Morda se vam zdi nenavadno, vendar imamo Slovenci s Korejci kar precej skupnih točk. Prav gotovo jih je še več, meni pa najprej na pamet pridejo naslednje:
Nacionalna jed; zelje; Korejci imajo (skorajda) pri vsaki jedi na mizi kimči- fermetirano in pekoče zelje. Slovenci pa smo ponosni, kadar lahko postrežemo z domačim kislim zeljem.
Kimči na levi
Zelje s koruzo- slika je iz Koreje
Ljubitelji hribov; Koreja je precej hribovita in gričevnata dežela in Korejci, tako kot Slovenci, zelo radi ob koncu tedna skočijo na kakšen hrib.
Hribovje v neposredni bližini Seoula
Kako se obnašati v hribih
Objestni in vinjeni vozniki; obe državi bi po mojem mnenju morali bolj drastično in striktno ukrepati pri osebah, ki se podajo na cesto popolnoma nepotrpežljivo in/ali pod vplivom alkohola.
Policija v predelu Gangam
Vikanje; korejščina ima vikalno obliko še bolj razdelano kot slovenščina in je odvisna od starosti ter spola.
Knjige v korejščini
Sezuvanje čevljev ob obisku in vstopu v stanovanje; tako Slovenci kot Korejci svoje čevlje sezujemo pred vstopom v stanovanje. V Koreji pa ni nujno, da vam bo gostitelj ponudil copate, vendar ne skrbite- v noge vas ne bo zeblo, saj imajo v hišah in stanovanjih talno gretje.
Pisava: hangul; po nekaterih virih gre za najenostavnejšo pisavo na svetu (jezik oziroma slovnica pa med najtežje na svetu). Prevzela so jo tudi nekateri narodi, plemena in ljudstva, ki do pred kratkim svoje pisave niso imela. S korejsko pisavo se lahko namreč zapiše besede oziroma glasove, ki jih latinična pisava ne premore; tako korejsko piše ljudstvo Cia Cia na indonezijskem otoku Buton, ljudstvo Lahu na Tajskem, v Nepalu narod Chepang, v Boliviji pa ljudstvo Aymara.
Korejska pisava-na levi strani. Desno spodaj je japonščina.Tole razumejo tudi tisti, ki ne berejo korejsko ali angleško
Jezik: korejski
Potovalni dokumenti: za potovanje v Južno Korejo potrebujete potni list. Veljaven mora biti še minimalno 6 mesecev od vstopa v Korejo.Vize ne potrebujete. Ob pristanku v Seoulu (mednarodno letališče Incheon) greste čez imigracijski postopek. Tam vas ponavadi vprašajo za razlog obiska njihove države in vam odvzamejo prstni odtis. Ob tem postopku dobite mini listek, ki služi namesto žiga v potnem listu. Na njem je napisan datum, do kdaj ste lahko v Koreji. Ta listek morate imeti pri sebi oziroma v svojem potnem listu ves čas bivanja v Koreji. Pred pripravam na odhod poglejte še spletno stran MZZ Južna Koreja
Cena nočitve: od približno 15-30 eur na osebo oziroma povsem odvisno od vaših želja, lahko je precej več ali manj. Prednost potovanja po Južni Koreji je ta, da imate možnost izbire.
Mednarodno letališče: Incheon
Letališče v času olimpijskih iger
Glavno mesto: Seoul
Seoul
Ura: plus osem ur pred Slovenijo po zimskem času, sedem ur v poletnem
Podnebje: štirje letni časi, temperature so podobne slovenskim. Spomladi bujno cvetijo drevesa velikih češenj.
Kitajska je velika država z veliko prebivalci. Veliko ljudi pa posledično pomeni veliko drugačnih navad, zaradi katerih se prišlek pravzaprav nikoli ne znebi občutka, da je tujec. Ob ogledu turističnih znamenitosti se tako lahko kaj hitro zgodi, da se sam spremeni v turistično atrakcijo, saj imajo Kitajci zanimivo navado strmenja v ljudi neazijskega porekla, ki se sprehajajo po mestu ali pa si mirne duše ogledujejo svete templje, kjer te razne močne dišave skoraj odpeljejo v nadzemeljski svet. Medtem, ko z očmi iščeš naslednjo zanimivost, pa se ti pogled lahko nehote ustavi na kakšnemu Kitajcu srednjih let, ki drži v roki svoj telefon s kamero, ki je usmerjen v prav nič svetega ali zanimivega,… pač pa proti tebi. Pri tem se zadovoljno smehlja, ko pa se zave, da je postal opažen, začne hitro tipkati po mobilnem telefonu, da bi prikril svoj nenavaden hobi. Na Kitajskem bi lahko tako zaradi takega načina obnašanja pojem zvezdništva dobil nekoliko drugačno definicijo.
