Kitajska, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Ob koncu potovanja po Kitajski- vrnitev domov (tretji del)

Kitajski yuani in preostanek denarja: na Kitajskem imate povsem razumen izgovor, da zapravite vse (seveda le yuane), kar jih mate. V Sloveniji kitajske valute ne morete zamenjat za evre. Če kljub temu domov prinesete nekaj yuanov in ne želite vsega obdržati za spomin, lahko povprašate svoje prijatelje ali pa druge popotnike preko FB skupin ali forumov, ali se nemara kdo od njih v kratkem podaja na Kitajsko.

Sumljivi in prepovedani izdelki: verjamem, da boste na svojem potovanju po Kitajski v kakšni izmed klasičnih ali bolj specializiranih trgovinah in lekarnah videli nenavadne reči, ki so verjetno nekoč bili del živega bitja, sedaj pa so posušeni ali namočeni v delih ali celoti nahajajo v nekakšnem kozarcu za vlaganje. Največkrat so to kače, kuščarji, morski konjički, deli rogovja, šap ali pa celo notranji organi. Kozarec si seveda lahko ogledate od blizu, a nakup res močno odsvetujem, ne glede na to, kakšne bolezenske težave in tegobe lahko odžene z uporabo izbranih sestavin. Vnos tovrstnih reči v evropske države je strogo prepovedan.

Urejanje slik, videev in spominov: čeprav sem bila na Kitajskem že večkrat, pa sem samo enkrat tudi natisnila klasične slike. Kljub temu, da imam veliko paranojo pred izbrisom slik in si jih večkrat kopiram na različne zunanje diske in usb ključe, bi si želela, da bi bila bolj vestna glede urejanja slik. Ne samo, da priporočam, da si vsaj nekaj izbranih slik pretvorite v fizično obliko, ampak si lahko dobro in temeljito uredite tudi mape na računalniku. Jaz si skušam urejati in razvršati slike na podlagi mest, znotraj tega pa na podlagi dogodkov. Vendar je to slednje precej zamudno.

Objave na družbenih omrežjih: zdaj, ko ste zapustili Kitajsko imate ponovno nemoten dostop do zahodnih družbenih omrežij. Svoje vtise in slike lahko tako delite tudi na FB, IG, YT,… Če pa imate kakšno posebno zgodbo, izkušnjo ali nasvet, ki se vam zdijo primerni za objavo na Po tujem potuem blogu, pa me lahko nemudoma pokličete ali pošljete email. 🙂

Kitajska, Organizacija, Potovanje, sejem, Uncategorized

Predstavitev kitajskih podjetij v Ljubljani

V Ljubljani se bodo 29. In 30. avgusta predstavila kitajska podjetja, ki si želijo poslovno in trgovinsko sodelovati s slovenskimi podjetji. The Shanghai Fair 2019, kot je uradno ime dogodka, bo potekal na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Več kot 110 podjetij s Kitajske se bo predstavljalo na več kot 4000 kvadratnih metrih. Med udeleženci bodo tudi svetovno priznana kitajska podjetja, med drugimi Warrior rubber shoes, Daketang Teahouse in GW Industry.

Največji poudarek bo na predstavitvi tekstilnih izdelkov in tekstila, IKT in visoko tehnoloških  izdelkov, elektronski in električni opremi, medicinski opremi, izdelkih za zdravstveno nego ter na izdelkih široke potrošnje- torej skorajda za vsakega nekaj.

Sejem je namenjen prav vsem, ki jih Kitajska tako ali drugače zanima.  V času sejma se bodo odvijali tudi ostali zanimivi dogodki, kulturne predstave, okrogle mize ter poizkušanje kitajske hrane. Prvi dan sejma se lahko podjetja udeležijo tudi B2B sestankov.

Vstop na sejem je brezplačen, obiskovalci pa bodo ob vhodu dobili še srečko za sodelovanje v nagradnem žrebanju. Glavna nagrada je Huawei mobitel.

Brezplačno vstopnico si lahko zagotovite na povezavi http://www.sailofshanghai.com ali pa kontaktirate gospoda Richarda po emailu (richard.gao@sailofshanghai.com) ter mu poveste, da ste novico prebrali na Po tujem potujem. 🙂

Če potrebujete prevajalca za b2b sestanke, pa kontaktirajte Po tujem potujem ekipo preko telefona ali emaila, FB ali IG.

Še povzetek:

Ime dogodka: The Shanghai Fair 2019, Ljubljana
Čas: 29. avgust 2019 od  15:00 do 18.00 ter 30.avgust od 9:30 do 17:00
Kraj: Gospodarsko razstavišče Ljubljana (Kocka A2 in Kupola A), Dunajska cesta 18, 1000 Ljubljana, Slovenia
Vstopnina: brezplačna, potrebno si je zagotoviti vstopnico pri organizatorju: http://www.sailofshanghai.com/ 

Kitajska, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Med potovanjem: nasveti za potovanje po Kitajski (drugi del)

Arrival card in imigracijski postopek

Na letalu proti Kitajski vam bodo stevardese ali stevardi prinesli majhen rumen papir, ki ga morate izpolnit do prihoda na letališče oziroma do imigracijskega postopka. Papirju se reče ‘arrival card’, kamor morate napisati podatke leta, vaše osebne podatke ter informacijo o bivanju. Papir zadržite vse do takrat, ko ga boste morali ob pristanku dati uslužbencu na carinski kontroli. Tam bodo temeljito preverili tudi vaš potni list ter vizo in vam morda postavili nekaj vprašanj o vašem obisku Kitajske. Zavedajte se, da lahko pri tem iz kakršnikoli razlogov, brez pojasnitev, zavrnejo vaš vstop na Kitajsko (ne glede na to, če imate veljavno vizo).

Arrival card

Od izstopa z letala do konca imigracijskega postopka in prevzema prtljage boste potrebovali približno eno uro, lahko še dlje- odvisno od gneče. Pri imigracijskemu postopku boste odšli mimo naprav, kjer vam izmerijo temperaturo, potem pa se morate postaviti v vrsto, ki je namenjena imetnikom vašega potnega lista. Če ne veste kam in kako, vam bodo pomagali prijazni uslužbenci. V prostoru imigracijskega postopka je prepovedano telefoniranje in slikanje.

Smerokazi za imigracijski postopek

Če na Kitajskem ne prenočujete v hotelih ali hostlih, ampak pri prijateljih oziroma imate celo svoje stanovanje, se ne pozabite prijaviti na lokalni policijski postaji.

