Kitajska – Page 5 – Po tujem potujem

Kitajska, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Praznik dvojnih enajstic- največji kitajski praznik?

November 10, 2018 Katarina

Praznik enajstic oziroma vseh samskih izvira iz devetdesetih let s Kitajske, pravkar pa opažam, da so ga povzeli tudi nekateri prodajalci v Sloveniji. Dandanes pa to ni praznik samo samskih, pač pa je to veliki dan tudi za prodajalce, ki predvsem na spletu ponujajo skorajda vse.

Kitajski prijatelji so že od začetka meseca v svoje virtualne nakupovalne vozičke na različnih spletnih straneh spravljali izjemno število reči. Nato so počakali do 11.11. in na uro 00:01 ter opravili vse nakupe hkrati. Najbolj sta jih skrbeli dve stvari: da bodo izdelki razprodani ali pa, da jim zavrnejo bančno kartico. Prijateljev znanec je tako nakupil celotno notranjo opremo za svoje nove stanovanje, sodelavkin brat pa več kilogramov mesa.

V dnevih, ki sledijo 11.11. pa imajo največ dela dostavljalci, ki si po vsem Šanghaju postavijo različne baze s pokritimi šotori za skladiščenje enormnih količin paketov, ki so jih potem prinesejo naročniku pred vrata pisarne ali doma.

Kitajski potrošniki nakupujejo dobesedno vse in na predvečer letošnjega praznika je že pošla zaloga marsikaterih izdelkov: zmanjkalo je na primer arašidovega olja za kuhanje, čipsa z okusom kumaric, najnovejše serija nove korejske kozmetične linije…

Danes sem malo pobrskala na spletnih straneh kitajskih velikanov (Alibaba, Taobao in JD) ter naredila seznam izdelkov, ki so se mi zdeli najbolj zanimivi in nenavadni za prodajo preko spleta.

Smrdljiv sadež durian; glede na to, da je sadež okronan z nazivom najbolj smrdljivega sadeža na svetu, je verjetno res najbolje, da si ga naročajo kar preko spleta.
Durian- najbolj smrdljiv sadež na svetu
Arašidovo olje; uporabljajo ga za ustvarjanje kuharskih mojstrovin v voku.
Arašidovo olje
Jangetina z Nove Zelandije; Kitajci so precej veliki ljubitelji ovčjega in kozjega mesa. Jagnetino z Nove Zelandije pa preko spleta prodajajo kar v kosih in po precej ugodnih cenah.
Jagnetina z Nove Zelandije
Avtomobili; tole se mi zdi v bistvu najbolj nenavadno izmed vseh izdelkov… Če tole bere kdo, ki si je avto kupil preko spletne trgovine ali pa je to storil njegov znanec, naj se mi prosim oglasi. Res bi rada razumela miselni proces človeka, ki se odloči, da bo svoj avto naročil kar preko interneta.
Avtomobili v spletni trgovini
Pripomoček za povečanje nosa; Kitajci oziroma Azijci na sploh zelo občudujejo zahodnjaške nosove in si na vso moč želijo, da bi tudi sami imeli tako velike vohalne organe. Predvsem dekleta se znajdejo z zanimivimi pripomočki, ki jih ponuja kozmetična industrija. Presenetile so me posebne kapljice, ki si jih natančno vtrejo v nos in ga potem malo masirajo, nato pa kar zraste. Če je dekle skeptično glede kapljic, pa si lahko v nosnice vrine kar nekakšne nenavadne vstavke, ki potem nos povečajo in naredijo konico bolj špičasto.
Kapljice za večji nos

Vstavki za večji nos

Rezultati
Rakovice; konzumiranje rakovic je na Kitajskem ogromno in neredki so prizori po Šanghaju, ko elegantno in fino oblečeno dekle v roki nosi zvezane žive rakovice. Precej me je zmotila tudi dvoličnost pravil na metrojih- živali so namreč prepovedane na podezmni, nemalokrat pa sem videla marsikaterega šanghajskega kupca, ki je na podzemni v vrečkah prevažal žive rakovice. No, morda se bo pravilo kmalu spremenilo in se zato prodaja rakovic seli na splet.
Zvezane rakovice
Kuhalnik riža; osnovni pripomoček v vsaki azijski kuhinji.
Kuhalnik riža
Vstavki za večjo zadnjico; poleg velikih nosov kitajska dekleta zahodnim zavidajo tudi velike riti. Na JD-jevi aplikaciji sem zasledila precej zabavni video o vrhunskih silikonskih vstavkih za zadnjico, kjer je ponazorjeno tudi, kako koža lahko diha skozi vstavke. Dihanje so ponazorili s posebnim dimom, ki prihaja iz zadnjice in premalo podkovanemu gledalcu ta dim bolj izgleda kot nekaj drugega. Na žalost video deluje samo v okviru taobaove aplikacije in lahko tukaj priložim le slikovni material.
Material, ki diha 😀

V naslednjih dneh bodo mediji prav gotovo poročali o enormnih številkah, ki so jih kitajski spletni ponudniki dosegli s prodajo v enem dnevu. Zanima pa me, če bodo pripravili tudi kakšno statistiko za Evropo, saj je Aliexpress letos s tem praznikom prvič ciljal tudi na evropsko občinstvo.

Kitajska, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Obisk glasbenega festivala na Kitajskem

October 4, 2018January 27, 2022 Katarina

Že dolgo sem si želela na Kitajskem obiskati kakšen dober glasbeni festival. Od daleč sem spremljala razvoj pop rock glasbe in rast ter populariziranje kitajske rock scene. S to tematiko sem pred nekaj leti tudi zaključila svoj študij na sinologiji in sociologiji kulture.

Do lanske jeseni sem obiskala le nekaj koncertov kitajskih bendov, ki so imeli svojo turnejo po Evropi, lani v začetku oktobra pa sem končno lahko preučila sceno od blizu. Na Kitajskem je glavna festivalska sezona spomladi okrog prvega maja ter jeseni, ponavadi pozno septembra in v začetku oktobra.

V Shanghaiju sem se tako končno udeležila festivala Simple life, ki se je iz Tajvana razširil tudi na celino. Večdnevni dogodek je potekal na odlični lokaciji ob reki Huangpu na kraju, kjer je Kitajska leta 2010 organizirala Expo.