Nemalokrat pa se lahko zgodi tudi to, da te osnovno znanje njihovega jezika lahko povzdigne skoraj na raven boga. Ko zaslišiš za sabo, da se pogovarjajo o tebi, ponavadi ne moreš ostati ravnodušen, zato se obrneš k njim in v mandarinščini s čudnim naglasom hitro poveš, da nisi iz Rusije, kot so sprva predvidevali. Takoj so popolnoma očarani in zanima jih vse o tebi, zato skoraj s svetlobno hitrostjo nad tabo spustijo plaz vprašanj o tem, iz kje si, kaj delaš na Kitajskemin koliko časa se že učiš kitajsko. Znanje geografije jim ponavadi rahlo šepa, saj ob omembi Evrope takoj pomislijo, da si iz Francije ali iz Velike Britanije. Presenečenje je bil mlad fant, ki je ob omembi Slovenije takoj poskočil in navdušeno vzkliknil: ”Dzahowitch!” Seveda se je tudi pohvalil, da bodo nogometne tekme v času olimpijskih iger potekale v Shenyangu, v sedemmilijonskem mestu, kjer smo živele skoraj štiri mesece. Mesto je zelo veliko, kljub temu pa nima prevelikih težav s smogom, saj smo se večinoma zbujale v mrzla, a popolnoma jasna jutra. Ob omembi vremena je zanimivo tudi to, da v vseh teh mesecih bivanja na Kitajskem niti enkrat nismo uporabile dežnika. Je pa zato mraz, ki ga človek izkusi v tem severnem mestu posebna izkušnja, saj se je večkrat zgodilo, da kljub jasnemu vremenu brez oblačka cel dan nismo zapustile stanovanja, saj je bilo zunaj peklensko mraz. Minus dvajset stopinj čez dan ni prav nič prijetna izkušnja. Kljub številnim slojem oblačil, ki ti jih uspe navleči nase, ledeno mrzel zrak še vedno vdihuješ s pljuči, kar pomeni, da te mraz”poreže” še navznoter. Včasih je bila prava dilema, ali bi v takem mrazu hodil hitro in tako hitreje prišel do toplejšega cilja, s čimer tvegaš vnetje dihal, ali bi hodil počasneje, a s tem dalj časa trpel na mrazu…
Kitajcev na severu tak mraz ne moti več, saj so precej dobro opremljeni. Kosmate kape, ki smo se jim na koncu jeseni smejale, ko smo jih zagledale na tržnici, v zimskih mesecih postanejo nepogrešljiv dodatek pri moškem spolu. Zanimiv pojav pa so nekateri odporni motoristi, ki se brez čelade in seveda tudi brez kape vozijo po ledenomrzlih ulicah. Kako tako vožnjo preživijo, je za nas ostala nerešena uganka.
Posebna izkušnja z mrazom pa nas je pričakala zadnji vikend v lanskem letu, ko smo se odpravili v štiri ure oddaljeno obmorsko mesto Dalian. Navdušenje nad tem, da bomo po dolgem času videli morje, je prijateljico tako prevzelo, da je doma pozabila kapo in rokavice. Po pripovedovanju prijatelja, ki je doma iz tega mesta, je tam v povprečju temperatura vsaj za nekaj stopinj višja kot v Shenyangu, navadno jeto okoli nič stopinj Celzija. Ko smo prispeli v Dalian, je tam snežilo, veter pa je pihal tako močno, da si težko srečal kakšnega mimoidočega, saj se je bilo prav nemogoče premikati. Na srečo pa smo prav v tem mestu izkusili tradicionalno kitajsko gostoljubnost, ko nam je prijateljeva družina pripravila zelo dobro večerjo z njihovimi morskimi specialitetami. Ker smo že dobre tri mesece do takrat vsak dan jedli s paličicami, seveda nismo imeli občutka, da z njimi ne znamo jest. Zato smo bili kar nekoliko presenečeni, ko se nam je vsa družina smejala, ko nas je opazovala, kako jih nespretno in nerodno držimo. To jih je sprva tako zabavalo, da nam niso hoteli pokazati, kako se sploh pravilno drži, na koncu pa so se nas le usmilili ter nam pokazali. Kitajci so namreč tudi zanimivega mnenja, kar se hranjenja s paličicami tiče. Pravijo namreč, da njihova vsakdanja uporaba pomaga pri razvoju inteligence. Kaj so si torej mislili o nas, seveda raje nismo spraševali…
