Organizacija, Potovanje, Travel, Uncategorized

Kaj gledajo in poslušajo korejski otroci?

Televizijo redkokdaj gledam. Pred dvema dnevoma sem prvič po več mesecih gledala nizozemski film, sicer pa je ekran pri meni doma ponavadi ugasnjen. A če bodo tudi na slovenskih TV kanalih začeli predvajati eno izmed hčerkinih najljubših risank, se bo to verjetno spremenilo.

Iz Koreje trenutno prihajata dva velika hita, nad katerimi se navdušujejo tudi evropski otroci- vsaj nad pesmijo Baby shark, vendar jih s hčerko gledava na youtube-u.

Sama sem Baby shark prvič slišala pred približno enim letom, ko smo se v Koreji (pre)dolgo vozili s kombijem po različnih krajih države. Hčerka, ki je bila takrat stara dobrih osem mesecev, ni marala vožnje in sedenja v avtosedežu. Ena od korejskih prijateljic, ki se je takrat vozila zraven, je zatrdila, da pozna odlično metodo, kako ustavit hčerkin jok in neudobje med vožnjo.

V roke je vzela svoj telefon, jaz pa sem že rahlo zavila z očmi. Nisem se želela posluževati tehnik zasužnjevanja s telefonom, saj se mi je hčerka zdela še povsem premajhna za strmenje v ekran.

Morda je prijateljica začutila moje misli, saj telefona ni pomolila hčerki pred nos, pač pa ji je samo predvajala pesmico… ”Baby shark doo doo doo…” In začela zraven hecno plesat.

Hčerka je nehala jokat in se začela smejat.

Nekaj mesecev smo si tako neudobje daljših voženj res krajšali s to pesmijo, dokler ni začela nejevolja zaradi milijonkrat slišane melodije, naraščati pri meni.

Sploh se ne spomnim, kdaj in kako sva s hčerko prvič zaslišali uvodno špico iz risanke Pororo, a mislim, da je bilo tudi kakšno leto nazaj.

Pororo je korejska risanka za otroke, v kateri lahko uživajo tudi odrasli. Glavni lik je mali pingvin, ki rad poje in pleše, je simpatičen, poučen, poslušljiv in gledljiv. Ne jaz ne hčerka se ga še nisva naveličali, pač pa skupaj gledava krajše verzije različnih epizod in poslušava njegove pesmice. Na voljo so angleške in korejske verzije risank.

Pororo živi v zasneženem Porong porong gozdu in se rad druži s svojimi prijatelji- majhnim krokodilom, polarnim medvedom, lisico itd. Vsak dan jih čaka nova pustolovščina, hkrati pa počnejo stvari, ki jih morajo početi tudi ljudje- in otroci tako v likih vidijo nekakšne idole.

Baby shark in Pororo sta produkt korejske produkcije, le da opažam, da je prvi med otroci veliko bolj razširjen tudi v Evropi.

Torej, če je vam in/ali vašim otrokom dolgčas…. Lahko pogledate kakšno epizodo Pororo-ta 🙂 in mi sporočite svoje mnenje. 🙂

Baby Shark

Organizacija, Potovanje

Slovenski komentarji na korejskega partnerja

Tradicionalna zadržanost Slovencev hitro skopni, ko zagledajo tujca, ki se sprehaja ob meni.

Zvedavi pogledi someščanov in radovedni otroci, ki brez sramu želijo izvedeti več o oddaljeni deželi… Tokrat ne pišem o svojih izkužnjah na Daljnem Vzhodu, pač pa o vsakodnevnih reakcijah, ki jih kot mednarodni par doživljava skupaj s fantom.

Glede na to, da sem pred kratkim obiskala njegovo domovino Južno Korejo, marsikoga zmede dejstvo, da delam na kitajskem turističnem trgu ter da je bil moj študij povezan s Kitajsko. Večina avtomatično sklepa, da prihaja s Kitajske.

Velikokrat slišim komentar: “Ah, Koreja, Kitajska, meni je to eno in isto. Kako jih sploh ločiš?”
Saj vem, da je to za večino retorično vprašanje, a si vseeno ne morem pomagati, da ne komentiram kaj v smislu: ”Kako pa ti ločiš svojega partnerja od ostalih Slovanov/Evropejcev?”

Neokoliko naprednejši poznavalci obeh držav ponavadi odvrnejo: ”Dobro si izbrala, izdelki iz Koreje so kvalitetnejši kot tisti s Kitajske, hahaha.”

Hmmm, kakšne izdelke pa imamo torej na slovenskem? Če se ne motim, se velikokrat ponašamo z lesom in lesno industrijo, hlodi, morda s čebelarstvom in troti…

V drugo skrajnost gredo mnogi sogovorci pri debatah, kadar razlagam, da večina Kitajcev še vedno ne ve, kje je Slovenija, medtem pa je slovenska država zaradi snemanja korejske drame in dokumentarnega filma precej bolj prepoznavna med Korejci.

Zelo občutljivo in zaščitniško reagirajo, ko povem, da njihovo domovino morda pozna le peščica starejše generacije Kitajcev, ker se je spomni iz obdobja Jugoslavije.  Te iste osebe pa se ponavadi smejijo mojim prigodam kadar razlagam, kako so mali otroci v Aziji strmeli vame, nekoliko starejši pa so me prosili za fotografiranje, saj še nikoli niso videli osebe, ki prihaja iz druge države.

Ničkolikokrat sem zalotila sovaščane in someščane različnih starosti, kako strmijo v mojega partnerja. Ali se pri tem razlikujemo od Azijcev, ki se čudijo nad tujci?

”Uh, samo, da mi ne bo pojedel psa!” Težko si predstavljate, kako pogosto sem ta stavek slišala med prebivalci slovenske domovine. Preden odgovorim na tak vzklik, si ponavadi sogovornika predstavljam, kako si zadovoljno postreže s kakšno izjemno ‘domačo’ kulinarično specialiteto; odojkom, govejim jezikom, bikovimi testisi, krvavicam itd.

Veliko raje bolj poglobljeno razlagam, kadar se komentarji nanašajo na jezik in pisavo.

”No, imaš pa res veliko srečo, da znaš kitajsko in se lahko pogovarjata.”

Pogovarjava seveda se, vendar kitajščina ni najin skupni jezik, saj je on ne razume. Tudi pisava se povsem razlikuje, saj imajo Korejci črke, Kitajci pa pismenke.

Tik pred koncem pa še- si lahko zamislite prvo in najbolj tipično vprašanje, ki ga mojemu partnerju zastavljajo slovenski uradniki?

”Hmmmm… Ste iz Severne ali Južne…?”  Eden izmed njih pa je kar nekoliko presenetil z nadaljevanjem: ”Ali poznaš skupino Laibach?”

Na srečo so se pred kratkim zgodile zimske olimpijske igre in v zadnjem času sva vse večkrat slišala tudi kakšne čestitke in pohvale na račun izpeljave športnega dogodka.