Imela sem izjemno srečo, da sta v istem dnevu nastopila dva moja najljubša izvajalca: bend Escape plan 逃跑计划in pevec Pu Shu 朴树. Malo manj sreče pa sem imela z nakupom enodnevnih vstopnic. Na dan koncertov sem pred prizorišče prišla brez kart in optimistično pričakovala, da jih bodo na odprtih blagajnah vseeno imeli še kaj na voljo. Prečesala sem vsa prodajna mesta, ki so bila odprta okrog prizorišča, a me je povsod pričakal napis ali komentar, da nimajo na voljo niti ene vstopnice več. Do konca življenja bi me žrlo, če bi se na licu mesta obrnila in odšla domov, zato sem se odločila za tvegano potezo. Pred vhodom je stalo več prodajalcev na črno, ki so ponujali vstopnice po najmanj dvakratni ceni. Že takoj ob prihodu so mi ponujali karte za vrtoglave cene, vendar sem jih vztrajno zavračala, saj nisem verjela, da je festival res razprodan. Navsezadnje je rock glasba dolgo časa na Kitajskem veljala za slabo in negativno, koncerti pa so večinoma potekali na precej manjših lokacijah. Poleg tega sem od Kitajcev navajena, da vse stvari počnejo zadnjo sekundo in sem tudi zaradi tega razloga bila prepričana, da bo večina opravila nakup vstopnic kar zadnji dan na prizorišču.

Vendar so Shanghai in kitajska mladina več kot očitno drugačni. Morala sem se sprijazniti, da je bil festival resnično razprodan dolgo vnaprej. Kar dobro uro ali dve sem barantala s preprodajalci vstopnic, da sem lahko nato po zasoljeni ceni vseeno z vstopnicami v rokah odšla skozi strog varnostni sistem. Srce mi je razbijalo, saj me je skrbelo, da so karte ponarejene. A skener, s katerim so prečesali karto, je posvetil zeleno in osebje pri vhodu mi je zaželelo lep dan.

Prizorišče je bilo ogromno, koncerti so potekali na štirih odrih (Star Stage, Gaia Stage, Breeze Stage in Fruit Stage). Pu Shu in Escape plan so bili na Star stage in zanimivo je bilo to, da se je vse skupaj začelo že v popoldanskem času.

Escape plan so nastopili točno ob 17:00. V njihovih melodijah je čutiti pridih Coldplayjev ter Kings of Leon (ni čudno torej, da so mi poslušljivi), nekaj besedil v svojih pesmih prepevajo tudi v angleščini in pevčeva nadarjenost za jezike je več kot očitna. Za moje pojme so eden redkih kitajskih bendov, kjer lahko rečem, da se angleščina dobro sliši. Pred parimi leti so imeli dokaj uspešen koncert tudi na Norveškem, kjer jih je občinstvo zelo dobro sprejelo. Moram pa priznati, da sem bila kar rahlo presenečena, saj sem tu pričakovala več sodelovanja iz občinstva. Bili smo nagneteni in več kot očitno je bilo, da so izjemno priljubljeni, vendar se mi je publika ves čas zdela nekako zadržana. Bend spada med najbolj popularne kitajske pop rock izvajalce vse od leta 2013, ko jih je pesem Brightest star in the sky 夜空中最亮的星na festivalu Midi izstrelila med zvezde. S pesmijo je povezana tudi ljubezenska zgodba fanta iz takratnega občinstva, ko se je sredi pesmi povsem razjokal, ker ga je besedilo spomnilo na njegovo bivšo punco. Le to jo je očitno tako ganilo, da se je po ogledu videa vrnila nazaj v njegov objem, pesem pa je med kitajsko mladino prepoznana kot ena izmed najbolj romantičnih pesmi sodobnega časa.

Po koncu koncerta me je presenetila izmenjava publike. Povsem organizirana gneča občinstva se je iz prvih vrst podala proti izhodu prizorišča, na njeno mesto pa so prišli oboževalci naslednjega benda. Še danes mi ni jasno, kako je vse to potekalo povsem brez prerivanja in slabe volje. Nekaj povsem drugega, kot sem bila vajena na šanghajskih metrojih.

Pred nastopom Pu Shuja sem se razgledala naokoli in obiskala še nekaj drugih odrov. Poleg tega sem si privoščila večerjo, ki pa ni bila prav nič poceni. Ugotovila sem tudi, da na celotnem prizorišču nikjer niso stregli alkoholnih pijač, kjub temu, da so jih na nekaterih stojnicah oglaševali. Namesto alkohola pa si lahko spil bolgarski jogurt, ki so ga precej močno oglaševali na celotnem festivalu. Momchilovtsi jogurt naj bi prihajal iz bolgarske vasi z istim imenom in je med Kitajci pravi hit- marsikdo, ki si lahko privošči potovanje v tujino, odide na obisk te vasi, saj bakterije v jogurtu obljubljajo dolgo življenje- za ljubitelje festivalov proizvajalci jogurta torej obljubljajo mnogo dobrih koncertov.

Po okrepčilu in poslušanju nekaterih drugih izvajalcev, sem se počasi vrnila nazaj proti glavnemu odru.

Pu Shu je nekaj minut pred deveto začel s svojim nastopom. Tu pa je bil odziv publike povsem drugačen. Že pred vstopom na oder so vzklikali in klicali njegovo ime in ko se je pojavil na odru, se je med občinstvom razlil enoten val navdušenega krika. Pevec izgleda povsem preprosto in tako se je predstavil tudi na odru. Imel je nemalo treme in med petjem je nekajkrat tudi pozabil besedilo(klik), s tem pa se je oboževalcem le še bolj prikupil. Tu je publika znala vse njegove pesmi na pamet in večkrat se je zgodilo, da pevca niti nisem slišala, ker so vsi okoli mene tako glasno prepevali njegove pesmi.

Njegova najbolj popularna pesem je The Ordinary road (klik)平凡之路, ki je postala nekakšna ljudska himna. V ozadju na odru so ves čas koncerta predvajali besedila njegovih pesmi ali pa kar celotni videi. Eden izmed njih je bil tudi spot, ki ga je posnel v Pragi: klik. Morda pa se bo pevec v prihodnje tako lahko priljubil tudi evropskemu občinstvu. 🙂

Pu Shu je bil v tistem dnevu zadnji izvajalec, ki je nastopil. Po koncertu so se vsa prizorišča hitro izpraznila, jaz pa sem potem nekaj časa neuspešno iskala kakšno stojnico, kjer bi prodajali albume in druge izdelke, povezane z nastopajočimi. Očitno še en dokaz, da na Kitajskem danes vse poteka preko spleta. Upam samo, da bodo koncerte še ohranjali na sporedu v živo. 🙂

Povezava do celotnega koncerta Pu Shuja:

2017简单生活音乐节·朴树

Kitajska, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Gel za lase

September 24, 2018 Katarina

Zgodba iz Shanghaija

Čakal ga je izjemno pomemben sestanek zgodaj zjutraj naslednjega dne. Obleka poravnana, hlače zlikane, čevlji očiščeni. Ampak kaj pa je s frizuro? Srednje dolgi lasje za tak sestanek ne morejo biti speti v čop. Morda pa vihrave lase lahko ukroti gel za lase?