Dalian je kljub nenehnemu mrzlemu vetru izredno lepo mesto. Po dolgem času smo si lahko oči spočili na lepi modri barvi morja ter na hribčkih, ki so se vili nedaleč odmesta. Domačini so najbolj ponosni na to, da živijo ob morju. Prav zato so tudi zgradili ogromno ”morsko mesto”, kjer imajo vse mogoče morske živali.Čudovito si je bilo ogledati delfine, morske leve, polarne medvede, tjulnje, razne eksotične barvite majhne ribice, želve velikanke, posebej veličasten paje bil ogled ogromnih morskih psov. Akvariji so delovali čisti, saj smo v nekaterih od njih opazili tudi potapljače, ki so zadevo čistili. Ker pa Kitajci radi vsaki stvari priključijo še kakšen dodatek, smo se v tem ”morskem mestu” lahko sprehodili še po kletki ”pojočih ptic”. Seveda smo pričakovali ptice, ki nas bodo razveselile s čudovitim petjem, videli pa smo le kokoši, fazane in nekaj velikih ptic neznane vrste, ki so krožile nad nami. Da so ptice dobro preskrbljene, smo lahko ugotovili takoj ob vstopu, saj so bila drevesa in tla bela od ptičjih kakcev. V tej veliki kletki smo bili edini turisti in sprva smo seveda mislili, da nikogar ne mika tveganje neželenega okraska na glavi, ob izhodu pa nas je prešinila ideja, da je morda še vedno prisoten strah pred ptičjo gripo.
Pred vrnitvijo domov smo nekaj dni preživele še v Pekingu, kjer smo si na hitro ogledale nekaj znamenitosti, med drugimi Kitajski zid in seveda še nekaj objektov, v katerih bodo potekale olimpijske igre. V kitajski prestolnici se resnično pozna, da jih skrbi čistoča in smog. Na tleh namreč ne vidiš toliko pljunkov, prav tako pa je zanimivo, da se ljudje, zaposleni v državnih službah, na delovna mesta ne smejo voziti z avtomobili, pač pa morajo obvezno uporabljati javni prevoz, ki je smešno poceni. Podzemna železnica te v parih minutah hitro popelje na povsem drug konec mesta za le 0,20 evra, medtem ko se z avtobusom kamorkoli po mestu lahko zapelješ le za deset centov.
Praznik enajstic oziroma vseh samskih izvira iz devetdesetih let s Kitajske, pravkar pa opažam, da so ga povzeli tudi nekateri prodajalci v Sloveniji. Dandanes pa to ni praznik samo samskih, pač pa je to veliki dan tudi za prodajalce, ki predvsem na spletu ponujajo skorajda vse.
Kitajski prijatelji so že od začetka meseca v svoje virtualne nakupovalne vozičke na različnih spletnih straneh spravljali izjemno število reči. Nato so počakali do 11.11. in na uro 00:01 ter opravili vse nakupe hkrati. Najbolj sta jih skrbeli dve stvari: da bodo izdelki razprodani ali pa, da jim zavrnejo bančno kartico. Prijateljev znanec je tako nakupil celotno notranjo opremo za svoje nove stanovanje, sodelavkin brat pa več kilogramov mesa.
V dnevih, ki sledijo 11.11. pa imajo največ dela dostavljalci, ki si po vsem Šanghaju postavijo različne baze s pokritimi šotori za skladiščenje enormnih količin paketov, ki so jih potem prinesejo naročniku pred vrata pisarne ali doma.
Kitajski potrošniki nakupujejo dobesedno vse in na predvečer letošnjega praznika je že pošla zaloga marsikaterih izdelkov: zmanjkalo je na primer arašidovega olja za kuhanje, čipsa z okusom kumaric, najnovejše serija nove korejske kozmetične linije…
Danes sem malo pobrskala na spletnih straneh kitajskih velikanov (Alibaba, Taobao in JD) ter naredila seznam izdelkov, ki so se mi zdeli najbolj zanimivi in nenavadni za prodajo preko spleta.
Smrdljiv sadež durian; glede na to, da je sadež okronan z nazivom najbolj smrdljivega sadeža na svetu, je verjetno res najbolje, da si ga naročajo kar preko spleta.