Pred policijsko postajo v Šanghaju
Pred policijsko postajo v Šanghaju

Vtičnice in adapterji: vtičnice in adapterji so drugačni kot v Sloveniji. Sicer so velikokrat v večjih hotelih že prilagojeni na adapterje in vtikače iz Evrope, a vseeno si lahko za svoje potovanje kupite vmesnik, ki ima različne opcije in ga lahko uporabljate tudi v drugih državah.

Komunikacija: četudi s sogovornikom govorita dva različna jezika, bodite spoštljivi in potrpežljivi. Upoštevajte dejstvo, da boste na Kitajskem za isto stvar lahko enkrat porabili tri minute, naslednjič pa tri ure. Pri osnovnem komuniciranju si lahko pomagate tudi s prevajalnikom v WeChatu ali pa si naložite dober kitajsko-angleški slovar. Sama uporabljam Pleco, ki mi odlično služi tudi v primerih obsežnejših in zahtevnejših prevajanj.

Nakupovanje in cene izdelkov: marsikaj je na Kitajskem še vedno ceneje kot v Sloveniji, nemalo stvari pa je občutno dražje kot pri nas. Za ‘zahodne’ dobrine (kava, pizza, mleko, mlečni izdelki, kruh, kosmiči, čokolada…) boste lahko odšteli pravo malo premoženje- kava na primer stane okrog 4-5 eur, pizza okrog 10- 15 eur in ni garancije, da vam bo sploh všeč. Ne priporočam nakupa svetovnih znamk, na primer Prada, Gucci… Originali so grozno dražji kot v Evropi, poleg tega pa je izjemno visoko tveganje, da si kupite ponaredek.

V McDonaldsu, KFC-ju in ostalih verigah s hitro prehrano in pijačo so cene podobne kot pri nas, vendar je to za Kitajsko še vedno drago, kljub temu pa boste v njih vedno videli polno ljudi. Podobne cene kot pri nas so tudi v zahodnih trgovinah z oblačili- na primer HM, Zara itd.

Ugodne cene oblačil lahko dobite v raznih marketih (na prostem ali v velikih šoping centrih). Tam ne pozabite, da se lahko pogajate za ceno. Na približno- dobra cena za majice je okrog 5-10 eur, prav tako za hlače… Če oblačilo v trgovinah stane več kot 20 eur je drago, razen,če ni bunda.

Vse ljubiteljice čevljev, ki imajo številko več od 38, bodo imele velike težave pri iskanju in nakupovanju prave številke. Prav tako fantje, ki imajo številko večjo od 42. Tudi, če prodajalci zatrjujejo, da imajo na voljo vašo številko, čevelj vseeno obujte, saj ni nujno, da so številke enake kot pri nas.

Nakupovanje na Kitajskem
Nakupovanje na Kitajskem

Klasični spominki s Kitajske so ponavadi izdelki iz žada (veliko je tudi ponaredkov), čaji, pahljače, kaligrafske umetnije ali pa izdelki iz svile.

WeChat: je osnovno sredstvo za komuniciranje na Kitajskem. Glede na vsa stroga pravila in poostren nadzor tudi za VPN je dobro, da si WeChat naložijo tudi vsi tisti, ki ostajajo doma (izven Kitajske) in bi radi ohranjali stik z njimi. Z WeChatom se boste lahko tudi našli s prijatelji na Kitajskem, saj omogoča deljenje lokacije. Tudi če z VPN-jem dostopate do ‘zahodnih’ aplikacij (FB, IG, YT, gmail, whatsapp) ni nujno, da bodo delovale brez zamude ali motenj, sploh pa ne uporabljajte google maps, ki je zelo netočen in marsikdaj ne vsebuje pravih informacij glede razdalj.

Pa še nekaj- ne pišite si po WeChatu kar o vsem, sploh pa ne o političnih zadevah. Kitajski cenzorji so tudi tam zelo prisotni.

Kitajska SIM kartica: na Kitajskem si lahko kupite predplačniško SIM kartico pri China Mobile ali China Unicom. V različnih provincah po Kitajski so cene klicev, sporočil in prenosa podatkov različne, tako da če potujete in prehajate iz ene province v drugo, se raje pozanimajte, kakšen paket je za vas najboljši. V nasprotnem primeru vam ob vstopu v novo provinco naloženi denar takoj izgine z računa. Jaz sem za nakup sim kartice v Šanghaju potrebovala potni list, poleg tega pa so me še slikali. V nekaterih provincah tega ne zahtevajo, tako da je to povsem odvisno, v katero mesto odhajate.

Urejanje SIM kartice in plačevanje računa za telefon

Hrana, pijača in napitnine: na Kitajskem napitnine ne poznajo in s ponujanjem dodatnega denarja boste ljudi spravili v zadrego. Napitnine ne bodo sprejeli. Hrana se zelo razlikuje po provincah in večinoma ni podobna temu, kar ponujajo kitajske restavracije v Sloveniji. Če vas domačini povabijo na večerjo, jim prinesite darilo, poleg tega pa se pripravite, da bo meso perutnine ali ribe postreženo skupaj z glavo živali. Namesto drage kave si raje privoščite mlečni čaj- meni so bili najljubši pri 1 diandian (1點點 or 一点点奶茶).

Pizza z omako

Prevoz: vožnja z javnim prevozom je na Kitajskem lahko vsakdodnevna pustolovščina. Ponavadi je najbolj ugoden prevoz z metrojem, vendar tvegate izjemno gnečo. Ob vstopu na podzemno vam bodo vsakič tudi pregledali torbe in nakupovalne vrečke, ki jih morate dati skozi scanner- podobno kot na letališču. Vožnjo s taksisti priporočam tistim, ki imajo vsaj osnovno znanje kitajščine in destinacijo zapisano v pismenkah. Avtobusov ponavadi za vožnjo po mestu nisem uporabljala, saj se znajo zataknit v mestnih konicah. Bolj so primerni za kakšno medkrajevno potovanje, predvsem v kraje, do kamor ne pelje vlak.

Na metroju ni nikoli dolgčas.

Če imate na voljo dovolj časa, bi vsakemu navdušenemu popotniku priporočala, da izkusi hitre in počasne vlake. Hitri vlaki dosegajo hitrost, ki je lahko tudi večja od 300 km/h, potovanje s počasnimi vlaki pa vas lahko vrne v preteklost. Na počasnih oziroma klasičnih vlakih (s podobnim oziroma vseeno hitrejšim premikanjem kot s tem, kar imamo v Sloveniji) lahko kupite različne sedeže, spalnike ali celo stojišča. Sedeži obstajajo mehki ali trdi, prav tako spalniki oziroma postelje  v njih. Za primerjavo- ‘hard sleeper’ (spalnik s trdimi posteljami) ima postelje razporejene čez cel vagon in nima kupejev. ‘Soft sleeper’ (spalnik z mehkimi posteljami ima postelje razporejene po šest v enem kupeju. Stojišča ponavadi kupijo revni kitajski delavci, ki le nekajkrat na leto odhajajo nazaj domov.

