Tag: shenyang normal university

Letos bo oktobra minilo deset let, odkar sem se prvič odpravila na Kitajsko. Deseto obletnico bom obeležila nekje na Kitajskem; če mi bosta čas in delo dopuščala, bom iz Shanghaija za kratek čas skočila v Shenyang, kjer sem preživela čudovit in leden študijski semester 2007/08. In kaj je bilo takrat na Kitajskem drugače kot danes?

Facebook je bil še dostopen brez VPNja. Gmail in youtube prav tako. Pravzaprav sem takrat na Kitajskem prvič zvedela za FB, ki so ga nam predstavili naši ameriški kolegi. Internetne povezave so bile sicer izjemno počasne. Za poslušanje in gledanje priljubljenih glasbenih videospotov se je bilo treba priključit na youtube zgodaj zjutraj, si odpreti tri različne zavihke, izbrati tri različne pesmi, ki so se potem nekje do desetih zvečer morda naložile in smo jih lahko predvajali pred ogledom piratskih filmov. Pri pošiljanju emailov si lahko v celem dnevu morda lahko naložil tri do pet slik, ki si jih pošiljal nekje tri do pet ur.

Namesto WeChata je bil najbolj v uporabi QQ. Danes je WeChat sredstvo za komuniciranje in z njim lahko opravljaš video klice, pošiljaš tipkana in glasovna sporočila, videoposnetke, objavljaš na moments (podobno kot ‘zid’ na FB), kupuješ, plačuješ, igraš itd. Pred tem je bil  na Kitajskem v uporabi QQ, pri nas pa MySpace… 😀

Prva javljanja domov sem opravila preko internetnih barov– a to sploh še obstaja? Ob prihodu v Shenyang smo s prijateljicami ugotovile, da naša soba v študentskem domu še ni opremljena z internetom, zato smo po mestu morale poiskati internetni bar. Tam smo se priključile na internet, da smo lahko poslale prvi email svojim domačim in prijateljem. Zakupile smo si eno uro časa, napisala sem približno pet vrstic, pošiljanje pa je trajalo kakšnih 35 minut.

Potovale smo v času kitajskega praznika državnosti; letalsko karto do Pekinga iz Zagreba smo si kupile že nekaj mesecev vnaprej, povezavo do Shenyanga pa smo si uredile kar na železniški postaji. Danes boste ob želji, da bi potovali prvi teden v oktobru, najprej dobili svarila in opozorila, da si hotele in javni transport zaradi izjemne gneče uredite vsaj en mesec pred odhodom. Takrat se namreč večina kitajskega prebivalstva odpravlja na dopust in/ali se vrača domov, tako da so letalske karte, avtobusi in vlaki polno zasedeni. Me pa smo 1./2.10.2007 ob pristanku v Pekingu pomahale taksistu, da nas je najprej peljal do pekinške severne železniške postaje, potem pa smo se postavile v vrsto, da smo kupile karte za vlak do Shenyanga. Na vlak smo sicer morale čakati skoraj cel dan, a smo potem potovale ponoči v izjemno udobnem spalniku.

Vizumski postopki so bili manj zahtevni in natačni; nekega dne v času uradnih ur smo se odpravile na kitajski konzulat v Ljubljani, v čakalnici vzele obrazce za vizo, jih izpolnile na roko in čakale v vrsti. Ko je nastopil naš čas, da smo pristopile do uradniškega okenca, nas je kitajska uslužbenka povprašala po dokumentih, ki dokazujejo, da smo se vpisale na shenyansko univerzo. Teh papirjev nismo imele, saj smo se za vpis enostavno dogovarjale samo po emailih z oddelkom za tuje študente. Uslužbenki smo iskreno povedale, da ustreznih dokumentov nimamo. Na hitro in v rahlo nestrpnem tonu nam je razložila, da v tem primeru ne moremo dobiti študentske vize. Skomignile smo z rameni, vzele pisalo, prečrtale oznako za prošnjo po študentski vizi in obkljukale razdelek za turistično vizo. Uslužbenka je za nekaj trenutkov osuplo obstala, vdihnila in nas nekaj minut oštevala, da se takih uradnih prošenj ne sme kar tako spreminjati. Me smo bile tiho, se opravičile in jo potolažile, da bomo prav gotovo tudi potovale. Ona je zavzdihnila, sprejela naše papirje in oznanila, da naj pridemo po vizo en teden kasneje.
Danes se morate na prvi obisk na kitajskem konzulatu naročiti po emailu. Nato vam pošljejo datum in uro, ko se lahko v čakalnici zglasite z vsemi potrebnimi dokumenti. Izpolnjeni morajo biti preko računalnika, sprintani, zloženi lično po vrsti. Ob moji letošnji prošnji, da bi dobila vizo za 120 dni, je uslužbenka poklicala konzula, ki se je osebno oglasil, preučil moj primer in ga nato oddobril na podlagi prejšnjih kitajskih viz. Če ne letite na Kitajsko iz danes na jutri, planirajte minimalno tri tedne za pridobitev vize. In ne pozabite, da ne sprejemajo gotovine.

Mleko, mlečni izdelki in vino so bili redka dobrina; sir, ki smo ga lahko kupile le v največjem supermarketu, je bil le topljen sir za toast. O karkšnikoli drugi obliki mlečnega izdelka ni bilo ne duha ne sluha. Mleko so večinoma prodajali le v malih tetrapakih, vino pa sploh ni bilo vino, pač pa neka sladka pijača s priokusom majhnih mehurčkov.

Moja kitajščina je bila na slabšem nivoju kot danes; tako sem si zimsko jakno namesto s pralnim praškom oprala z varekino. Na srečo je bila jakna bela še pred pranjem.

Letalske karte so bile dražje; povprečna cena za letalski prevoz iz bližnjih letališč do Kitajske je bila okrog 900-1000 eur, med ugodnejše so se štele letalske karte med 700-800 eur. Letos sem letalsko karto dobila za nekaj manj kot 550 eur.

Menjava Euro:Yuan je bila 1:10; kako lahko je bilo preračunavati… 🙂 Pivo je v supermarketu stalo 20 evrskih centov, v ‘prestižnem’ klubu pa 2 eura.

Vprašanje smoga je bilo takrat še v zraku… Nihče ni na veliko govoril o onesnaženju in zdravju nevarnih posledic vdihavanja kitajskega zraka.