Durian- najbolj smrdljiv sadež na svetu
Arašidovo olje; uporabljajo ga za ustvarjanje kuharskih mojstrovin v voku.
Arašidovo olje
Jangetina z Nove Zelandije; Kitajci so precej veliki ljubitelji ovčjega in kozjega mesa. Jagnetino z Nove Zelandije pa preko spleta prodajajo kar v kosih in po precej ugodnih cenah.
Jagnetina z Nove Zelandije
Avtomobili; tole se mi zdi v bistvu najbolj nenavadno izmed vseh izdelkov… Če tole bere kdo, ki si je avto kupil preko spletne trgovine ali pa je to storil njegov znanec, naj se mi prosim oglasi. Res bi rada razumela miselni proces človeka, ki se odloči, da bo svoj avto naročil kar preko interneta.
Avtomobili v spletni trgovini
Pripomoček za povečanje nosa; Kitajci oziroma Azijci na sploh zelo občudujejo zahodnjaške nosove in si na vso moč želijo, da bi tudi sami imeli tako velike vohalne organe. Predvsem dekleta se znajdejo z zanimivimi pripomočki, ki jih ponuja kozmetična industrija. Presenetile so me posebne kapljice, ki si jih natančno vtrejo v nos in ga potem malo masirajo, nato pa kar zraste. Če je dekle skeptično glede kapljic, pa si lahko v nosnice vrine kar nekakšne nenavadne vstavke, ki potem nos povečajo in naredijo konico bolj špičasto.
Kapljice za večji nos
Vstavki za večji nos
Rezultati
Rakovice; konzumiranje rakovic je na Kitajskem ogromno in neredki so prizori po Šanghaju, ko elegantno in fino oblečeno dekle v roki nosi zvezane žive rakovice. Precej me je zmotila tudi dvoličnost pravil na metrojih- živali so namreč prepovedane na podezmni, nemalokrat pa sem videla marsikaterega šanghajskega kupca, ki je na podzemni v vrečkah prevažal žive rakovice. No, morda se bo pravilo kmalu spremenilo in se zato prodaja rakovic seli na splet.
Zvezane rakovice
Kuhalnik riža; osnovni pripomoček v vsaki azijski kuhinji.
Kuhalnik riža
Vstavki za večjo zadnjico; poleg velikih nosov kitajska dekleta zahodnim zavidajo tudi velike riti. Na JD-jevi aplikaciji sem zasledila precej zabavni video o vrhunskih silikonskih vstavkih za zadnjico, kjer je ponazorjeno tudi, kako koža lahko diha skozi vstavke. Dihanje so ponazorili s posebnim dimom, ki prihaja iz zadnjice in premalo podkovanemu gledalcu ta dim bolj izgleda kot nekaj drugega. Na žalost video deluje samo v okviru taobaove aplikacije in lahko tukaj priložim le slikovni material.
Material, ki diha 😀
V naslednjih dneh bodo mediji prav gotovo poročali o enormnih številkah, ki so jih kitajski spletni ponudniki dosegli s prodajo v enem dnevu. Zanima pa me, če bodo pripravili tudi kakšno statistiko za Evropo, saj je Aliexpress letos s tem praznikom prvič ciljal tudi na evropsko občinstvo.
Južna Koreja je raj za vsa dekleta, ki imajo rada kozmetiko. Doma imam še vedno vsaj trideset različnih mask za obraz, ki jih uporabljam precej bolj občasno kot korejska dekleta. Veliko doslednejša sem z uporabo čistilne pene za obraz, ki naj bi vsebovala svetlikajoče blato. 🙂
Korejske maske za obraz
Kuhalnik riža
Kuhalnik riža je prav gotovo naprava, ki med mojimi slovenskimi prijatelji požene najbolj zanimanja in radovednosti. Meni se zdi ta pripomoček povsem običajen in včasih se počutim kot kakšna prodajalka, ko jim razlagam, kakšne prednosti ima kuhalnik in zakaj je riž, skuhan v njem, toliko boljši.