Po mestu se lahko podate tudi s kolesi, ki si jih lahko s skeniranjem qr kode sposodite malodane na vsakem koraku.

Javna stranišča: tudi ta so, tako kot javni prevoz, lahko prava pustolovščina.

china, Kitajska, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Najbolj uporabne mobilne aplikacije za bivanje na Kitajskem

WeChat: osnovno sredstvo za bivanje na Kitajskem. WeChat je mobilna aplikacija za komunikacijo (klici, sporočila, pošiljanje slik, videev) in še mnogo več. Z WeChatom si lahko s prijatelji delite lokacijo in se najdete, saj na Kitajskem googlemaps ne dela. Z WeChatom lahko tudi (če imate kitajsko bančno kartico) plačujete račune za telefon, vodo, elektriko… Z WeChatom lahko odklenete javna kolesa. Z WeChatom ostanete v stiku z novimi prijatelji. Z WeChatom na Kitajskem lažje živite. No, pravzaprav je realnost taka, da brez WeChata na Kitajskem ne morete obstajati.

Aplikacije za izposojo koles- Ofo in Mobike

V velikih kitajskih mestih se je ponavadi težko premikati z javnim prevozom, sploh v času jutranjih, popoldanskih in večernih konic. Hitreje se premikate, če si s pomočjo telefona skenirate QR kodo z enih izmed javnih koles in odkolesarite na drug konec mesta. Najbolj pogosta ponudnika sta zaenkrat OFO in Mobike.

Namig: Če QR kode ne morete skenirati ali pa vaša aplikacija ni povezana z vašim bančnim računom; sprehodite se mimo skladovnice parkiranih koles in poiščite tako kolo, ki je odklenjeno. 🙂

App za mobilno plačevanje- Alipay in WeChat
Na Kitajskem le še redko kdo plačuje z gotovino, še manj pa z bančnimi karticami. Aplikaciji Alipay in WeChat omogočata mobilno plačevanje skorajda vsake storitve- od uličnega čevljarja, restavracij, javnega prevoza in kakršnihkoli trgovin. Aplikaciji sta povezani s kitajskim bančnim računom, s katerega se odštevajo denarci ob nakupu skorajda česarkoli.

Namig: vprašajte svoje kitajske prijatelje za pomoč, saj mnogi tujci na začetku bivanja ne odpirajo takoj bančnih računov na Kitajskem.

App za naročanje taxija oziroma prevoza- Didi Kuaiche
Časi, ko si se kot tujec na Kitajskem postavil na rob pločnika in pomahal taksistu, ta pa je nemudoma zavrl in ustavil, so mimo. Sedaj taxiji drvijo mimo vas, saj preko aplikacij ljudje vnaprej rezervirajo taxi in prevoznike.

App za naročanje hrane- Meituan
Na Kitajskem si hrano in pijačo ljudje naročajo veliko pogosteje kot pri nas. Prijatelju, ki dela na drugem koncu mesta in je povsem izčrpan na delovnem mestu, lahko preko aplikacije naročite na primer ‘bubble tea’, mega hit, ki navdušuje ne samo Azijce ampak tudi vse tujce, ki so kadarkoli poskusili te zanimive in raznolike bolj ali manj (ne) zdrave napitke.

App za uporabo blokiranih strani in aplikacij- VPN
Facebook, Instagram, Twitter, Google, Gmail, Youtube, Whatsapp… so na Kitajskem še vedno popolnoma blokirani. Lahko pa si na računalnik in telefon naložite VPN, s katerim se lahko potem vseeno povezujete do omenjenih strani oziroma aplikacij. Če boste na Kitajskem dlje časa, pa boste kmalu ugotovili, da dostopa do omenjenih družbenih omrežij in spletnih strani sploh ne pogrešate več- ker imate WeChat, ki v eni sami aplikaciji ponuja celo boljše in obsežnejše alternative…

Namig: vedno nosite s sabo prenosni polnilec za svoj mobilni telefon, saj vam VPN zelo hitro izprazne baterijo. Sama sem imela na telefonu VPN express, ki je bil povsem soliden za brezplačno uporabo.
Neizogibno dejstvo: kadarkoli se na Kitajskem odvijajo pomembna (skrita in javna) politična srečanja, je povsem blokiran tudi VPN. Povabite svoje slovenske in tuje prijatelje ter domače, da si tudi oni naredijo profil na WeChatu in tako ne ostanete odrezani od najbližjih.

Pa še to- mnoge ostale aplikacije in ‘spletne strani’ so integrirane v WeChat- najnovejši trend so WeChat Mini Programms, ki je idealen način tudi za tuja podjetja, ki si želijo doseči kitajsko občinstvo.

Kitajska, Organizacija, Potovanje

Moja najljubša kitajska mesta

English version: click.

Qingdao: mesto in prijateljico, ki je bivala tam, sem obiskala leta 2013, ko sem po nekajmesečnem bivanju in poučevanju na skrajnem jugu Kitajske, nujno potrebovala osvežitev. Tisto poletje sem živela v subtropskem podnebju in osvežitev v obmorskem kraju Qingdao je bila kar super. Neprijetno je bilo edino to, da so me mimoidoči začudeno gledali, ko sem se podala v morje in nekateri so me neočitno tudi slikali. Večina Kitajcev namreč ne zna plavati in zato so bili kar osupli, ko so videli, da lahko plavam brez plavalnega obroča ali kakšnih drugih pripomočkov, s katerimi si ponavadi pomagajo pri lebdenju nad vodo. Po plavalski izkušnji sem se odločila, da kopalke raje pospravim in sem se na ogled mesta podala peš. Prehodila sem ga toliko, da so mi čevlji popolnoma razpadli in sem si morala deliti taksi s popolnimi neznanci, da sem lahko prišla do stanovanja.

Qingdao

Suzhou: sem do sedaj obiskala dvakrat. Prvič leta 2013 in drugič 2017. Mesto je dokaj blizu Šanghaja in priporočam obisk vsakemu, ki se nahaja v njegovi bližini. Nekako se mi zdi mesto polno navdiha, s svojimi malimi kanali in starimi uličicami ter hišami je pravi raj za vse umetniške duše. Zelo romantična je bila tudi vožnja z malim lesenim čolnom, ki ga je poganjal star možak in zraven prepeval izjemno lepe stare kitajske pesmi.

