kitajščina, Kitajska, kitajski jezik, Organizacija, Potovanje, sejem

O Petru in Belli; ki za vas potujeta po Kitajski

Zapis je pripravil Peter Zupanc:

Peter Zupanc. Preden sem prišel na Kitajsko, sem počel marsikaj. Dobrih dvajset let sem bil filmski kritik, obenem pa tudi – krajši čas – programski vodja Mestnega kina Metropol v Celju.  Ukvarjal sem se s scenaristiko, in pisal romane. (Knjiga Tri je leta 2001 izšla pri Mladinski knjigi). Ko sem leta 2007 prvič prispel na Kitajsko, sem kmalu organiziral zbiranje denarja za šolanje otrok iz revnih predelov Kitajske. Preselil sem se leta 2010. Odtlej sem objavil še tri knjige, najprej je tu bila Obešanje zmajeve glave, ki je predvsem zbirka potopisnih zapisov iz mojih prvih let v Guangxiju. Potem je tu knjiga Kitajska, dežela razdalja in jaz, kjer najprej napišem, da Kitajsko predvsem opredeljujejo številke tako v smislu ljudi kot kilometrov, potem pa se moja pripoved loči – po eni strani pišem, kako sem se jaz soočal s temi številkami, obenem pa pišem o tem, kako je to soočanje videti s strani “navadnega Kitajca”, od odraščanja do zrelosti. Letos sem objavil Leto podgane, ki je knjiga o doživljanju covid-19 na Kitajskem.

Z Lui Ying oziroma Bello sva se spoznala leta 2014, poročila sva se leta 2017.  Je iz Nanninga, čeprav po rodu iz sosednje province Hunan. Premore diplomo etnologinje in dela kot neke vrste vodja projektov. Pravi , da moram omeniti, da je ljubiteljica hrane tj. foodie, in pri potovanjih bi verjetno najraje imela, če so takoimenovana “jej, jej, jej!” oziroma “eat eat eat” potovanja. (Pa to ni povsem res,  ker ima izredno rada odhode v neznano.)

Potovanja so najina stalnica. Sam sem najprej itak prišel na Kitajsko predvsem zato, da bi potoval. Od leta 2010 naprej sem opravil vsako leto najmanj dvanajst relativno daljših poti, predvsem po “moji” avtonomni pokrajini Guangxi. Hotel sem jo spoznati “od spodaj navzgor”,  imeti občutek za njeno geografijo in okoliščine. Z Bello sva se v resnici zbližala na enem takšnih potovanj, v Rongshui (dolga zgodba, a bilo je precej divje).

V bistvu je tudi prijateljstvo z najino soorganizatorko, Katarino, del popotniških zgodb – spoznal sem jo preko zvez, in potem je to navidez krhko dekle neke noči sama prišla v Nanning, da je izpolnila dogovor in odšla delat kot učiteljica v meni izredno ljub Longlin,  poln etničnih skupin, v okolje, kamor zaide le malokateri tujec. Pravi, da ji izkušnja pomeni veliko in da jo je spremenila. Jaz sem sprva bil srečen, da me ni obtožila poskusa prodaje nekam, kjer bi blondinke poročili na prvi pogled.

Nama potovanja pomenijo nekaj izredno intimnega; ena od poant je, da si bolj ali manj nekje sam in se moraš  znajti. A obenem sva se pričela zavedati, da moderna doba lahko nudi “sodelovanje” pri potovanjih na drugačne načine.  (Ne le zaradi covida, čeprav tudi zaradi tega). In da tehnologija omogoča, da je potovanje lahko skreirano kot neke vrste potopisno predavanje.

Obenem sem se pričel zavedati, da tako veliko na en ali drug način izrazito profesionalnih ali umetniških predstavitev posameznih dežel pride na internetna omrežja preko Youtubea, Tiktoka, kitajskega Bilibilija in podobnih medijev,  in to zastonj – in vedno manj mi je  bilo  jasno, zakaj je to zastonj. Kot da ni vredno nič. Natančneje rečeno, kot da kar dve plati dogajanja nista vredni nič.  Naša pozornost je, kot pravijo mnogi, ki pišejo in mislijo o sodobni tehnologiji, ena najdragocenejših stvari na svetu. Zakaj se ne bi povsem zavestno  odločili, čemu in zakaj namenimo pozornost, in za to plačali direktno (in torej zanemarili narek algoritmov); in po drugi strani, zakaj bi kreativni posameznik moral čakati, da postane najprej slaven zaradi sreče in vztrajnosti ponujanja klikanja, in se šele potem preživlja s svojo kreacijo – če pa lahko dobro in  posebno, z izkušnjami pretkano vsebino ponudi tistim, ki se zavedajo dragocenosti le te?