Knjiga za učenje korejščine
Knjigo sem si kupila letos februarja v Seoulu in ima vgrajen nek poseben mehanizem. Strani se namreč izjemno počasi obračajo- s svojim študijem korejščine sem namreč še vedno povsem na začetku. 😉 Učbenik vsebuje deset lekcij in en CD, kar pomeni, da bi načeloma snov lahko končala v desetih tednih. Zaenkrat sem se motivirala z naslednjim obiskom Koreje, ki je planiran za april 2019, ko bo tam tudi veliki dan D in bom rekla NE. Ne namreč v korejščini pomeni DA. 😉
Učim se korejsko
Spominek iz Seoul Sky-a
Kolena so se mi zašibila, ko smo obiskali 123. nadstropje 555 metrov visoke stavbe v Seoulu. Zaenkrat spada med peto najvišjo stavbo sveta. Na vrhu lahko občudujete mesto z vseh strani, en del pa ima tudi zastekljeno dno, skozi katerega pod svojimi nogami zagledaš mesto pod sabo. Zame kar malo strašljiv občutek. Po končanem obisku sem bila tako navdušena zaradi premaganega strahu pred višino, da sem za spomin dobila ‘snežno kroglo’ s stolpom v sredini.
Spominek
Rekvizit iz zimskih olimpijskih iger 2018
Ob obisku zimskih olimpijskih iger so naju promotorji zasuli z različnimi navijaškimi pripomočki. Najprej so nama na lica nalepili okrogle nalepke z njihovo maskoto in napisom PyeongChang 2018, nato pa sva dobila še sončna očala, letake ter Miki Miškina ušesa, na katera je bil nalepljen napis kraja Jeongseon, kjer so potekale tekme alpskega smučanja.
I love Jeongseon
Čaj z otoka Jeju
Jeju otok je eden izmed najbolj obiskanih korejskih turističnih destinacij. Je največji otok v državi, na njem pa se nahajajo lepe plaže in čudovito rastlinje. Med njimi je zelo znana tudi posebna vrsta mandarine, ki raste samo na tem otoku. Otok je vulkanskega izvora in na njem uspevajo tudi različne vrste čaja. Prav pred kratkim sem v dar dobila škatlo štirih čajev z otoka; poročni zeleni čaj, črni čaj iz rdeče papaje, zeleni čaj iz jeju-ške orhideje ter čaj iz jeju-ške mandarine.
Prideš na čajanko? 😉
Čaji z otoka Jeju
P.s. Video predstavitev vseh sedmih stvari pa lahko najdete na Instagram profilu bloga Po tujem potujem. 🙂 Follow it. 😉
Predstavljam nekaj najbolj zanimivih izkušenj in ugotovitev, ki so name naredile največji vtis v času mojega potovanja po Južni Koreji.
Močna bralna kultura
Kljub hitremu tempu življenja izjemno veliko število Korejcev še vedno posega po tiskanih knjigah. V Seoulu lahko kadarkoli v času obratovanja metroja na številnih postajah podzemne vrnete knjige, ki ste si jih izposodili v knjižnicah. Obvezna destinacija v glavnem mestu za vse ljubitelje knjig je tako tudi knjižnica v predelu Gangam, v nakupovalnem centru Starfield COEX. Osupnilo vas bo ogromno število knjig, ki se razprostrejo v visokih nadstropjih okoli vas. Tudi knjigarne so vedno polno kupcev ter bralcev in udobni stoli marsikaterega obiskovalca premamijo, da knjigo prebere skorajda do konca.
Starfield knjižnica v nakupovalnem centruVračanje knjig na podzemniKnjigarna
Pošteno plačevanje ulične hrane in javnega prevoza
Na metrojih uporabljate kartico, ki jo napolnete z denarjem. Posebnost pa je ta, da naprave, kamor prislonite svojo kartico, nimajo vidnih vratc. Če bi nekdo šel skozi, ne da bi prislonil kartico, bi ga lahko ta skrita vratca blokirala. Vendar to očitno nikomur ne pade na pamet in se to ne zgodi. Podobno je tudi na ulici, kjer so nekateri prodajalci svoje stojnice postavili skupaj s cenikom in škatlico, kamor lahko mimoidoči kupci dajo denar za prigrizek v znesku, ki ga kupec določi sam. Prodajalca večino časa sploh ni tam ali pa vse skupaj opazuje le od daleč.
Rakunja kavarna:
Mačjih kavarn smo nekako že vajeni, v Koreji pa lahko ob kavi pobožate tudi nekatere druge živali, na primer rakuna. Rakuni, ki živijo v kavarni, so po večini zavrženi hišni ljubljenčki, ki so si jih ljudje omislili, nato pa ugotovili, da ne znajo in ne zmorejo ustrezno skrbeti zanje. Živali so zelo družabne in radovedne, kaj hitro pa lahko s svojimi radovednimi tačkami sežejo v vaše žepe in iščejo priboljške.