On the boat
Na čolničku
View from the boat
Razgled s čolna

Šanghaj: po pravici povedano- nisem prepričana, ali imam mesto rada ali ne. Tujcu nudi vse dobrine zahodnega sveta (fitnes, mleko in mlečni izdelki, tuja literatura; vse,kar se v večini ostalih kitajskih mest še vedno težko dobi). Ampak hkrati je mesto tako hrupno in nagneteno, da mislim, da več kot par mesecev res ne bi zdržala tam. Vsekakor pa je odlično mesto za vse tujce, ki Kitajsko obiskujejo prvič, saj je v njem še vedno vidna mešanica med staro in moderno Kitajsko.

Shanghai
Shanghai
Hidden street in Shanghai
Mala skrita ulica v Šanghaju

Longlin: je najmanjši kitajski kraj, v katerem sem živela. Kitajci ga pravzaprav ne štejejo niti pod mesto, ampak se jim zdi vas. Po velikosti in številu prebivalcev si je podobno s Celjem. Je mesto, kamor sem prvič odpotovala povsem sama. Vso komunikacijo sem s predstavniki šole opravila preko spleta in nikogar ob svojem prihodu nisem poznala osebno. Na srečo se je izkazalo, da so ljudje res dobrosrčni in vredni zaupanja. Mestece je res barvito čudovito in le malo tujcev ga je obiskalo. Longlin me je navdihnil za mnogo zgodb in mojo osebnost izoblikoval karakteristike, ki si jih pred to izkušnjo nisem znala predstavljati, da bi bile del mojega značaja.

Longlin
Longlin

Hangzhou: tudi Hangzhou sem obiskala dvakrat, a se mi prvič ni zdelo nič posebnega. Glomazno mesto z velikim jezerom in ogromno gnečo. Kot milijonkrat povečan Bled. Prvič sem tam ostala nekaj dni, toliko, da sem se v natikačih sprehodila okrog jezera (trajalo je več ur), a me nekako vseeno ni navdušilo. Bilo je vroče in ves čas je bila v zraku ogromna količina vlage. Tudi ko sem drugič odhajala v to mesto, nisem pričakovala ničesar. Pokazati sem ga želela svojemu fantu, saj je tudi Hangzhou primeren za vikend izlet za vse tiste, ki živijo v Šanghaju. Odpeljala sva se s hitrim vlakom, a takoj, ko sva stopila z vagona v mesto se mi je zazdelo vse drugače. Niti približno si nisem predstavljala, da bom v Hangzhouu našla mir in tišino- morda je k temu botrovala tudi lokacija najinega hostla, ki je še vedno na prvem mestu mojih najljubših hostlov (Fiona’s).

Mir v Hangzhouu

Shenyang: mesto, ki prav gotovo ni prva izbira tujcev, ki si želijo prvič ogledati Kitajsko. A povsem po krivici. V Shenyangu še vedno lahko najdete marsikaj, kar je v drugih velikih kitajskih mestih že povsem izginilo- ogromne notranje tržnice, možnost vožnje z malimi rdečimi vozili, tržnice na prostem itd. Mesto se nahaja na severu, v provinci Liaoning in pozimi je tam čez dan okrog -25’C. Sibirija je seveda povsem zraven. Kljub temu Shenyang ostaja na prvem mestu mojih najljubših kitajskih mest. Je prvo mesto, v katerem sem živela in študirala leta 2007. Deset let kasneje sem ga zopet obiskala. Nostalgično obujanje spominov na študentske čase pa se je premešalo s povsem novo izkušnjo. Deset let po prvem obisku Kitajske sem ugotovila, da me v življenju čaka nova vloga- vloga mame.

 

Shanghai Normal University
Shenyang Normal University
Železniška postaja v Shenyangu

Riževa polja in kolo
Kitajska, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Osem zanimivih izkušenj s Kitajske

Glavni razlogi za moje bivanje na Kitajskem so bili do sedaj vedno študij ali delo. V svojih nekajmesečnih bivanjih sem tako morala svoj prosti čas dobro načrtovati in ga čimbolj intenzivno izkoristiti. Tu povzemam le nekaj najzanimivejših izkušenj; izbira je bila težka, saj ponavadi na Kitajskem zanimive izkušnje in dogodke doživiš skorajda vsak dan.

  • Glasbeni festival v Shanghaiju; glede na to, da sem študij sinologije in sociologije kulture zaključila s temo ‘Rock glasba na Kitajskem’, sem si natanko deset let želela, da bi obiskala dober kitajski glasbeni festival ali koncert. Leta 2017 mi je uspelo priti na festival Simple Life, ki je potekal v Shanghaiju. Splačalo se je čakati, saj sta v istem dnevu na odru nastopila dva izmed mojih najljubših izvajalcev- Escape Plan 逃跑计划 in Pu Shu 朴树. Bolj podrobno o tem dogodku lahko preberete na povezavi: klik.
  • Nabiranje kakijev; verjetno bi bilo bolj pričakovano, da bi namesto kakijev nabirala riž. Svoji kitajski prijateljici sem namreč velikokrat razlagala, da si želim bolj avtentičnih izkušenj na Kitajskem in nekaj, kar ne doživi vsak zahodni turist. Nek vikend se je odločila, da organizira pravo lokalno aktivnost- in nas odpeljala do nasadov kakijev, kjer smo jih nato lahko obirali z dolgo palico. No, saj je pravzaprav kar dobro izbrala, me prav zanima, koliko tujcev je na Kitajskem nabiralo kakije.

