Tale zapis je nastal nekje… deset let nazaj… 😮
Kitajska je velika država z veliko prebivalci. Veliko ljudi pa posledično pomeni veliko drugačnih navad, zaradi katerih se prišlek pravzaprav nikoli ne znebi občutka, da je tujec. Ob ogledu turističnih znamenitosti se tako lahko kaj hitro zgodi, da se sam spremeni v turistično atrakcijo, saj imajo Kitajci zanimivo navado strmenja v ljudi neazijskega porekla, ki se sprehajajo po mestu ali pa si mirne duše ogledujejo svete templje, kjer te razne močne dišave skoraj odpeljejo v nadzemeljski svet. Medtem, ko z očmi iščeš naslednjo zanimivost, pa se ti pogled lahko nehote ustavi na kakšnemu Kitajcu srednjih let, ki drži v roki svoj telefon s kamero, ki je usmerjen v prav nič svetega ali zanimivega,… pač pa proti tebi. Pri tem se zadovoljno smehlja, ko pa se zave, da je postal opažen, začne hitro tipkati po mobilnem telefonu, da bi prikril svoj nenavaden hobi. Na Kitajskem bi lahko tako zaradi takega načina obnašanja pojem zvezdništva dobil nekoliko drugačno definicijo.
Nemalokrat pa se lahko zgodi tudi to, da te osnovno znanje njihovega jezika lahko povzdigne skoraj na raven boga. Ko zaslišiš za sabo, da se pogovarjajo o tebi, ponavadi ne moreš ostati ravnodušen, zato se obrneš k njim in v mandarinščini s čudnim naglasom hitro poveš, da nisi iz Rusije, kot so sprva predvidevali. Takoj so popolnoma očarani in zanima jih vse o tebi, zato skoraj s svetlobno hitrostjo nad tabo spustijo plaz vprašanj o tem, iz kje si, kaj delaš na Kitajskemin koliko časa se že učiš kitajsko. Znanje geografije jim ponavadi rahlo šepa, saj ob omembi Evrope takoj pomislijo, da si iz Francije ali iz Velike Britanije. Presenečenje je bil mlad fant, ki je ob omembi Slovenije takoj poskočil in navdušeno vzkliknil: ”Dzahowitch!” Seveda se je tudi pohvalil, da bodo nogometne tekme v času olimpijskih iger potekale v Shenyangu, v sedemmilijonskem mestu, kjer smo živele skoraj štiri mesece. Mesto je zelo veliko, kljub temu pa nima prevelikih težav s smogom, saj smo se večinoma zbujale v mrzla, a popolnoma jasna jutra. Ob omembi vremena je zanimivo tudi to, da v vseh teh mesecih bivanja na Kitajskem niti enkrat nismo uporabile dežnika. Je pa zato mraz, ki ga človek izkusi v tem severnem mestu posebna izkušnja, saj se je večkrat zgodilo, da kljub jasnemu vremenu brez oblačka cel dan nismo zapustile stanovanja, saj je bilo zunaj peklensko mraz. Minus dvajset stopinj čez dan ni prav nič prijetna izkušnja. Kljub številnim slojem oblačil, ki ti jih uspe navleči nase, ledeno mrzel zrak še vedno vdihuješ s pljuči, kar pomeni, da te mraz”poreže” še navznoter. Včasih je bila prava dilema, ali bi v takem mrazu hodil hitro in tako hitreje prišel do toplejšega cilja, s čimer tvegaš vnetje dihal, ali bi hodil počasneje, a s tem dalj časa trpel na mrazu…
Kitajcev na severu tak mraz ne moti več, saj so precej dobro opremljeni. Kosmate kape, ki smo se jim na koncu jeseni smejale, ko smo jih zagledale na tržnici, v zimskih mesecih postanejo nepogrešljiv dodatek pri moškem spolu. Zanimiv pojav pa so nekateri odporni motoristi, ki se brez čelade in seveda tudi brez kape vozijo po ledenomrzlih ulicah. Kako tako vožnjo preživijo, je za nas ostala nerešena uganka.