Če želite spoznati rakune, lahko obiščete:
서울시 마포구 홍익로 3 3층 / 3F, Hongil-ro, Mapo-gu, Seoul
RakunSrečanje z rakunom
Učinkovite upravne enote:
V Južni Koreji so uradi odprti do večernih ur (ponavadi od devetih do šestih), marsikateri dokument pa lahko s svojim prstnim odtisom lokalni prebivalci prevzamejo kar na posebnih avtomatih, ki obratujejo 24 ur na dan. Na teh avtomatih lahko prevzamete izpisek iz matične knjige, potrdilo o šolanju, potrdilo o davčnih obveznostih, potrdilo o zdravstvenem zavarovanju, letni izpisek dohodkov itd.
V uradih sedi več oseb, ki so nemudoma na voljo ob morebitnih vprašanjih. Kadar pa se pojavi določena problematika, ki pokriva več področij, bo ena uradna oseba prevzela odgovornost in vas vodila čez vse postopke.
V praksi je srečanje z uradnikom iz upravne enote in prevzem vseh potrebnih dokumentov v Južni Koreji trajalo slabih dvajset minut. Obnova, izdelava in prevzem mednarodnega vozniškega potrdila je v Koreji potekala na drugi enoti in je skupaj s čakanjem v vrsti trajalo 25 minut.
Upravna enotaAvtomat na upravni enoti
Prepoved kajenja tudi na zunanjih površinah
V okolici vladnih stavb, na različnih turističnih področjih in na nekaterih najbolj obiskanih krajih (na primer Gangam ali Insa-dong) velja stroga prepoved kajenja. Na to opozarjajo okrogli znaki, ki se nahajajo na tleh.
Prepoved kajenja na ulici
Popoldanski posladek- sladica v obliki dreka
Dolge vrste se vijejo za zelo zanimivo sladico. Testo je mešanica med palačinkami in vaflji, v sredini se skriva čokoladni namaz, zunanja oblika pa izgleda kot… izdelek, ki ga človek pridela po takem obroku.
Torej, če vas pot zanese v Seoul in vam zapaše nekaj sladkega, se zglasite na:
서울시 종로구 인사동길 44 쌈지길 / 44 Insadong-gil, Jongno-gu, Seoul
Prav posebna sladicaIzgleda okusno?Mmm… 🙂
Poštne storitve
Oddaja poštne pošiljke za Slovenijo je v Koreji trajala 15 minut, oddaja pošiljke za Korejo iz Slovenije pa debelo uro. Pošta je za primerljivo ceno iz Koreje do Slovenije potovala štiri delovne dni, iz Slovenije do Koreje pa skorajda cel mesec, kljub izbrani storitvi in zagotovilom poštnih uslužbenk, da bo prispela najkasneje v sedmih delovnih dneh.
Popravilo cest in gradbena dela
Se opravičujem vsem delavcem v Sloveniji, ki morajo sredi prometnih zamaškov in prahu izpolnjevati delovne ukaze svojih nadrejenih. V mojem domačem kraju in okolici popravila majhne zaplate na cesti ponavadi potekajo približno tri mesece, v Koreji pa v tem času zgradijo celo stolpnico ali pa naselje.
Javni prevoz in cene
Če mi ne bi bilo škoda svojega časa in energije, bi žrtvovala teden dni dopusta in poskušala po Sloveniji potovati z javnim prevozom. Predvsem bi poskusila, koliko časa traja potovanje od enega manjšega kraja do drugega. Že kar nekaj let imam namreč v glavi slogan, ki se mi je porodil med vožnjo z avtobusom: Slovenija- majhna država, kjer za najkrajše razdalje porabite največ časa. Poleg tega je slovenski javni prevoz (če niste otrok, študent ali upokojenec), drag. Za podobno ceno, kot jo plačate za redno vozovnico za vlak med Ljubljano in Mariborom, v Južni Koreji prepotujete dvakratno razdaljo v pol krajšem času.
Prisrčne policijske postaje
No, ne vem, kakšne se človeku zdijo, če bi moral urejati kakšne res težke zadeve, ampak pri urejanju administracijskih postopkov je bilo prav luštno vzdušje. Policijska postaja v Gangamu ima recepcijo, kjer je zraven receptorja zeleno drevo, kamor lahko obiskovalci in policisti obesijo listke z dobrimi misli in željami.