Odhitela sva na ulico, če je morda v soseski odprt še kakšen frizerski salon. A ni bil. Odprt je bil edino srednje velik supermarket in ob vstopu naju je nenasmejana prodajalka skorajda nagnala ven, saj so trgovino že zapirali. Še dobro, da sva točno vedela, kaj hočeva. Razložila sem ji, da rabiva pol minute in takoj zatem bo lahko zaprla svojo blagajno.

Razgledovala sva se med policami, ki so ponujali izdelke za lase, a gela nisva našla nikjer. Do naju je pristopil možak, ki je izgledal kot morebitni lastnik prodajalne: ’Kaj pa iščeta?’

Ojoj, groza…

Nisem imela pojma, kako se po kitajsko reče gel za lase. Pri sebi nisem imela niti telefona s kitajsko angleškim slovarjem. Hmmm… Kako naj mu razložim?

Tudi morebitnemu lastniku se je mudilo z zapiranjem in ni imel volje čakati, da od nekod proizvedem kitajsko besedo za gel za lase. Fant je opazil, da je gospod že rahlo nervozen, zato mu je s svojo gesto skušal nakazati, kaj potrebuje. S prsti si je začel gladiti lase in gospod je navdušeno poskočil: ‘Aha, že vem! Pridita!’ Odhitel je na police in nama pokazal glavnik. Zmajevala sva z glavo in mu še naprej skušala s pantomimo nakazati, po kaj sva prišla.

Po kriljenju z rokami in napačni interpretaciji smo skorajda obupali. Lastnik trgovine je imel namreč precej redke lase, počesane nazaj v ravno linijo. Več kot očitno je bilo, da si jih je uredil z gelom, a kljub temu, da sem mu skušala dopovedati, da potrebujeva točno isti izdelek, kot ga je sam zjutraj uporabil na svojih laseh, je v najinah pantomimah prepoznaval napačne stvari: šampon, sušilnik za lase, sredstvo za pospeševanje rasti las.

Skorajda so mi šli vsi lasje po konci, ker se kar nismo uspeli sporazumeti. Porabila sem že zadnje možganske celice, da bi se skušala domisliti, kakšna bi bila univerzalna gesta za gel za lase, ki bi jo razumel tudi preprosti kitajski prodajalec.

Na drugi strani trgovine se je blagajničarka glasno zadrla, da je napočil skrajni čas za zapustitev trgovine. Takrat pa sem naenkrat vdihnila zrak, iz globine grla proizvedla glasen ‘hrrrrrrrk’, nastavila dlan in z gesto nakazala, da sem si pljunila v roke, nato pa si takoj s tem namišljenim pljunkom šla čez lase.

Minilo je nekaj trenutkov in zaskrbelo me je, če sem ga morda s tem užalila, saj se je kar zastrmel vame, nato pa vzkliknil: ‘Ajaaaaaaa, tole iščeta, ja končno!’

Povsem brez upanja sem ostala, zato mu nisem več sledila med police. Navsezadnje, tudi če mi zares pokaže embalažo z gelom, je bilo vprašanje, če bi sploh prepoznala pismenke za gel. A fant je še ohranil nekaj volje, zato mu je sledil.

Še preden sem zares dojela, sta bila že pri blagajničarki, ki je za tisti večer izdala še zadnji račun.

Kitajska, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Iskanje stanovanja na Kitajskem

January 6, 2018 Katarina

Priznam, bilo je kar malo stresno. Že pred odhodom sem si naredila seznam kitajskih spletnih strani, ki ponujajo stanovanja v Šanghaju. Ni bil pretirano dolg in zato sem upala, da mi bodo na pomoč morda priskočili še lokalni kitajski prebivalci.

V trenutku, ko sem jim pokazala svoj seznam in nekaj slik s spleta, so me opozorili, da so slike ponavadi lažne in služijo samo za pritegnitev pozornosti. Kljub temu sem pričakovala, da bodo s pomočjo slik uspeli doumeti moj okus za stanovanje. V evropskih standardih bi svoj okus opisala kot povsem povprečen, za kitajske standarde pa so bile moje želje skorajda misija nemogoče.

Že prvi vikend sva se s kitajsko sodelavko dogovorili, da bova skupaj z agentom odšli na ogled nekaj potencialnih prebivališč. Izbirala je s svojega seznama in po posvetu z nepremičninskim agentom.

Bambusova lestev pred vhodom v stanovanje

Agent v kravati in suknjiču je v soboto dopoldne prispel na dogovorjeno mesto in žvenketal s ključi. Vstopili smo v prvo visoko stavbo in se s starim dvigalom odpeljali v neko visoko nadstropje. Škripajoča vrata dvigala so se odprla na temen hodnik, agent pa je pogumno stopil naprej.

S tremi pari ključev je začel odklepati vrata. Najprej rešetkasta, nato razmajana lesena vrata in nazadnje še umazano steklena. Vstopili smo v stanovanje, v katerem se mi je v hipu zazdelo, da se prebivalci sploh še niso izselili. Duh časa je zavel po prostoru in prisotnost pravkar izseljenih oseb se je kazala na različnih mestih; v predalu ob postelji, kjer sem našla uporabljene vatirane palčk za ušesa; v kopalnici, kjer je bili v straniščni školjki potopljen toaletni papir; v kuhinji, kjer so ostanki hrane nakazovali njihove prehranjevalne navade.

Agent je kar naprej izpostavljal pozitivne lastnosti prebivališča, ki pa jih jaz nisem več videla. Stanovanje je bilo veliko, prostorno, kopalnica je imela prava vrata in celo pralni stroj, razgled na mesto je bil zanimiv. Tudi dvigalo v stavbi je agent štel med prednosti.

