Korea, Koreja, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Uvozni davki in dajatve za rojstnodnevne in praznične pošiljke

Spomnim se, ko sem v najstniških časih imela dopisovalke in dopisovalce s celega sveta in vsakič sem se razveselila, ko sem dobila pošto. Dandanes pa me ob novici, da je nekdo poslal nekaj zame, zaboli glava.

Nisem si mislila, da bom kdaj morala plačati dajatev zato, ker mi je nekdo poslal darilo za rojstni dan. Glede na to, da sem sedaj sestavni člen mlade družine in imam tasta in taščo v Južni Koreji, vsake toliko časa dobimo v Slovenijo različne poštne pošiljke.

Da ne bo pomote- znam vnaprej brati splošne informacije, ki jih je FURS objavil na svoji spletni strani, a vendar nikoli ne vem, kaj bo to pomenilo v praksi. Naivno sem tudi mislila, da so dajatve in davki namenjeni in upravičeni za pošiljke, ki bi jih na primer naročila in kupila preko spletnih trgovin iz držav tretjega sveta.

Že tu se bom spotaknila z manjšim zaznamkom- Južna Koreja- država tretjega sveta? Huh, mi gredo kar lasje pokonci…

Že pred časom se je namreč na carinski pošti zataknilo z eno od pošiljk, ki so mi jo poslali iz Južne Koreje in je vsebovala stvari, ki sem jih kupila in plačala v Koreji. Predmeti so bili sestavljeni iz manjše količine (šest produktov) kozmetičnih izdelkov, ki sem jih namenila za svojo osebno rabo in za to, da bi morda kakšnega izmed njih podarila prijateljicam.

Na carini so pošiljko zadržali in zahtevali, da pokažem račun za omenjene izdelke. Seveda je trajalo nekaj dni, da sem se uskladila s taščo in mi je poslala vse, kar so zahtevali cariniki. Z dostavljenim vseeno niso bili zadovoljni in z VELIKIMI TISKANIMI črkami napisali, da cena na računu ni realna cena.

Praskala sem se po glavi in se spraševala, zakaj ne verjamejo računu, ki sem ga dostavila za omenjene izdelke in kaj je za njih realna cena. Po več kot enotedenski izmenjavi sporočil in zahtevanih podatkov, ki sem jih morala dostaviti o izdelkih, so mi obračunali visoke stroške skladiščenja, uvoznih dajatev in davkov pa ne.

Pred kratkim pa je možev prijatelj poslal pošiljko, ki jo je namenil kot darilo za moj rojstni dan. V pošiljki je bilo šest knjig in pošiljatelj, iz Južne Koreje seveda, je označil, da imajo vrednost devetdeset dolarjev.

Ne mož ne jaz nisva bila seznanjena vnaprej, da je prijatelj to poslal na naš slovenski naslov in presenečena sem bila, ko sem dobila iz carinske pošte obvestilo, da naju čaka pošiljka, ki je predmet carinskih oziroma uvoznih postopkov. Tudi tokrat so zahtevali račune in dokaze o pravi ceni darila, a so bili bolj razumevajoči kot prejšnjič. Razumeli so sicer, da je pošiljka darilo in računov nimam, a so me seznanili z novim dejstvom, da se pošiljkam, ki so namenjene za darilo in imajo vrednost več kot 45 evrov, obračunajo dajatve. Zdelo se mi je, kot da se nekdo dela norca iz mene in si vsakič izmislijo novo pravilo in člen, da lahko nekaj zaračunajo.
Z zaposlenim iz carinske pošte sem si izmenjala nekaj emailov in pisno sem morala potrditi, da bom plačala dajatve in tako sem slovenski državi za prejem svojega rojstnodnevnega darila plačala nekaj več kot dvajset evrov dajatev.

Imela sem še nekaj vprašanj in komentarjev za uslužbenca carinske pošte, a me je le ta napotil, da naj se po konkretne odgovore obrnem na FURS.

Iz tam so mi sicer v zelo kratkem času odgovorili z nekaj copy/paste členi in linki:

Posredujemo Vam povezavo v kateri boste našli odgovore oziroma pojasnila v zvezi z pošiljanjem daril.

https://www.fu.gov.si/carina/podrocja/postni_promet/

Dodatno pa pojasnjujemo:

Glede oprostitev carinskih dajatev govori UREDBA SVETA (ES) št. 1186/2009 z dne 16. novembra 2009 o sistemu oprostitev carin v Skupnosti (UL EU L 324 z dne 10.12.2009) in sicer v členih  od 25 -27 . Če izpolnjujete ta pogoj ste oproščeni tudi uvoznega DDV na podlagi 7. točke prvega odstavka 51. člena Zakona o davku na dodano vrednost.

V primeru, da pošiljka presega 45,00 EUR ste v skladu z zgoraj navedeno uredbo oproščeni carinskih dajatev do 150,00 EUR (23. člen uredbe). Plačati pa morate uvozni DDV.  