    Kakiji
    Kakiji
  • Rabutanje mandarin; kadarkoli je prilika, opevam najboljši hostel v Hangzhouu. Tam se mi je zdelo kot v pravljici. Hostel se nahaja v objektih tradicionalnega kitajskega poslopja, pri njihovih sosedih pa jeseni rastejo najboljše mandarine. Pot do vhoda v hostel je potekala mimo nizkega drevesa z mandarinami, ki so se svetile tudi ponoči. Nisem jih nabrala preveč, ravno toliko, da so šle v žep in sem jih imela zjutraj za zajtrk.
    Pogled na mandarine
    Pogled na mandarine

    Vhod v hostel
    Vhod v hostel
  • Vožnja s kolesom skozi prazen tunel; prazne ceste so na Kitajskem… iluzija? Med kolesarjenjem po Hangzhouu sva prišla do zaprte ceste, ki je dovoljevala prehod samo domačinom. Poskusila sva srečo in se odpeljala dalje. V dvajsetminutni vožnji s kolesom naju je prehitel en avto in dva motorista. Tako prazne ceste še nisem videla na Kitajskem in zrak v tunelu je bil skoraj svež.
    Postanek v tunelu
    Postanek v tunelu

    Tunel na Kitajskem
    Tunel na Kitajskem
  • Obisk nenavadne razstave; ste že imeli kdaj kakšne sanje, kjer ste se kar naenkrat znašli na nekem zabavnem dogodku, obdani z ogromnim številom ljudi in vse naokoli sebe niste poznali nikogar? No, moj obisk razstave je zgledal zelo podobno. Bila sva na poti domov, ko sem se ustavila v enem izmed šoping centrov in zagledala polno ljudi, ki so se drenjali za vstop na tekoče stopnice, ki so peljale nekam navzdol. Pred stopnicami so stali v črno oblečeni varnostniki, ki so spuščali naprej le izbrance in tiste, ki so imeli s sabo ekskluzivno VIP vabilo na grand opening. Zvedavo sem gledala naokoli in mlado dekle zraven sebe vprašala, če ve, kaj se dogaja. Pokazala mi je vstopnico in nato poklicala varnostnika. Če ne bi bilo okoli mene nagnetenih toliko ljudi, bi jo hitro ucvrla stran. Tako pa je varnostnik prišel do nas, mlado dekle pa mu je po kitajsko razložilo, da greva jaz in moj partner zraven. Varnostnik je samo pokimal in nas spustil naprej. S partnerjem sva se brez besed spogledala in že sva bila na poti navzdol, v temen prostor, kjer so utripale disco luči. Glasba je polnila prostor, ljudje so se drenjali za šankom in obiskovalci so se naokoli sprehajali s pecljastim kozarcem, polnim penečega vina. Še danes ne vem, kaj je bila glavna tematika razstave, bilo pa je… vsekakor zanimivo.

    Opening ceremony
    Opening ceremony
  • Zumba na strehi nebotičnika; lahko rečem, da sem v Shanghaiju dobesedno prebrodila vse možne športne centre, da bi našla Zumbo, ki bi mi bi bila všeč. Večinoma je bila Zumba preveč poenostavljena verzija korakov v desno in levo in mi ni služila kot športna dejavnost. Prijavljena sem bila na vsa možna obveščanja o dogajanju v Shanghaju in nekega dne je bil dan odprtih vrat različnih športnih aktivnosti na strehi visoke stolpnice v bližini Jing’an templja. Med predstavljenimi aktivnostmi je bila tudi Zumba, ki je trajala dobro uro. Že po prvi glasbi in prvih gibih sem ugotovila, da bo super.
    Zumba na strehi nebotičnika
    Zumba na strehi nebotičnika

    Zumba na Kitajskem
    Zumba na Kitajskem
  • Pohod na Yellow mountain; po večmesečnih bivanjih v kitajskih metropolah se mi vedno stoži po pravi naravi. Iz Shanghaija smo sedli na nočni vlak in potovali 12 ur v eno smer. Spalnikov nismo dobili, kljub temu, da smo karte kupili dobra dva tedna vnaprej. Moram priznati, da je bila vožnja na trdih sedežih in natrpanem vlaku bolj naporna kot pohod na vrh gore. Na vrh se lahko odpeljete z gondolo ali pa odpešačite po betonskih stopnicah. Mi smo se navzgor odpravili peš in na poti srečali precej malo ljudi. Kljub temu me je rahlo motilo, da pot poteka po stopnicah in nisem imela pravega stika z zemljo. Svetujem pa za obisk Yellow mountain veliko organizacije, saj morate vračunati, da boste na vrhu preživeli še veliko časa z obiskovanjem različnih točk. Prenočišča na vrhu so draga in jih je treba rezervirati mesece vnaprej. Mi smo obisk opravili samo čez vikend in smo spali v dolini; če imate možnost, bi vam svetovala kakšen dan več in eno nočitev na vrhu.
    Stopnice do vrha
    Stopnice do vrha
    Z vrha
    Z vrha
    Navdihujoče gorovje
    Navdihujoče gorovje

    V dolini
    V dolini
  • Intervju in TV prispevek o mojem poučevanju in bivanju na kitajski ‘vasi’; v kraju Longlin, ki ga mnogi Kitajci ne smatrajo kot mesto ampak vas, sem leta 2013 čez poletje poučevala angleščino. Medtem sem gostovala tudi v različnih šolah, saj mnogi učenci še niso videli belega človeka. Bila sem tak eksot, da so o meni pripravili nekajminutni prispevek in ga predvajali na Guangxi TV v času večernih novic. Posneli so moj način poučevanja, vsakdanje opravke ter kratek intervju. Okoli mene je bilo toliko dogajanja, vprašanj in režiserskih navodil, da sem imela povsem polno glavo. Šele po koncu vsega snemanja pa sem dojela, da sem v svojem prvem intervjuju ves čas govorila kitajsko.

    Intervju v kitajščini
    Intervju v kitajščini
Shenyang
Kitajska, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Mrzla Kitajska- spomin iz 2007/08

Tale zapis je nastal nekje… deset let nazaj… 😮 

Kitajska je velika država z veliko prebivalci. Veliko ljudi pa posledično pomeni veliko drugačnih navad, zaradi katerih se prišlek pravzaprav nikoli ne znebi občutka, da je tujec. Ob ogledu turističnih znamenitosti se tako lahko kaj hitro zgodi, da se sam spremeni v turistično atrakcijo, saj imajo Kitajci zanimivo navado strmenja v ljudi neazijskega porekla, ki se sprehajajo po mestu ali pa si mirne duše ogledujejo svete templje, kjer te razne močne dišave skoraj odpeljejo v nadzemeljski svet. Medtem, ko z očmi iščeš naslednjo zanimivost, pa se ti pogled lahko nehote ustavi na kakšnemu Kitajcu srednjih let, ki drži v roki svoj telefon s kamero, ki je usmerjen v prav nič svetega ali zanimivega,… pač pa proti tebi. Pri tem se zadovoljno smehlja, ko pa se zave, da je postal opažen, začne hitro tipkati po mobilnem telefonu, da bi prikril svoj nenavaden hobi. Na Kitajskem bi lahko tako zaradi takega načina obnašanja pojem zvezdništva dobil nekoliko drugačno definicijo.