Drevo z lepimi mislimi
Fantje s kozmetiko
Svetovno znani glasbeni fenomen BTS, ki so s svojo glasbo osvojili tudi marsikatero slovensko poslušalko, imajo svojo kozmetično linijo- za dekleta. 🙂
Že dolgo sem si želela na Kitajskem obiskati kakšen dober glasbeni festival. Od daleč sem spremljala razvoj pop rock glasbe in rast ter populariziranje kitajske rock scene. S to tematiko sem pred nekaj leti tudi zaključila svoj študij na sinologiji in sociologiji kulture.
Do lanske jeseni sem obiskala le nekaj koncertov kitajskih bendov, ki so imeli svojo turnejo po Evropi, lani v začetku oktobra pa sem končno lahko preučila sceno od blizu. Na Kitajskem je glavna festivalska sezona spomladi okrog prvega maja ter jeseni, ponavadi pozno septembra in v začetku oktobra.
V Shanghaiju sem se tako končno udeležila festivala Simple life, ki se je iz Tajvana razširil tudi na celino. Večdnevni dogodek je potekal na odlični lokaciji ob reki Huangpu na kraju, kjer je Kitajska leta 2010 organizirala Expo.
Imela sem izjemno srečo, da sta v istem dnevu nastopila dva moja najljubša izvajalca: bend Escape plan 逃跑计划in pevec Pu Shu 朴树. Malo manj sreče pa sem imela z nakupom enodnevnih vstopnic. Na dan koncertov sem pred prizorišče prišla brez kart in optimistično pričakovala, da jih bodo na odprtih blagajnah vseeno imeli še kaj na voljo. Prečesala sem vsa prodajna mesta, ki so bila odprta okrog prizorišča, a me je povsod pričakal napis ali komentar, da nimajo na voljo niti ene vstopnice več. Do konca življenja bi me žrlo, če bi se na licu mesta obrnila in odšla domov, zato sem se odločila za tvegano potezo. Pred vhodom je stalo več prodajalcev na črno, ki so ponujali vstopnice po najmanj dvakratni ceni. Že takoj ob prihodu so mi ponujali karte za vrtoglave cene, vendar sem jih vztrajno zavračala, saj nisem verjela, da je festival res razprodan. Navsezadnje je rock glasba dolgo časa na Kitajskem veljala za slabo in negativno, koncerti pa so večinoma potekali na precej manjših lokacijah. Poleg tega sem od Kitajcev navajena, da vse stvari počnejo zadnjo sekundo in sem tudi zaradi tega razloga bila prepričana, da bo večina opravila nakup vstopnic kar zadnji dan na prizorišču.
Vendar so Shanghai in kitajska mladina več kot očitno drugačni. Morala sem se sprijazniti, da je bil festival resnično razprodan dolgo vnaprej. Kar dobro uro ali dve sem barantala s preprodajalci vstopnic, da sem lahko nato po zasoljeni ceni vseeno z vstopnicami v rokah odšla skozi strog varnostni sistem. Srce mi je razbijalo, saj me je skrbelo, da so karte ponarejene. A skener, s katerim so prečesali karto, je posvetil zeleno in osebje pri vhodu mi je zaželelo lep dan.
Brantanje za cenoSrečni preprodajalec vstopnic
Natančen pregled vstopniceVstop na festivalsko prizorišče
Prizorišče je bilo ogromno, koncerti so potekali na štirih odrih (Star Stage, Gaia Stage, Breeze Stage in Fruit Stage). Pu Shu in Escape plan so bili na Star stage in zanimivo je bilo to, da se je vse skupaj začelo že v popoldanskem času.
Escape plan so nastopili točno ob 17:00. V njihovih melodijah je čutiti pridih Coldplayjev ter Kings of Leon (ni čudno torej, da so mi poslušljivi), nekaj besedil v svojih pesmih prepevajo tudi v angleščini in pevčeva nadarjenost za jezike je več kot očitna. Za moje pojme so eden redkih kitajskih bendov, kjer lahko rečem, da se angleščina dobro sliši. Pred parimi leti so imeli dokaj uspešen koncert tudi na Norveškem, kjer jih je občinstvo zelo dobro sprejelo. Moram pa priznati, da sem bila kar rahlo presenečena, saj sem tu pričakovala več sodelovanja iz občinstva. Bili smo nagneteni in več kot očitno je bilo, da so izjemno priljubljeni, vendar se mi je publika ves čas zdela nekako zadržana. Bend spada med najbolj popularne kitajske pop rock izvajalce vse od leta 2013, ko jih je pesem Brightest star in the sky 夜空中最亮的星na festivalu Midi izstrelila med zvezde. S pesmijo je povezana tudi ljubezenska zgodba fanta iz takratnega občinstva, ko se je sredi pesmi povsem razjokal, ker ga je besedilo spomnilo na njegovo bivšo punco. Le to jo je očitno tako ganilo, da se je po ogledu videa vrnila nazaj v njegov objem, pesem pa je med kitajsko mladino prepoznana kot ena izmed najbolj romantičnih pesmi sodobnega časa.