Večkrat sem morala ponoviti, da bi si rada ogledala še druge opcije, saj pravkar videno niti malo ni ustrezalo mojim povprečnim zahtevam. Končno je opravil nekaj klicev in napotili smo se proti izhodu. Dvigalo je bilo izjemno počasno in večkrat me je zaskrbelo, da bomo obtičali nekje v vmesnem prostoru med nadstropji.

Naslednje stanovanje je bilo v pritličju in se mi je zdelo dokaj simpatično. Sicer je rahlo zaudarjalo po plesni in postelja je bila nameščena v nekakšnem medprostoru med kuhinjo in dnevno sobo, a to se mi ni zdelo ravno problematično. Tik ob vhodu v stanovanje sta prebivala dva brezdomca in zaradi njiju mi je agent sam svetoval, da se naj za to stanovanje raje ne odločim.

V naslednjih obhodih sem videla: stanovanje, kjer je bil lijak v tuš kabini. Stanovanje, kjer sta bila spalnica in kopalnica ločeni s tuš zaveso. Prebivališče, kjer je iz pip tekla rumena voda. Sobo, ki je bila čista in lepa, a bi si morala ostale prostore deliti še s precejšnjim številom ostalih sostanovalcev. Niti agent sam ni vedel, koliko jih točno živi v stanovanju- zdelo se mu je, da približno deset ali pa morda malo več.

Skoraj sem obupala in nisem si predstavljala, da je v tako velikem mestu tako težko najti povprečno in solidno stanovanje. Kraj, ki sem si ga po dobrem tednu zavzetega iskanja nazadnje izbrala, je bil v tretjem oziroma četrtem nadstropju, v eni najbolj umazanih in glasnih sosesk v Šanghaju. Vsi lokalni prebivalci mesta, ki sem jih ta čas na novo spoznavala, so mi prepovedali na obiske vabiti kogarkoli od svojih domačih. Niso želeli, da bi komurkoli iz tujih držav predstavljala tudi umazane predele tako opevanega naprednega in modernega mesta.

Razlog za mojo odločitev za stanovanje v taki okolici je bil v prvi meri rahel brezup in melanholija, ki sta se me lotevala v tistih dneh. Pričakovala sem, da bo življenje v takem predelu dinamično in vsak dan vznemirljivo ter se tako ne bi imela časa spopadati z otožnimi občutki.

Stanovanje je bilo solidno opremljeno, postelja je sicer bila največji primerek kičastega pohištva, a je vsaj imela pravo vzmetnico. Nemalo kitajskih postelj je namreč nima in spanje poteka na tankih lesenih ali bambusovih deskah. Najbolj vznemirljiv prostor je bil kopalnica, saj je imela v tuš kabini pralni stroj. Napravo so namestili rahlo višje nad odtok, na dve tanki leseni deski, ki sta zaradi vlage in vode počasi trohneli. Povsem praktično so v tuš kabino, dobrih dvajset centimetrov nad tlemi, namestili tudi električno vtičnico, kjer je bil priključen stroj. Bojler za toplo vodo je bil pritrjen direktno nad glavo in je vodo ves čas grel odlično. Vendar ne glede na to, ali sem izbrala toplo ali mrzlo vodo, tuširanje v takih okoliščinah nikoli ni bilo prav izjemno osvežujoče.

Kitajska

Kitajski vsakdan- novosti in slabosti

November 24, 2017 Katarina

Nekaj novih in starih trendov s Kitajske, ki oblikujejo vsakdan:

Nakupovalni centri; to, kar je v Sloveniji City Park, je v Šanghaju vsakih pet do šest kilometrov. Veliki šoping centri na vsakih parih korakih. V njih pa mnogo restavracij in trgovin z vsemi možnimi pripomočki in oblačili, ki naj bi vsakdanjik naredili lepši. Velikokrat se zgodi, da izstopate iz metro postaje naravnost čez nakupovalno središče.

Dostava stvari in nakupovanje preko spleta; če si zaželite mlečni čaj, izberite aplikacijo na svojem telefonu in si ga naročite kar v pisarno ali domov. Hlače, čevlje, kavč, uro, instant rezance, revijo, kuhalnik riža, vrata, šampon, pralni prašek, avto, zdravila, tapete, kosilnico, gnojilo za travo… Kar želite, to dobite… Na dom.

Čaj s kroglicami (bubble tea/milk tea) in sirni čaj: kitajski prebivalci stojijo v vrstah pred prodajalnami, ki prodajajo najboljši mlečni čaj v mestu. Različne okuse čajev (oolong, puh’er, rdeči čaj, zeleni čaj) dopolnjujejo s pravo smetano in na dno kozarčkov dodajajo riževe ali tapiokine kroglice. Najnovejši trend pa je v teh dneh čaj s sirom. Sem poskusila- res dobesedno enkratna izkušnja; beri: enkrat in nikoli več.

Gneča: na metrojih, v trgovini, na semaforju, vlakih, postajah, v parkih, turističnih točkah, restavracijah itd. Za stvar, ki jo v Sloveniji opravite v eni uri, tukaj kljub tako imenovanem ‘hitrem načinu življenja’ zaradi gneče porabite najmanj trikrat več časa. Ter vsak dan tvegate, da zapravite vso mero potrpežljivosti.

Promocije z megafoni: kitajske marketinške kampanije imajo očitno vse skupaj isti slogan: ‘Glasneje- močneje’. Lahko pa je tudi boleče, ko hodiš mimo prodajalne in se prodajalka naenkrat tako zadere, da skoraj oglušiš.

Plačevanje preko QR kode in WeChata; najmanj petkrat se mi je že zgodilo, da nakupa v taki ali drugačni trgovini nisem mogla opraviti, ker moj WeChat račun nima povezave z mojo kreditno kartico. Tako nisem mogla kupit vode za leče, jogurta, soka in še česa. Skoraj vsak dan se mi dogaja, da se prodajalci začudijo, ko iz svoje denarnice povlečem bankovec, da bi plačala njihov izdelek. Skorajda začutim usmiljenje ob pogledu na tujko, ki še operira s papirnatim denarjem. Počutim se kot dinozaver. Tukaj namreč skorajda vsa plačila potekajo preko WeChata; najprej prodajalec ali kupec skenira QR kodo s pomočjo WeChata, le-ta pa je povezan z bančno kartico. Tudi čaj in kavo plačujejo tako. Seveda mi je nekega dne prekipelo in sem si tudi sama v WeChat vnesla številko svoje tuje (ne kitajske) bančne kartice. Izgledalo je obetavno, navdušeno sem se odpravila po nakupih. S polno vrečko in v najkrajši vrsti sem hitro prišla do blagajničarke. Poskusimo enkrat, dvakrat, trikrat… pa ni šlo. Morala bi imeti kitajsko bančno kartico.