Upam, da smo Vam odgovorili na vprašanje.

Kmalu zatem sem dobila še dodatno pojasnilo:

Pozdravljeni.

Pri pojasnilu glede oprostitve pogoj za oprostitev uvoznega DDV sem vas v skladu z spodaj označenim členom ZDDV pozabil opozoriti, da je pogoj oprostitve uvoznega DDV če pošiljka ne presega 22,00 EUR, se pravi če izpolnjujete pogoj za oprostitev carinskih dajatev se DDV obračuna, če pošiljka presega vrednost 22,00 EUR.

Hvala za razumevanje.

Sedaj pa naprošam vse bralce, če mi lahko kdo razloži vse skupaj v praksi. Sem po tem povprašala tudi FURS, pa še čakam odgovor.

Naj rečem svojim korejskim prijateljem, naj nam ne pošiljajo daril, ki so vredni več kot 22 eur? Ali 45 eur? V katerem primeru mi bodo obračunali uvozni DDV in dajatve? Ali kdo to razume? Kako naj vem, koliko bom plačala, če me bo nekdo naslednjič želel obdarovati iz Koreje? Ali mi kdo lahko tudi pojasni, kam gredo dajatve in uvozni ddv? Kje bo vidnih mojih dvajset evrov?

Novoletni prazniki bodo kmalu tu, mene pa že zdaj boli glava od računanja in razmišljanja, ali naj sploh sprejmem darila ali naj jih raje zavrnem?

O tem, da obravnavajo slovenske inštitucije in uradni organi Južno Korejo kot državo tretjega sveta pa raje kdaj drugič.

Koreja, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Priprave na poroko v Južni Koreji

Letos se v Južno Korejo podajam drugič. Lansko leto so bili razlogi za obisk spoznavanje partnerjevih staršev, urejanje papirologije in ogled olimpijskih iger, tokrat pa odhajam v deželo svojega izbranca kot bodoča nevesta. Kljub mojemu bore slabemu znanju korejščine že sedaj vem, da bom na obredu rekla: ”Ne.” Ne v korejščini pomeni da. 😉
For English press here.

Izbira obleke
Obleko sem izbrala in kupila v Sloveniji. Nisem pričakovala, da mi bo pomerjanje v tako veselje, še manj pa sem si kadarkoli v preteklosti mislila, da bo nekega dne pri izbiri poročne obleke prisotna še hčerka. 🙂 Za nakup sem se odločila zato, ker gremo v Korejo za cel mesec in za toliko časa izposoja ni možna oziroma bi bila dražja od nakupa. Verjetno se bom po obredu za slikanje preoblekla še v korejsko tradicionalno oblačilo hanbok.

V hanboku moževe mame
V hanboku moževe mame

Poročna lokacija
Poroka bo potekala na domačem posestvu moževe družine v mestu Gyeongju. Mesto je znano zaradi bogate zgodovinske dediščine, saj je staro 2500 let. Hiša moževih staršev in starih staršev ima okrog 450 let in spada na seznam korejske kulturne dediščine. Skozi celo leto je v enem izmed manjših poslopij možno tudi prenočiti in ima uradno oznako za hanok stay (nočitev v korejski tradicionalni hiši).

Kipec, ki bo bdel nad nami
Kipec, ki bo bdel nad nami
Hanokstay
Hanokstay
Place for overnight
Prostor, kjer lahko prenočijo turisti in popotniki

Urejanje birokratskih zadev
Pred odhodom moram pripraviti kar precejšen seženj listin in dokumentov, ki jih potrebujeva zase in za hčerko. Po pripravi vseh dokumentov bo sledilo še prevajanje in morebitno sodno overjanje določenih listin. Juhu.

Ogranizacija in vabila za svate
Moževa družina je zaradi svoje zgodovine precej razširjena in razvejana. Na poroki naj bi bilo z njegove strani okrog 500 do 800 udeležencev in si zaenkrat še ne predstavljam, kako bom preživela s toliko ljudmi okoli sebe. Na srečo bo z mano moja podporna ekipa, ki je sestavljena iz najožjih družinskih članov in najboljših prijateljev, ki prihajajo iz Slovenije, Kitajske in Francije.

Poroka na prostem
Prostor za svate

Predporočno fotografiranje
Trenutno iščeva možnosti in čas, da bi posnela nekaj predporočnih fotografij v Sloveniji; verjetno kar na Bledu, saj je izjemno priljubljen pri Korejcih in obisk tega ličnega slovenskega kraja izraža skorajda nekakšen statusni simbol. Zaenkrat še iščeva fotografa, ki bi nama bil obema všeč, saj imajo Korejci nekoliko drugačne želje in pričakovanja glede fotografij.