Spraševal sem se, ali bi sam plačal za tak način potovanja, in prišel do zaključka, da ja, če bi le imel dovolj denarja, in časa, in če bi zaradi kateregakoli vzroka bil manj mobilen. Kajti čeprav ne bi bil zadovoljen moj vsak čut – recimo čut vonja, dotika – in čeprav ne bi doživljal radosti iznajdevanja rešitev v čudnih okoliščinah – bi mi tovrstno potovanje vendarle nudilo zadovoljitev radovednosti, možnost spraševanja in dognanja, in obenem soavtorstvo nečesa, kar sem pomagal oblikovati.

Morda se kdo strinja z mano.

Peter & Bella

Smerokaz na Kitajskem
china, Kitajska, Organizacija, Potovanje, sejem, Uncategorized

Novice s Kitajske: obisk Wuhana, nagrada mestu Šanghaj, novi trendi in kitajski prazniki

Prvi tuji turisti v Wuhanu

Dobrodošlica za ekipo tujih turistov vWuhanu, vir: DT
Dobrodošlica za ekipo tujih turistov v Wuhanu, vir: DT

V preteklem tednu so mesto Wuhan obiskali prvi tuji turisti. Obisk in oglede so organizirali pri wuhanski kulturno-turistični mestni organizaciji, povabili pa so tujce, ki že bivajo na Kitajskem. Ob prihodu na wuhansko letališče so obiskovalcem najprej pogledali izponjenje obrazce, po letališču pa so razporejena razkužila in navodila glede nošenja maske. Vsi obiskovalci so morali imeti pripravljeno tudi zdravstvene kode, preko katere so shranjeni podatki o zdravstvenem stanju posameznikov.
Tujci so si mesto ogledali v 48-ih urah. Poleg klasičnih turističnih znamenitosti so jim lokalni organizatorji pokazali tudi začasno bolnišnico, ki je bila zgrajena v času izbruha epidemije. Bolnišnica je sedaj zaprta, a jo bodo zaenkrat ohranili v primeru ponovnega izbruha.

Potovanja po Kitajski so letošnjega decembra dosegla skorajda enako frekvenco kot septembral 2019, torej nekaj mesecev pred pandemijo. Po Kitajski zaenkrat lahko potujejo zgolj domači prebivalci in tisti tujci, ki na Kitajskem živijo že dlje časa in imajo tam delo ali družino.

Obrazec za potovanje po Kitajski, vir: DT
Obrazec za potovanje po Kitajski, vir: DT
Začasna bolnišnica v Wuhanu po pandemiji, vir: DT
Začasna bolnišnica v Wuhanu po pandemiji, vir: DT

Mesto Šanghaj je dobilo prestižno nagrado- Smart City 2020


Leta 2017 sem nekaj mesecev živela in delala v mestu Šanghaj in ves čas sem se spraševala ali sem sploh še na Kitajskem, v svetovni metropoli ali pa v nekem daljnem letu v prihodnosti. Šele čez čas sem ugotovila, da Šanghaj enostavno tako mesto je- skupek vsega. Do neke mere še vedno ohranja kitajski pridih (mimogrede, Šanghaj je po mojem mnenju odlično izhodišče za vse, ki na Kitajsko potujejo prvič, saj jim nudi določeno ‘udobje’ zahodnega sveta in nekaj malenkosti ‘klasične’ Kitajske), hkrati pa je prežet z modernostjo, inovativostjo, hitrostjo in sodobnostjo. Ulični čevljarji, ključavničarji, prodajalci ‘street food-a’, taksisti, brezdomci, fitnesi, restavracije- vsi so že pred tremi leti (in še prej) sprejemali plačila preko QR kod, preko mega aplikacije WeChat ali Alipay.

Center Šanhaja je leta 2020 v celoti pokrit 5G omrežjem, po ostalem mestu pa je pokritost 99%. Nagrada je plod do podtankosti izpolnjenega 4-letnega plana, ki je trajal od leta 2016 do 2020 in vključuje tudi spletni dostop in urejanje birokratskih in uradnih postopkov ter celostne integracije oziroma povezave med različnimi industrijami in informacijsko tehnologijo.

Seznam datumov kitajskih praznikov za leto 2021

Pri sodelovanju in prijateljevanju s Kitajsko imamo na zahodu včasih težave, ko nismo prepričani, kdaj imajo na Kitajskem najpomembnejše praznike. Nekateri datumi se namreč vsako leto spreminjajo, ker se ravnajo po lunarnem koledarju, nekateri datumi (na primer prvi maj) pa so vezani na gregorijanski/zahodni koledar. Na spodnji sliki je seznam kitajskih praznikov, ki jih morate upoštevati pri svojem poslovnem ali zasebnem sodelovanju s Kitajsko. V izogib nesporazumom priporočam, da podoben seznam naredite tudi sami, z označenimi dela prostimi dnevi, ki se jih držite v svojem podjetju ali v zasebnem življenju. Temu primerno je potrebno tudi prilagoditi plan dela.

Seznam kitajskih praznikov za leto 2021
Seznam kitajskih praznikov za leto 2021, vir: DT