Samopostrežna izposoja koles in električnih avtomobilov: rumena kolesa znamke ‘Ofo’ so na vsakem koraku na razpolago, da poskenirate (že spet) QR kodo na kolesu, ki vas vodi do štirimestne številke, ki jo vtipkate v ključavnico. Glasno piskanje ob tipkanju številke ter zadnji pisk odklene ključavnico. Trenutno velik trend pa je tudi izposoja električnih avtomobilov Evcard, ki so pravi hit in jih težko dobiš na postajah, razpršenih po mestih. Minuta izposoje stane 0,6 yuanov.

Spanje na delovnem mestu: uradniki, bančniki, pisarniški delavci, javni čuvaji, varnostniki, prodajalci… Po kosilu, okrog 13h boste po mestu lahko videli nemalo ljudi, ki so preprosto zadremali.

Ples na trgu: zvečer, med osmo in deveto uro, se na trgih in v parkih zbira generacija srednjih let, ki se sinhrono, v parih ali pa posamično, vrti v ritmih glasne glasbe. Simpatično in sproščujoče, tako za udeležence kot mimoidoče.

Kitajska, Organizacija, Potovanje

Izgubljeni plašč

November 7, 2017 Katarina

Na obrobju največjega mestnega trga je na pločniku sedel premražen mlad moški. Mrzel veter je vil čez mesto in mrazil mladeničeve kosti. Skrčil je noge in z rokami objemal svoja kolena. Preden je napočil hlad, je na kartonast papir napisal besede, ki so kričale na pomoč.

Mimoideči prebivalci in obiskovalci mesta so hiteli mimo, ne da bi se ozrli na mladega someščana, ki se je sredi miljonskega mesta spopadal z osamljenostjo in brezupno iskal podporo. Njegove moči so popuščale. Noč, ki je bila pred njim, ni obljubljala ničesar dobrega.

Vse naokoli pa ljudje. Ljudje, množica ljudi, vsak izmed njih s svojimi skrbmi, upanji, pričakovanji. A vsi skupaj z izgubljenim občutkom za sočloveka, izpraznjeni v duši.
V tej množici je bil tudi starejši moški, bogat mestni veljak, ki je hitel na svoj zadnji večerni sestanek. Vedel je, da se bo domov vračal pozno, zato je pred odhodom iz toplega stanovanja pograbil svoj elegantni plašč iz kašmirja. Hitel je čez trg, le še nekaj minut ga je ločevalo od srečanja z morebitnimi novimi poslovnimi partnerji. Zaradi hitenja mu je postajalo vse bolj vroče, zato se je slekel in si ga elegantno ovesil okoli roke.

Čez nekaj trenutkov je zazvonil telefon. Klic je bil pomemben, zato je gospod vso pozornost preusmeril v telefonski klic. Med pogovorom mu je z roke neopazno zdrselo njegovo drago kašmirsko oblačilo.

Plašč je pristal na gladkih, zdrsanih tleh in nepremično obležal. Ljudje so hiteli mimo, izgubljenemu oblačilu so se izogibali v velikem loku. Kašmir, prestižen in luksuzen, je neprepoznan in ves zmečkan ležal na tleh. Izjemna vrednost oblačila je ostajala neopazna ob vsej množici mimohodečih ljudi. Dolgo časa je trajalo, da se je eden izmed njih zazrl v oblačilo. Starejši možak, nekakšen hibrid med pohlepnežem in radovednežem. Iz daljave je gledal v stvar na tleh ter se previdno oziral naokoli, če morda lahko kdo prepozna njegove namere.

Res ga je nekdo gledal od daleč. Popotnik, z velikim nahrbtnikom obrabljenih oblačil je prebral možakarjeve gibe, ki so sporočali, da se bo plašču vsak hip približal. Popotnik je v svojem vidnem polju videl tri zgodbe. Zgodbo premraženega mladeniča, ki mu je usoda neusmiljeno grozila, da bo noč preživel na prostem. Zgodbo zmečkanega in pozabljenega plašča ter zgodbo pohlepnega možakarja, ki se je s svojimi opreznimi koraki vse bolj približeval oblačilu.

Popotnik vse to opazuje kot v počasnem posnetku. Pohlepnežu želi zakričati, naj oblačilo pusti pri miru. A njegov glas in moč po dejanju utoneta v množici brezdušnih ljudi. Hladne roke že segajo po oblačilu, tipajo za žepi in skritimi prostori na plašču. Med tipanjem za ostanki denarja ne prepoznajo prestiža, po katerem tako zelo hlepijo. Kašmir je tam, sploh se ne skriva niti pred pohlepnežem. Vendar ta le išče bogat mošnjiček, poln denarja. A ga ne najde. Poln razočaranja bi najraje zabrisal plašč na tla, a v tistem trenutku se spogleda s popotnikom, ki še vedno nepremično zre v pohlepneževe geste. Možak seže z eno roko čez svoje mastne lase, z drugo pa z narejeno previdnostjo odloži oblačilo na parkirana kolesa. V naslednjem trenutku izumetničen gospod izgine v množici.

Popotnik še nekaj trenutkov počaka, saj ne more verjeti, da je plašč še vedno na dosegu roke. Ozira se naokoli, če bi morda od kje daleč zagledal lastnika, kako išče svojo izgubljeno reč. Vse naokoli drvi mimo, le nekdo ostaja nepremičen. Premražen mladenič ob svojem napisu tako narahlo drhti od žalosti in mraza, da se na daleč teh premikov ne vidi. A popotnik čuti.

Odide proti plašču, pogleda velikost, si sam pri sebi pokima ter se odpravi.

Brezdomec komaj dvigne glavo in ob pogledu na popotnika misli, da sanja.

Izgubljeno toplo oblačilo čez nekaj trenutkov objema in greje premraženo telo. Morda je krojač pri krojenju imel v mislih prav točno določeno osebo, saj se plašč kot ulit prilega mlademu brezdomcu in mu obljublja toplejšo prihodnost.

Kitajska, Organizacija, Potovanje

Potnika na podzemni

October 31, 2017 Katarina

Vstopila sem v delno natrpan podzemni vlak na petek zvečer. Vagon je bil ravno prav prazen, da sem našla prost sedež.