Testni priklon
Testni priklon

 

Organizacija, Potovanje

Bedak s kamnom

”Ej fant, nikoli ne pij in vozi,” zakliče v angleščini že precej okajen gost izza sosednje mize mojemu partnerju. Oblečen je v trenirko z velikim napisom Croatia. Na njej je tudi že nekaj pack politega vina.

”Seveda ne,” mu odgovori partner in mu pomaha  kozarcem vode. Gost na drugi strani navidezno nazdravi s polno čašo alkoholnega grozdjevega napitka.

”Iz kje je ona?” zanima gosta in pomigne proti meni. ”Iz Avstralije?”

Oba s partnerjem se zasmejiva. Partner odgovori:”Ne ne, iz Slovenije.”

Ob tej informaciji se k nama obrne gostova prijateljica in zakliče: ”Tooo, Slovenke smo the best!”

Nekako mi ni bilo do daljše komunikacije, saj sem bila zelo lačna in namesto, da bi kaj odgovorila na ta vzklik, se raje posvetim hrani na mizi.

Oba gosta nadaljujeta svoj pogovor v slovenščini. Gostova prijateljica je nekoliko popravljala njegove slovnične napake v angleščini, vendar se gost ni pustil motiti in ji je zabrusil v slovenščini: ”Boli me kurac, me bojo že razumel, če me bojo hotl.”

Nato sta nadaljevala pogovor, ki ga nismo slišali še za sosednjimi mizami. Kar naenkrat pa je gospod čez celo restavracijo začel klicati natakarja in se s svojo prijateljico vmes ‘prepiral’, da bo ves račun poravnal on. Gospodična se je nekaj časa še trudila, da bi ga pregovorila, vendar je gospod vztrajno zavračal njeno ponudbo, da si večerjo razdelita na pol.

Natakar je po nekaj minutah prinesel račun in gospod je z levo roko segel v svoj žep na zadnjici. Za sekundo mu je zmanjkalo besed in z desno roko hitro segel še v žep na drugi strani ritnice. Vmes pa mu je ušlo: ”O fak, stari, pa ne morm vrjet. Fak, ne, ful bad…” V obraz je bil že tako in tako zaripel zaradi popitega vina, sedaj pa je postajal kar vijoličen.

Z očmi, usmerjenimi v prt na mizi, je nagovoril svojo prijateljico: ”Ej dej sori stara, fak ej, mislm, da sm pozabu denarnco u avtu. A loh ti založiš, sej ti bom vrnu.”

Natakar ju je vztrajno čakal, da sta skupaj nakopičila ustrezno vsoto bankovcev in ugotovila sta, da imata nekaj malega še na zalogi, zato sta naročila še eno buteljko belega.

Njuni glasovi so spet postali nekoliko tišji in ostali prisotni v restavraciji smo se lahko v miru pomenkovali s tistimi, s katerimi smo sedeli skupaj za omizjem.

Restavracija je imela čudovit pogled na morje in ko je sonce zahajalo, je kar nekaj gostov odhitelo na obalo, da so lahko ovekovečili čudovite barve na nebu in morju.

Morda je bližajoči čas somraka gospoda opomnil, da na hitro zvrne preostalo vino ter se odpravi domov. Glasno se je odrinil od mize in pri tem razbil nekaj kozarcev na mizi. Imel ga je že toliko pod kapo, da so tudi njegove kletvice postale nerazumljive.

Medtem, ko se je trudil, da bi razbitine zložil nazaj na mizo in s tem vsaj malo omilil škodo, ki jo je napravil, je v kotu zagledal še precej velik kos kamna, ki je služil kot dekoracija v restavraciji. Izpraskal  ga je iz okrilja večje skulpture in ga komaj držal v rokah.

S kamnom v rokah se je opotekaje namenil proti izhodu. Teža kamna in popito vino sta spodnašala njegovo ravnotežje, zato se je odločil, da mora kamen čimprej izpustiti- in izpustil ga je direktno nama na mizo. Pri tem je nekaj zamrmral, vendar je bil že tako pijan, da ga nihče ni nič več razumel.

Komaj smo se zadržali, da nismo glasno zaploskali, ko se je gospod končno odmajal ven in ni prizadejal večje škode.

Vendar je minilo le nekaj minut, dokler ga nismo vsi spet zagledali pred restavracijo. Povsem počasi se je v svojem črnem avtu s štirimi krogci peljal mimo in tik pred vhodom ustavil, odprl okna na vratih avtomobila ter na ves glas navil glasbo. Mahal nam je in upala sem, da se zares poslavlja.

Tako me je razjezil!

Kako lahko tako pijan človek sede za volan? In po registrski tablici sodeč je tak vozil vse do slovenske prestolnice…

Pograbil me je tak bes, da bi ga najraje izpulila iz tistega avta in ga skupaj z njegovim kamnom zalučala daleč, daleč na dno morja.