za komunikacijo uporabljajo WeChat, za kratke videe pa je izjemno popularen Douyin.

VPN: če si popolnega odklopa od zgoraj omenjenih aplikacij ne morete predstavljati ali pa bi radi z navdušenjem objavljali slike in novice s svojega potovanja v realnem času, si naložite VPN. VPN je kratica za Virtual Private Network, ki prikrije oziroma spremeni dejansko lokacijo vašega nahajanja. Na trgu je več ponudnikov, od plačljivih do brezplačnih, odvisno, kaj si želite in kako kakovosten in zanesljiv dostop do prepovedanih aplikacij in spletnih strani si želite. Sama sem se na primer leta 2013 za nekaj mesecev odklopila od njih, leta 2017 pa sem med bivanjem v Šanghaju uporabljala brezplačni VPN express. Naj opozorim, da aplikacija v kratkem času porabi ogromno baterije na telefonu, tako da je dobro ves čas pri sebi imeti tudi prenosni polnilec. VPN si morate naložiti pred vstopom na Kitajsko, saj je tudi uporaba VPN-ja tam prepovedana. Povezava do Express VPN-ja https://www.expressvpn.com/

Mobilni operaterji in prenos podatkov: klici v Slovenijo in prenos podatkov na Kitajskem so dragi kot žafran. Pokličite predstavnika svojega ponudnika in se pozanimajte o stroških še pred odhodom. Če nimate kakšne posebne opcije za tujino pri svojem mobilnem operaterju, si nujno izklopite prenos podatkov še preden vstopite na letalo proti Kitajski. Sama imam paket, ki se pri vstopu v državo izven EU in pri izbiri partnerskega omrežja takoj vklopi opcija za tujino izven EU in lahko za 4,99 eur koristim 1GB prenosa podatkov. Sicer pa je sodobna Kitajska dobro pokrita z wifijem. Lahko greste v kakšen velik nakupovalni center, kavarno, restavracijo s hitro prehrano, k frizerju, na masažo in se potem tam povežete na internet.

Sporazumevanje: na Kitajskem (celini) je uradni jezik mandarinščina. Ljudje po celi državi govorijo v različnih dialektih, ki se med sabo razlikujejo veliko bolj, kot se razlikujejo na primer hrvaščina, slovenščina, srbščina, ruščina… V Šanghaju na primer govorijo povsem svoj dialekt, ki ga na primer prebivalci Pekinga ne razumejo. Sporazumevanje med njimi tako poteka v uradnem jeziku, mandarinščini. Angleščino v povprečju govorijo za silo v velikih mestih. Ni lahko naključno naleteti na osebe, ki govorijo solidno angleščino. Naj vas ne spravi v jezo prodajalec v kakšnem McDonaldsu, ki ne razume, kaj enostavnega mu govorite v angleščini. Raje jim pokažite na slike. Tudi taxisti, avtobusni vozniki, prodajalci na železniških postajah ne govorijo dobro angleško. Raje se vnaprej pripravite, sploh pa si kakšne naslove sprintajte ali zapišite tudi v pismenkah, ker se kaj lahko zgodi, da do željenega kraja ne boste prišli, če imate naslov zapisan samo v latinici.

Vsem tistim, ki ne govorite kitajsko pa priporočam kratek tečaj Popotniške kitajščine- pri meni seveda. 🙂

Kaj pa je danes na meniju?

Kitajska valuta in menjava: slovenske banke ne menjajo yuanov (oznaka tudi RMB) in zato jih boste lahko dobili šele na Kitajskem. Sama ne obiskujem in ne iščem menjalnic, pač pa raje dvignem večjo vsoto kar na bankomatih. Je provizija, a rajši plačam to, kot zgubljam živce z iskanjem in preračunavanjem pri menjalnicah. Najbolj pogosto sem dvigovala denar na Bank of China, China Construction bank ter Agricultural Bank of China.

Namestitev: hoteli in namestitve na Kitajskem morajo sedaj imeti licenco za sprejem tujcev. Meni se je zgodilo, da sem kar vkorakala v enega izmed hotelov povprašat, če imajo prosto sobo, pa so me že takoj zavrnili. Sprva sem mislila, da sem jim šla na živce samo zato, ker sem tujka in so si to z licenco izmislili, kasneje pa sem ugotovila, da je to res in marsikdo raje zavrne tujca kot da ima nato težave z lokalnimi oblastmi. Priporočam vnaprejšnjo rezervacijo preko bookinga, sicer pa boste potrditve o namestitvah potrebovali že pri obrazcu za vizo.