Nemalokrat pa se lahko zgodi tudi to, da te osnovno znanje njihovega jezika lahko povzdigne skoraj na raven boga. Ko zaslišiš za sabo, da se pogovarjajo o tebi, ponavadi ne moreš ostati ravnodušen, zato se obrneš k njim in v mandarinščini s čudnim naglasom hitro poveš, da nisi iz Rusije, kot so sprva predvidevali. Takoj so popolnoma očarani in zanima jih vse o tebi, zato skoraj s svetlobno hitrostjo nad tabo spustijo plaz vprašanj o tem, iz kje si, kaj delaš na Kitajskemin koliko časa se že učiš kitajsko. Znanje geografije jim ponavadi rahlo šepa, saj ob omembi Evrope takoj pomislijo, da si iz Francije ali iz Velike Britanije. Presenečenje je bil mlad fant, ki je ob omembi Slovenije takoj poskočil in navdušeno vzkliknil: ”Dzahowitch!”  Seveda se je tudi pohvalil, da bodo nogometne tekme v času olimpijskih iger potekale v Shenyangu, v sedemmilijonskem mestu, kjer smo živele skoraj štiri mesece. Mesto je zelo veliko, kljub temu pa nima prevelikih težav s smogom, saj smo se večinoma zbujale v mrzla, a popolnoma jasna jutra. Ob omembi vremena je zanimivo tudi to, da v vseh teh mesecih bivanja na Kitajskem niti enkrat nismo uporabile dežnika. Je pa zato mraz, ki ga človek izkusi v tem severnem mestu posebna izkušnja, saj se je večkrat zgodilo, da kljub jasnemu vremenu brez oblačka cel dan nismo zapustile stanovanja, saj je bilo zunaj peklensko mraz. Minus dvajset stopinj čez dan ni prav nič prijetna izkušnja. Kljub številnim slojem oblačil, ki ti jih uspe navleči nase, ledeno mrzel zrak še vedno vdihuješ s pljuči, kar pomeni, da te mraz”poreže” še navznoter.  Včasih je bila prava dilema, ali bi v takem mrazu hodil hitro in tako hitreje prišel do toplejšega cilja, s čimer tvegaš vnetje dihal, ali bi hodil počasneje, a s tem dalj časa trpel na mrazu…

Kitajcev na severu tak mraz ne moti več, saj so precej dobro opremljeni.  Kosmate kape, ki smo se jim na koncu jeseni smejale, ko smo jih zagledale na tržnici, v zimskih mesecih postanejo nepogrešljiv dodatek pri moškem spolu. Zanimiv pojav pa so nekateri odporni motoristi, ki se brez čelade in seveda tudi brez kape vozijo po ledenomrzlih ulicah.  Kako tako vožnjo preživijo, je za nas ostala nerešena uganka.

Posebna izkušnja z mrazom pa nas je pričakala zadnji vikend v lanskem letu, ko smo se odpravili v štiri ure oddaljeno obmorsko mesto Dalian.  Navdušenje nad tem, da bomo po dolgem času videli morje, je prijateljico tako prevzelo, da je doma pozabila kapo in rokavice. Po pripovedovanju prijatelja, ki je doma iz tega mesta, je tam v povprečju temperatura vsaj za nekaj stopinj višja kot v Shenyangu, navadno jeto okoli nič stopinj Celzija. Ko smo prispeli v Dalian, je tam snežilo, veter pa je pihal tako močno, da si težko srečal kakšnega mimoidočega,  saj se je bilo prav nemogoče premikati. Na srečo pa smo prav v tem mestu izkusili tradicionalno kitajsko gostoljubnost, ko nam je prijateljeva družina pripravila zelo dobro večerjo z njihovimi morskimi specialitetami.  Ker smo že dobre tri mesece do takrat vsak dan jedli s paličicami, seveda nismo imeli občutka, da z njimi ne znamo jest. Zato smo bili kar nekoliko presenečeni, ko se nam je vsa družina smejala, ko nas je opazovala, kako jih nespretno in nerodno držimo. To jih je sprva tako zabavalo, da nam niso hoteli pokazati, kako se sploh pravilno drži, na koncu pa so se nas le usmilili ter nam pokazali. Kitajci so namreč tudi zanimivega mnenja, kar se hranjenja s paličicami tiče. Pravijo namreč, da njihova vsakdanja uporaba pomaga pri razvoju inteligence. Kaj so si torej mislili o nas, seveda raje nismo spraševali…

Dalian je kljub nenehnemu mrzlemu vetru izredno lepo mesto. Po dolgem času smo si lahko oči spočili na lepi modri barvi morja ter na hribčkih, ki so se vili nedaleč odmesta. Domačini so najbolj ponosni na to, da živijo ob morju. Prav zato so tudi zgradili ogromno ”morsko mesto”, kjer imajo vse mogoče morske živali.Čudovito si je bilo ogledati delfine, morske leve, polarne medvede, tjulnje, razne eksotične barvite majhne ribice, želve velikanke, posebej veličasten paje bil ogled ogromnih morskih psov. Akvariji so delovali čisti, saj smo v nekaterih od njih opazili tudi potapljače, ki so zadevo čistili. Ker pa Kitajci radi vsaki stvari priključijo še kakšen dodatek, smo se v tem ”morskem mestu” lahko sprehodili še po kletki ”pojočih ptic”. Seveda smo pričakovali ptice, ki nas bodo razveselile s čudovitim petjem, videli pa smo le kokoši, fazane in nekaj velikih ptic neznane vrste, ki so krožile nad nami. Da so ptice dobro preskrbljene, smo lahko ugotovili takoj ob vstopu, saj so bila drevesa in tla bela od ptičjih kakcev. V tej veliki kletki smo bili edini turisti in sprva smo seveda mislili, da nikogar ne mika tveganje neželenega okraska na glavi, ob izhodu pa nas je prešinila ideja, da je morda še vedno prisoten strah pred ptičjo gripo.

Pred vrnitvijo domov smo nekaj dni preživele še v Pekingu, kjer smo si na hitro ogledale nekaj znamenitosti, med drugimi Kitajski zid in seveda še nekaj objektov, v katerih bodo potekale olimpijske igre. V kitajski prestolnici se resnično pozna, da jih skrbi čistoča in smog. Na tleh namreč ne vidiš toliko pljunkov, prav tako pa je zanimivo, da se ljudje, zaposleni v državnih službah, na delovna mesta ne smejo voziti z avtomobili, pač pa morajo obvezno uporabljati javni prevoz, ki je smešno poceni. Podzemna železnica te v parih minutah hitro popelje na povsem drug konec mesta za le 0,20 evra, medtem ko se z avtobusom kamorkoli po mestu lahko zapelješ le za deset centov.

Kitajska, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Praznik dvojnih enajstic- največji kitajski praznik?