Posebna izkušnja z mrazom pa nas je pričakala zadnji vikend v lanskem letu, ko smo se odpravili v štiri ure oddaljeno obmorsko mesto Dalian. Navdušenje nad tem, da bomo po dolgem času videli morje, je prijateljico tako prevzelo, da je doma pozabila kapo in rokavice. Po pripovedovanju prijatelja, ki je doma iz tega mesta, je tam v povprečju temperatura vsaj za nekaj stopinj višja kot v Shenyangu, navadno jeto okoli nič stopinj Celzija. Ko smo prispeli v Dalian, je tam snežilo, veter pa je pihal tako močno, da si težko srečal kakšnega mimoidočega, saj se je bilo prav nemogoče premikati. Na srečo pa smo prav v tem mestu izkusili tradicionalno kitajsko gostoljubnost, ko nam je prijateljeva družina pripravila zelo dobro večerjo z njihovimi morskimi specialitetami. Ker smo že dobre tri mesece do takrat vsak dan jedli s paličicami, seveda nismo imeli občutka, da z njimi ne znamo jest. Zato smo bili kar nekoliko presenečeni, ko se nam je vsa družina smejala, ko nas je opazovala, kako jih nespretno in nerodno držimo. To jih je sprva tako zabavalo, da nam niso hoteli pokazati, kako se sploh pravilno drži, na koncu pa so se nas le usmilili ter nam pokazali. Kitajci so namreč tudi zanimivega mnenja, kar se hranjenja s paličicami tiče. Pravijo namreč, da njihova vsakdanja uporaba pomaga pri razvoju inteligence. Kaj so si torej mislili o nas, seveda raje nismo spraševali…
Dalian je kljub nenehnemu mrzlemu vetru izredno lepo mesto. Po dolgem času smo si lahko oči spočili na lepi modri barvi morja ter na hribčkih, ki so se vili nedaleč odmesta. Domačini so najbolj ponosni na to, da živijo ob morju. Prav zato so tudi zgradili ogromno ”morsko mesto”, kjer imajo vse mogoče morske živali.Čudovito si je bilo ogledati delfine, morske leve, polarne medvede, tjulnje, razne eksotične barvite majhne ribice, želve velikanke, posebej veličasten paje bil ogled ogromnih morskih psov. Akvariji so delovali čisti, saj smo v nekaterih od njih opazili tudi potapljače, ki so zadevo čistili. Ker pa Kitajci radi vsaki stvari priključijo še kakšen dodatek, smo se v tem ”morskem mestu” lahko sprehodili še po kletki ”pojočih ptic”. Seveda smo pričakovali ptice, ki nas bodo razveselile s čudovitim petjem, videli pa smo le kokoši, fazane in nekaj velikih ptic neznane vrste, ki so krožile nad nami. Da so ptice dobro preskrbljene, smo lahko ugotovili takoj ob vstopu, saj so bila drevesa in tla bela od ptičjih kakcev. V tej veliki kletki smo bili edini turisti in sprva smo seveda mislili, da nikogar ne mika tveganje neželenega okraska na glavi, ob izhodu pa nas je prešinila ideja, da je morda še vedno prisoten strah pred ptičjo gripo.
Pred vrnitvijo domov smo nekaj dni preživele še v Pekingu, kjer smo si na hitro ogledale nekaj znamenitosti, med drugimi Kitajski zid in seveda še nekaj objektov, v katerih bodo potekale olimpijske igre. V kitajski prestolnici se resnično pozna, da jih skrbi čistoča in smog. Na tleh namreč ne vidiš toliko pljunkov, prav tako pa je zanimivo, da se ljudje, zaposleni v državnih službah, na delovna mesta ne smejo voziti z avtomobili, pač pa morajo obvezno uporabljati javni prevoz, ki je smešno poceni. Podzemna železnica te v parih minutah hitro popelje na povsem drug konec mesta za le 0,20 evra, medtem ko se z avtobusom kamorkoli po mestu lahko zapelješ le za deset centov.