Nasproti mene sta sedela mož in žena, on obut v planinske čevlje, s prenosnikom v naročju. Žena v krilu in visokih petah, zavita v drag šal. Ob sebi je držala črn kovček na kolesih, ki so bila navajena potovanja po zglajenih poteh.

Mož je strmel predse in ni spregovoril besede. Po napornem delovniku se je izjemno veselil vikenda. V pisarni se je po končanem delu preobul in hitro tekel do postaje, kjer sta z ženo skupaj vstopila na podzemni vlak.

Molčala sta, a vseeno smo ostali potniki lahko občutili napetost v zraku.

Njegova življenjska sopotnica je pogledovala a proti njemu in vsakič narahlo odprla usta, da bi povedala nekaj, kar ji je ležalo na duši. Mož je po dolgoletnem zakonu vedel, da mu pogovor ne uide, zato se je raje obrnil proti njej in spregovoril: ”Res misliš v teh čevljih in elegantni opremi v hribe? Saj sem ti povedal, kam greva. Pa ta kovček, le kako naj si to reč oprtam na rame in rinem po strmih poteh?”

Žena je vidno razburjena, a se vseeno galantno in pokončno drži. Počasi se mu zastrmi v oči: ”Dragi, po vseh teh letih zakona bi lahko vedel, da planin ne maram. Dobro vem, kam si rekel, da se odpravljava ta vikend.”

Mož spet strmi v prazno, a vseeno zastavi povsem kratko vprašanje: ”Torej?”

Soproga nadaljuje, s telesom napravi gib bližje njegovim ramenom in ušesu ter odgovarja: ”Torej, po vseh teh letih sem pričakovala, da naju dejansko poznaš toliko, da veš, da me ne boš vlekel v gore. Mislila sem, da se s tem planinskim izletom šališ.”

Mož je tiho, žena rahlo zajame sapo in nadaljuje: ”Dragi moj, kar naprej se šališ, zakaj si torej tokrat tako resen?”

Mož odvrne: ”Ker resno mislim. Kar poglej. Tu zraven tebe sedim obut v planinske čevlje. Kam pa misliš, da sem namenjen v tej opremi?”

Žena končno ujame njegov pogled in hitro izkoristi trenutek: ”Da, dragi, vidim tvoj resen obraz in tvoje planinske čevlje. Ampak, prosim, poglej me. Saj me poznaš. Ne hodim v hribe. Poglej moje čevlje in obleko. Kako ti je lahko padlo na pamet, da bom resno vzela tvoj pohodniški predlog. Seveda sem mislila, da se šališ.”

On odgovori: ”Pa se pač ne. Toliko pa me že poznaš, da veš, da se rad šalim, a v planinskih čevljih vseeno ne bi lomastil po podzemni in naokoli po mestu.”

Žena strmi v moževe oči, z rokami objame njegovo ramo. Na njegovih obraznih potezah skuša najti delček mimike, ki bi ji pokazal, da je vse skupaj le potegavščina. Spakirala je namreč njuna najboljša in najbolj elegantna oblačila. Prepričana je bila, da ju bo na končni postaji počakalo najeto vozilo z osebnim voznikom, ki ju bo odpeljal v uro oddaljen kraj; v mesto, kjer imajo odlične toplice in luksuzen hotel.

”Srčno upam, da imaš planinske čevlje in oblačila v tem elegantnem črnem kovčku.”

Žena molči.

Glas iz zvočnikov naznani mojo postajo. Hitro skočim s sedeža, polna radovednosti po nadaljevanju zgodbe izstopim iz vagona. Še zadnjič pogledam proti paru. Žena naslanja svojo glavo na moževa ramena.

Vlak odhiti dalje. On v planinskih čevljih, ona v visokih petah, skupaj namenjena v isto smer. Prepričana sem, da so se njune želje in pričakovanja po poti združili v končni cilj.

Kitajska, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Pet motečih dejavnikov na Kitajskem

October 1, 2017 Katarina

Morda so bili moji prejšnji zapisi dokaj idilični. Za ravnovesje pa tokrat brez olepšav o nekoliko drugačnih elementih na Kitajskem.

Tu res ni vse rožnato. Država sama je zanimiva predvsem zato, ker lahko vsako reč vidiš na najmanj dva načina. Ponavadi pa imate perspektiv in pogledov na isto stvar lahko še več. Je pa nekaj elementov, v katerih ne vidim olajševalnih okoliščin.

HRUP

Tu ne vključujem vsakodnevnih zvokov javnega prometa, avtomobilov, metrojev. Tu hrup smatram za precej več od tega. Hrup je dejansko povsod. Povsod. Res, povsod. Če imate občutljiva ušesa, boste verjetno nekaj časa na Kitajskem precej slabe volje, ne da bi dobro vedeli, zakaj.
V trgovini oglašujejo izdelke z megafonom. Vhodi v frizerske salone so opremljeni z mega zvočniki, iz katerih prihaja tako glasna glasba, da se vam zdi, da ste na največji in najglasnejši glasbeni prireditvi stoletja. Vsakih par minut se nekomu vklopi alarm na motorju in tuli vsaj pol ure. Hrupne so ključavnice na kolesih za izposojo. Ko jih odkleneš, ko jih zakleneš; vsakič sledi glasen pisk z melodijo. Hrup prihaja iz restavracij in uličnih kuhinj. Cvrči, kuhinjska bomba hrumi.

Prodajalec klime se vozi naokoli s kolesom, v košari pa pelje velik megafon, preko katerega glasen in hreščeč glas oglašuje ugodne cene klimatskih naprav.

Sredi belega dne se mestni veljaki odločijo preizkusiti in ugotavljati, če jim sirene v primeru vojne in naravnih nesreč delujejo. Tuljenje in zavijanje odmeva po mestu, zvok se odbija od okoliških stavb in vam požene strah po kosteh.

PLJUNKI

Predvsem starejša generacija še vedno pljuva. Ne glede na spol, boste predvsem ob zadušljivih dneh, še bolj pogosto slišali globok hrrrrrrrrrrrrrrk… in nato videli, kako pljunek kot v počasnem posnetku leti proti tlom.

SMRAD

Tu te smrad dobesedno udari po nosu. Zna biti boleče. Zasmrdi po javnem wc-ju. Po neki nenavadni kuharski sestavini. Po plastiki. Po pasjih iztrebkih. Po avtocesti. Po starem olju. Vlažnih krpah, umazani ulici, ribah, mesu, gnili zelenjavi, postani vodi. Po neznani sestavini, ki se vam zareže v nosnice.