Praznik enajstic oziroma vseh samskih izvira iz devetdesetih let s Kitajske, pravkar pa opažam, da so ga povzeli tudi nekateri prodajalci v Sloveniji. Dandanes pa to ni praznik samo samskih, pač pa je to veliki dan tudi za prodajalce, ki predvsem na spletu ponujajo skorajda vse.

Kitajski prijatelji so že od začetka meseca v svoje virtualne nakupovalne vozičke na različnih spletnih straneh spravljali izjemno število reči. Nato so počakali do 11.11. in na uro 00:01 ter opravili vse nakupe hkrati. Najbolj sta jih skrbeli dve stvari: da bodo izdelki razprodani ali pa, da jim zavrnejo bančno kartico. Prijateljev znanec je tako nakupil celotno notranjo opremo za svoje nove stanovanje, sodelavkin brat pa več kilogramov mesa.

V dnevih, ki sledijo 11.11. pa imajo največ dela dostavljalci, ki si po vsem Šanghaju postavijo različne baze s pokritimi šotori za skladiščenje enormnih količin paketov, ki so jih potem prinesejo naročniku pred vrata pisarne ali doma.

Kitajski potrošniki nakupujejo dobesedno vse in na predvečer letošnjega praznika je že pošla zaloga marsikaterih izdelkov: zmanjkalo je na primer arašidovega olja za kuhanje, čipsa z okusom kumaric, najnovejše serija nove korejske kozmetične linije…

Danes sem malo pobrskala na spletnih straneh kitajskih velikanov (Alibaba, Taobao in JD) ter naredila seznam izdelkov, ki so se mi zdeli najbolj zanimivi in nenavadni za prodajo preko spleta.

  • Smrdljiv sadež durian; glede na to, da je sadež okronan z nazivom najbolj smrdljivega sadeža na svetu, je verjetno res najbolje, da si ga naročajo kar preko spleta.
    Durian- najbolj smrdljiv sadež na svetu
    Durian- najbolj smrdljiv sadež na svetu

     

  • Arašidovo olje; uporabljajo ga za ustvarjanje kuharskih mojstrovin v voku.
    Arašidovo olje
    Arašidovo olje

     

  • Jangetina z Nove Zelandije; Kitajci so precej veliki ljubitelji ovčjega in kozjega mesa. Jagnetino z Nove Zelandije pa preko spleta prodajajo kar v kosih in po precej ugodnih cenah.
    Jagnetina iz Nove Zelandije
    Jagnetina z Nove Zelandije

     

  • Avtomobili; tole se mi zdi v bistvu najbolj nenavadno izmed vseh izdelkov… Če tole bere kdo, ki si je avto kupil preko spletne trgovine ali pa je to storil njegov znanec, naj se mi prosim oglasi. Res bi rada razumela miselni proces človeka, ki se odloči, da bo svoj avto naročil kar preko interneta.
    Avtomobili v spletni trgovini
    Avtomobili v spletni trgovini

     

  • Pripomoček za povečanje nosa; Kitajci oziroma Azijci na sploh zelo občudujejo zahodnjaške nosove in si na vso moč želijo, da bi tudi sami imeli tako velike vohalne organe. Predvsem dekleta se znajdejo z zanimivimi pripomočki, ki jih ponuja kozmetična industrija. Presenetile so me posebne kapljice, ki si jih natančno vtrejo v nos in ga potem malo masirajo, nato pa kar zraste. Če je dekle skeptično glede kapljic, pa si lahko v nosnice vrine kar nekakšne nenavadne vstavke, ki potem nos povečajo in naredijo konico bolj špičasto.
    Kapljice za večji nos
    Kapljice za večji nos

     

    Vstavki za večji nos
    Vstavki za večji nos

     

    Rezultati
    Rezultati

     

  • Rakovice; konzumiranje rakovic je na Kitajskem ogromno in neredki so prizori po Šanghaju, ko elegantno in fino oblečeno dekle v roki nosi zvezane žive rakovice. Precej me je zmotila tudi dvoličnost pravil na metrojih- živali so namreč prepovedane na podezmni, nemalokrat pa sem videla marsikaterega šanghajskega kupca, ki je na podzemni v vrečkah prevažal žive rakovice. No, morda se bo pravilo kmalu spremenilo in se zato prodaja rakovic seli na splet.
    Zvezane rakovice
    Zvezane rakovice

     

  • Kuhalnik riža; osnovni pripomoček v vsaki azijski kuhinji.
    Kuhalnik riža
    Kuhalnik riža

     

  • Vstavki za večjo zadnjico; poleg velikih nosov kitajska dekleta zahodnim zavidajo tudi velike riti. Na JD-jevi aplikaciji sem zasledila precej zabavni video o vrhunskih silikonskih vstavkih za zadnjico, kjer je ponazorjeno tudi, kako koža lahko diha skozi vstavke. Dihanje so ponazorili s posebnim dimom, ki prihaja iz zadnjice in premalo podkovanemu gledalcu ta dim bolj izgleda kot nekaj drugega. Na žalost video deluje samo v okviru taobaove aplikacije in lahko tukaj priložim le slikovni material.

    Material, ki diha :D
    Material, ki diha 😀

V naslednjih dneh bodo mediji prav gotovo poročali o enormnih številkah, ki so jih kitajski spletni ponudniki dosegli s prodajo v enem dnevu. Zanima pa me, če bodo pripravili tudi kakšno statistiko za Evropo, saj je Aliexpress letos s tem praznikom prvič ciljal tudi na evropsko občinstvo.

 

 

Pri frizerju
Kitajska, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Gel za lase

Zgodba iz Shanghaija

Čakal ga je izjemno pomemben sestanek zgodaj zjutraj naslednjega dne. Obleka poravnana, hlače zlikane, čevlji očiščeni. Ampak kaj pa je s frizuro? Srednje dolgi lasje za tak sestanek ne morejo biti speti v čop. Morda pa vihrave lase lahko ukroti gel za lase?

Odhitela sva na ulico, če je morda v soseski odprt še kakšen frizerski salon. A ni bil. Odprt je bil edino srednje velik supermarket in ob vstopu naju je nenasmejana prodajalka skorajda nagnala ven, saj so trgovino že zapirali. Še dobro, da sva točno vedela, kaj hočeva. Razložila sem ji, da rabiva pol minute in takoj zatem bo lahko zaprla svojo blagajno.

Razgledovala sva se med policami, ki so ponujali izdelke za lase, a gela nisva našla nikjer. Do naju je pristopil možak, ki je izgledal kot morebitni lastnik prodajalne: ’Kaj pa iščeta?’