GNEČA

Ko boste naslednjič obtičali v prometnem zamašku, se spomnite na Kitajsko. Tu so prometni zamaški vsak dan, vsako uro, ne glede na vreme in dele dneva. Gneče so v trgovinah tudi, ko nimajo razprodaj. Izjemno veliko število ljudi je na vlakih, podzemni, pločnikih, v parkih, knjižnicah, knjigarnah, restavracijah. Večina izmed mimoidočih ne pozna besede ‘osebni prostor’, potiskajo vas, premikajo, včasih skoraj iztaknejo oko ob odpiranju dežnikov.

OKUS

Ura postaja pozna in ugotovite, da v vsem dnevu niste zaužili solidnega obroka. Zakruli vam v želodcu. Začnete se ozirati naokoli in vidite, da vas obdaja en kup restavracij. Zavijete tja, kjer so gostje videti zadovoljni. Naročite nekaj iz menija, jed ali pijačo, pri kateri poznate vse pismenke na seznamu. Ali pa nekaj, kar izgleda dobro na sliki. Čakate dolgo, ker je pred vami še vsaj dvajset drugih ljudi. Potem vam natakar prinese nekaj, kar izgleda precej bolje, kot ste si predstavljali. In nato naredite prvi ugriz. Prvi požirek. Prvi okus.

Ko skozi slamico namesto sadnega smoothija potegnete en šop črnih sprijetih las, boste pljunili tudi sami.

Kitajska, Organizacija, Potovanje

Poslušalec in kuhar

September 23, 2017 Katarina

Prvi dan svojega bivanja v novem stanovanju sem se okrog sedmih zvečer vračala iz pisarne, uravnotežena s prenosnikom na eni rami in torbico na drugi. Blok na vhodu ni osvetljen, tako da ob vstopu nisem bila prepričana, če sem sploh vstopila v pravo stavbo. Štela sem nadstropja.

Živim v četrtem in utrujena od dela sem pozabila nadstropja šteti na kitajski način. Pritličje je že prvo nadstropje.
Ob vzpenjanju po stopnicah se ni prižgala nobena luč. Šele kasneje sem ugotovila, da se prižge na plosk oz. glasen in kratek zvok. Prebivalci stavbe ob nočni hoji po stopnišču udarjajo z nogami po betonskih tleh ali pa plosknejo. Ob prvem prihodu domov pa tega nisem vedela.

Sem pa slišala glasbo. Glasbo, ki je bila tako glasna in tako nepričakovana, da sem mislila, da jo slišim samo v svoji glavi.

Bil je posnetek nekega koncerta francosko prepevajoče pevke in po stopnišču se je slišal aplavz občinstva. Scena se mi je zdela idealna za kakšno uvodno špico francoskega filma. Skušala sem se zdramit, ker se mi je zdelo enostavno nemogoče, da iz temačnega bloka uhajajo zvoki evropske glasbe. Odšla sem mimo vrat, iz katerih je prihajala melodija. Izjemno čist zvok akustičnih inštrumentov in lep glas pevke.

Začela sem brskati po torbici, da bi našla ključe vhodnih vrat. Šla sem si na živce, ker sem ropotala in motila zvok odlične glasbe. Ob odkritju ključev sem ugotovila, da sem se namenila odklepati napačno stanovanje. Namesto v četrtem nadstropju sem bila v petem. Odpravila sem se nazaj, po temačnih stopnicah, ponovno mimo vrat, od koder je prihajala glasba. Vrtela sem ključ v ključavnici in se spraševala, kdo je poslušalec glasbe. Prepričana sem bila, da je tujec.

Odložila sem svoje stvari in odšla nazaj na hodnik. Morda glasba sploh ni bila tako odlična in zvok ni bil tako čist. Morda sem bila samo tako vzhičena nad novim krajem, nad stanovanjem, ki je postal moj dom za naslednjih nekaj mesecev.

Strmela sem nekam v prazno, ko so se odprla poslušalčeva vrata. Najprej sem zagledala šibek soj svetlobe, nato pa plastične sandale, skozi katere so gledale bose noge. Izstopil je gospod srednjih let, delno sivolas in delno plešast Kitajec. Zastrmel se je vame, na kratko pokimal in skomignil z rameni. Oddrsal je mimo mene, oblečen v nekaj, kar je spominjalo na pižamo.

Glasbe ni bilo več, spoznavanja sokrajanov je bilo konec za ta večer.

Naslednje dni sem ugotovila, da ima poslušalec izbran glasbeni okus in vnaprej določen urnik. Vsak večer, ko se vračam domov, iz njegovega stanovanja doni glasba, večkrat klasična, zvok pa je vedno odličen. Včasih ga preglasi stanovalec spodnjega nadstropja, ki si je svojo kuhinjo postavil kar na hodnik. Tam med šesto in sedmo uro zvečer nad velikim ognjem vihti ogromen wok. Ponavadi je tako zatopljen v svoje mojstrsko kuhanje, da me ne vidi. Včasih se mu pridruži še žena in njena prijateljica. Stojita mu ob strani in klepetata v lokalnem, shanghaijskem dialektu, ki ga ne razumem.

Kuhinjo vedno po končanem delu prekrijejo z nečim, kar si predstavljam, da je bila nekoč preproga iz dnevne sobe.

Tik pred mojimi vrati se tako večer za večerom ujamejo zvoki kvalitetne glasbe in vonjave tradicionalne kitajske kuhinje, ki me skupaj pospremijo v stanovanje.

Kitajska, Organizacija, Potovanje, Uncategorized

Kje je Kitajska?

September 13, 2017 Katarina

Po izhodu iz metroja me je zunaj pričakalo gradbišče. Pudong Avenue je bila zaprta, čez celo avenijo se je raztezalo ogromno gradbišče. Okoli mene visoke ograje, izza njih pa so štrlele visoke stolpnice. Spet sem sama.

Hodim naravnost, brez pogleda na zemljevid. Notranji kompas me usmerja. Šesti čut pomaga. Naenkrat jih zagledam. Vse tiste stolpnice, sijoče in mogočne stavbe, ki sem jih poznala s slik. Vidim jih, ogromne so. Stojijo pred mano, mene pa obdaja tišina. Tišina, tako nenavadna za Kitajsko. Skozi nos mi šine vonj po zemlji. Vonj po dežju, travi, drevesih, reki. Vsi moji čuti so vklopljeni, telo in duša pa se čudijo. Ušesa slišijo tišino, oči strmijo v visoke stavbe, nosnice vohajo naravo. Po koži se naenkrat začnejo razlivati kaplje dežja, ki pršijo vse naokoli. Ne obstanejo, komaj se jih opazi. Počutim se kot v parnem oblaku. Moja duša je pričakovala vzklike, hupanje, močne vonjave, gnečo. Koraki so bili pripravljeni, da se izognejo večjim luknjam na cesti.

Hodim po lepi, na novo tlakovani poti. Nikjer ni lukenj. Cesto prečkam po nadhodu in zagledam zeleni park tik pod sabo. Pri vstopu stoji nekaj uradnikov in policist. Ne vem, ali gre za varovano sosesko ali za javni park. Zagledam znak, ki sporoča kup prepovedi. Prepovedano plavanje. Prepovedano dretje. Prepovedana hoja po travi. Prepovedane igre z žogo. Prepovedani pikniki, prepovedano trganje cvetlic, prepovedano hupanje.

Hodim proti parku, mimo vratarjev in uradnikov. Vstopim v zeleni park, ki ga obdajajo stolpnice. Veliki finančni centri in banke. Vrtnarji urejajo cvetlice, na sredini zelenja se razliva malo jezerce.

Osupla sem, da v parku skorajda ni ljudi. Razgledujem se naokoli. Tišino, ki nenavadno zeva sredi velikega Shanghaija, nežno prekinejo zvoki kitare, ki se zaslišijo z druge strani jezera. Počasi se odpravim za zvokom. Sredi mesta, sredi stolpnic, stoji ta zeleni park, kjer prevladuje vonj po naravi. Zaradi pesmi, ki se sliši v ozadju, moji duši uspe nekaj, kar ni pričakovala, da je možno sredi Kitajske. Popolnoma se umiri.

Stolpnice naokoli so tiho, dež še vedno po malem kaplja, izjemno puhteča zelena trava in drevesa me povežejo z naravo. Nisem pričakovala, da se bom kdajkoli, obdana s tako visokimi stavbami, lahko počutila umirjeno.

S počasnimi koraki pridem do mesta, kjer starejši možak igra na kitaro in s tihim glasom prepeva pesem. Manj kot deset ljudi je zbranih naokoli, a vsi strmijo proti glasbeniku. Snemajo ga, gledajo in poslušajo njegovo pesem. Poje v kitajščini, pesem, ki jo izvaja, poznam tudi sama.

Čez nekaj časa v bližino pride varnostnik. Ne zmorem prepoznati njegovih namer. Ne vem, ali ga kitarist moti, ali pa se je tudi sam prišel umirit ob zvokih njegovih pesmi. Izgleda strog, za nekaj minut postane. Morda je ravno zaključil s svojim delom in si prišel spočit.

Svoj polurni postanek zaključim in se odpravim v samo osrčje betonskih dreves. Tam je gneča, izjemno število turistov išče najboljše kote in vogale, ki jih bo naredilo majhne v objemu velikanskih stavb. Hodim dalje, naravnost, dokler ne pridem do reke. Zaradi deževja v zadnjih dneh je tako narastla, da je nekatere dele poti preplavila. Ljudje navdušeno skačejo po njenih ostankih, ki izgledajo kot velike luže na poti.

A vsi so tako olikani. Nikjer ni otroka, ki bi brez sramu vzklikal na ves glas. Nikjer ni zvokov, ki bi kakorkoli spominjali na Kitajsko. Naokoli same kavarne in sladoledarne mednarodnega slovesa. V zraku ni kričanja, le vonj po reki pluje skozi nosnice, vsake toliko časa slišim le nekaj navdušenih vzklikov in smeh turistov, ko sami sebe ogledujejo na posnetkih na telefonih. Ni cingljanja, ni dretja.

Nenadoma se odločim, da se čimprej odpravim nazaj proti svojemu stanovanju na drugem koncu mesta. Želim se vrniti v prostor, ki je sredi soseske, za katero še lokalni prebivalci pravijo, da ni primerno za tujce. Pravijo, da zato, ker tu niso stvari, ki si jih tujec želi videti.

Na ulici pred mojim blokom nekdo sedi ob svojem napol voznem kolesu in tolče z jeklenim predmetom po ogrodju prevoznega sredstva. Prodajalka zelenjave čez cesto navdušeno maha nekomu, ki ga očitno pozna. Tu se na ulici derejo otroci, ki jih mame še z glasnejšim glasom utišajo. Tu v soboto dopoldne slavijo novopečena mladoporočenca in jima prižigajo petarde. Tu ima sosed kanarčka, ki prepeva ob vsakem vremenu. Nekdo že navsezgodaj seklja jedi, ki jih bo pojedel za kosilo.

Vračam se v svoje stanovanje, v blok številka sedem. Preden vstopim, skočim še v malo trgovino, saj potrebujem pitno vodo. Stopim v prostor, ki je trgovina in recepcija hkrati. Nad tem je majhen hotel. Po velikosti stavbe sodeč ima največ pet sob. Gledam naokoli po prodajalni in iščem večlitrske plastenke vode. Ne najdem jih, zato se na petah zasukam proti izhodu. V prostoru sta dva prodajalca, moški in ženska. Ženska me pogleda in vpraša: ”Kaj pa iščeš?” Odgovorim, da nekaj, kar vidim, da nimajo. Nadaljuje: ”Kaj pa naj bi to bilo?”

”Veliko plastenko z vodo.”

Pomigne z glavo in z roko nakaže v njeno levo. Zasmeji se: ”Seveda jih imamo, poglej tjale.” V velikih kartonskih škatlah so petlitrske plastenke s pitno tekočino. Zahvalim se ji in želim plačati. Preden najdem denarnico, nadaljuje: ”Rabiš vodo v novem stanovanju, kajne? Si nova, ane?” Presenečena potrdim, ona pa z velikim nasmeškom govori:”Smo te videli, ko si prišla. Imaš kar veliko prtljage. Tale rajon je malo poseben, kajne, haha. Upam, da ti bo všeč.”

Odgovorim:”Seveda mi bo, pa stanovanje je tudi zelo lepo.” Zanima jo, za koliko časa sem prišla ter koliko sem stara. Pove mi, da me naokoli že vsi poznajo ter da lahko kadarkoli pridem po vodo. Zahvalim se ji, počutim se varno.

Odidem iz trgovine, zavijem v temno ulico, kjer se ljudje ob vhodih hladijo zaradi vročega jesenskega vremena. Pokimajo mi in ugotovim, da je Kitajska tam, kjer se počutim domače.