Ojoj, groza…

Nisem imela pojma, kako se po kitajsko reče gel za lase. Pri sebi nisem imela niti telefona s kitajsko angleškim slovarjem. Hmmm… Kako naj mu razložim?

Tudi morebitnemu lastniku se je mudilo z zapiranjem in ni imel volje čakati, da od nekod proizvedem kitajsko besedo za gel za lase. Fant je opazil, da je gospod že rahlo nervozen, zato mu je s svojo gesto skušal nakazati, kaj potrebuje.  S prsti si je začel gladiti lase in gospod je navdušeno poskočil: ‘Aha, že vem! Pridita!’ Odhitel je na police in nama pokazal glavnik. Zmajevala sva z glavo in mu še naprej skušala s pantomimo nakazati, po kaj sva prišla.

Po kriljenju z rokami in napačni interpretaciji smo skorajda  obupali. Lastnik trgovine je imel namreč precej redke lase, počesane nazaj v ravno linijo. Več kot očitno je bilo, da si jih je uredil z gelom, a kljub temu, da sem mu skušala dopovedati, da potrebujeva točno isti izdelek, kot ga je sam zjutraj uporabil na svojih laseh, je v najinah pantomimah prepoznaval napačne stvari: šampon, sušilnik za lase, sredstvo za pospeševanje rasti las.

Skorajda so mi šli vsi lasje po konci, ker se kar nismo uspeli sporazumeti. Porabila sem že zadnje možganske celice, da bi se skušala domisliti, kakšna bi bila univerzalna gesta za gel za lase, ki bi jo razumel tudi preprosti kitajski prodajalec.

Na drugi strani trgovine se je blagajničarka glasno zadrla, da je napočil skrajni čas za zapustitev trgovine. Takrat pa sem naenkrat vdihnila zrak, iz globine grla proizvedla glasen ‘hrrrrrrrk’, nastavila dlan in z gesto nakazala, da sem si pljunila v roke, nato pa si takoj s tem namišljenim pljunkom šla čez lase.

Minilo je nekaj trenutkov in zaskrbelo me je, če sem ga morda s tem užalila, saj se je kar zastrmel vame, nato pa vzkliknil: ‘Ajaaaaaaa, tole iščeta, ja končno!’

Povsem brez upanja sem ostala, zato mu nisem več sledila med police. Navsezadnje, tudi če mi zares pokaže embalažo z gelom, je bilo vprašanje, če bi sploh prepoznala pismenke za gel. A fant je še ohranil nekaj volje, zato mu je sledil.

Še preden sem zares dojela, sta bila že pri blagajničarki, ki je za tisti večer izdala še zadnji račun.

Izmučene prodajalke ob koncu dneva
Izmučene prodajalke ob koncu dneva
Organizacija, Potovanje

Slovenski komentarji na korejskega partnerja

Tradicionalna zadržanost Slovencev hitro skopni, ko zagledajo tujca, ki se sprehaja ob meni.

Zvedavi pogledi someščanov in radovedni otroci, ki brez sramu želijo izvedeti več o oddaljeni deželi… Tokrat ne pišem o svojih izkužnjah na Daljnem Vzhodu, pač pa o vsakodnevnih reakcijah, ki jih kot mednarodni par doživljava skupaj s fantom.

Glede na to, da sem pred kratkim obiskala njegovo domovino Južno Korejo, marsikoga zmede dejstvo, da delam na kitajskem turističnem trgu ter da je bil moj študij povezan s Kitajsko. Večina avtomatično sklepa, da prihaja s Kitajske.

Velikokrat slišim komentar: “Ah, Koreja, Kitajska, meni je to eno in isto. Kako jih sploh ločiš?”
Saj vem, da je to za večino retorično vprašanje, a si vseeno ne morem pomagati, da ne komentiram kaj v smislu: ”Kako pa ti ločiš svojega partnerja od ostalih Slovanov/Evropejcev?”

Neokoliko naprednejši poznavalci obeh držav ponavadi odvrnejo: ”Dobro si izbrala, izdelki iz Koreje so kvalitetnejši kot tisti s Kitajske, hahaha.”

Hmmm, kakšne izdelke pa imamo torej na slovenskem? Če se ne motim, se velikokrat ponašamo z lesom in lesno industrijo, hlodi, morda s čebelarstvom in troti…

V drugo skrajnost gredo mnogi sogovorci pri debatah, kadar razlagam, da večina Kitajcev še vedno ne ve, kje je Slovenija, medtem pa je slovenska država zaradi snemanja korejske drame in dokumentarnega filma precej bolj prepoznavna med Korejci.

Zelo občutljivo in zaščitniško reagirajo, ko povem, da njihovo domovino morda pozna le peščica starejše generacije Kitajcev, ker se je spomni iz obdobja Jugoslavije.  Te iste osebe pa se ponavadi smejijo mojim prigodam kadar razlagam, kako so mali otroci v Aziji strmeli vame, nekoliko starejši pa so me prosili za fotografiranje, saj še nikoli niso videli osebe, ki prihaja iz druge države.

Ničkolikokrat sem zalotila sovaščane in someščane različnih starosti, kako strmijo v mojega partnerja. Ali se pri tem razlikujemo od Azijcev, ki se čudijo nad tujci?

”Uh, samo, da mi ne bo pojedel psa!” Težko si predstavljate, kako pogosto sem ta stavek slišala med prebivalci slovenske domovine. Preden odgovorim na tak vzklik, si ponavadi sogovornika predstavljam, kako si zadovoljno postreže s kakšno izjemno ‘domačo’ kulinarično specialiteto; odojkom, govejim jezikom, bikovimi testisi, krvavicam itd.

Veliko raje bolj poglobljeno razlagam, kadar se komentarji nanašajo na jezik in pisavo.

”No, imaš pa res veliko srečo, da znaš kitajsko in se lahko pogovarjata.”

Pogovarjava seveda se, vendar kitajščina ni najin skupni jezik, saj je on ne razume. Tudi pisava se povsem razlikuje, saj imajo Korejci črke, Kitajci pa pismenke.

Tik pred koncem pa še- si lahko zamislite prvo in najbolj tipično vprašanje, ki ga mojemu partnerju zastavljajo slovenski uradniki?

”Hmmmm… Ste iz Severne ali Južne…?”  Eden izmed njih pa je kar nekoliko presenetil z nadaljevanjem: ”Ali poznaš skupino Laibach?”

Na srečo so se pred kratkim zgodile zimske olimpijske igre in v zadnjem času sva vse večkrat slišala tudi kakšne čestitke in pohvale na račun izpeljave športnega dogodka.