Po koncu koncerta me je presenetila izmenjava publike. Povsem organizirana gneča občinstva se je iz prvih vrst podala proti izhodu prizorišča, na njeno mesto pa so prišli oboževalci naslednjega benda. Še danes mi ni jasno, kako je vse to potekalo povsem brez prerivanja in slabe volje. Nekaj povsem drugega, kot sem bila vajena na šanghajskih metrojih.
Pred nastopom Pu Shuja sem se razgledala naokoli in obiskala še nekaj drugih odrov. Poleg tega sem si privoščila večerjo, ki pa ni bila prav nič poceni. Ugotovila sem tudi, da na celotnem prizorišču nikjer niso stregli alkoholnih pijač, kjub temu, da so jih na nekaterih stojnicah oglaševali. Namesto alkohola pa si lahko spil bolgarski jogurt, ki so ga precej močno oglaševali na celotnem festivalu. Momchilovtsi jogurt naj bi prihajal iz bolgarske vasi z istim imenom in je med Kitajci pravi hit- marsikdo, ki si lahko privošči potovanje v tujino, odide na obisk te vasi, saj bakterije v jogurtu obljubljajo dolgo življenje- za ljubitelje festivalov proizvajalci jogurta torej obljubljajo mnogo dobrih koncertov.
Po okrepčilu in poslušanju nekaterih drugih izvajalcev, sem se počasi vrnila nazaj proti glavnemu odru.
Pu Shu je nekaj minut pred deveto začel s svojim nastopom. Tu pa je bil odziv publike povsem drugačen. Že pred vstopom na oder so vzklikali in klicali njegovo ime in ko se je pojavil na odru, se je med občinstvom razlil enoten val navdušenega krika. Pevec izgleda povsem preprosto in tako se je predstavil tudi na odru. Imel je nemalo treme in med petjem je nekajkrat tudi pozabil besedilo(klik), s tem pa se je oboževalcem le še bolj prikupil. Tu je publika znala vse njegove pesmi na pamet in večkrat se je zgodilo, da pevca niti nisem slišala, ker so vsi okoli mene tako glasno prepevali njegove pesmi.
Njegova najbolj popularna pesem jeThe Ordinary road (klik)平凡之路, ki je postala nekakšna ljudska himna. V ozadju na odru so ves čas koncerta predvajali besedila njegovih pesmi ali pa kar celotni videi. Eden izmed njih je bil tudi spot, ki ga je posnel v Pragi: klik. Morda pa se bo pevec v prihodnje tako lahko priljubil tudi evropskemu občinstvu. 🙂
Pu Shu je bil v tistem dnevu zadnji izvajalec, ki je nastopil. Po koncertu so se vsa prizorišča hitro izpraznila, jaz pa sem potem nekaj časa neuspešno iskala kakšno stojnico, kjer bi prodajali albume in druge izdelke, povezane z nastopajočimi. Očitno še en dokaz, da na Kitajskem danes vse poteka preko spleta. Upam samo, da bodo koncerte še ohranjali na sporedu v živo. 🙂
Čakal ga je izjemno pomemben sestanek zgodaj zjutraj naslednjega dne. Obleka poravnana, hlače zlikane, čevlji očiščeni. Ampak kaj pa je s frizuro? Srednje dolgi lasje za tak sestanek ne morejo biti speti v čop. Morda pa vihrave lase lahko ukroti gel za lase?
Odhitela sva na ulico, če je morda v soseski odprt še kakšen frizerski salon. A ni bil. Odprt je bil edino srednje velik supermarket in ob vstopu naju je nenasmejana prodajalka skorajda nagnala ven, saj so trgovino že zapirali. Še dobro, da sva točno vedela, kaj hočeva. Razložila sem ji, da rabiva pol minute in takoj zatem bo lahko zaprla svojo blagajno.
Razgledovala sva se med policami, ki so ponujali izdelke za lase, a gela nisva našla nikjer. Do naju je pristopil možak, ki je izgledal kot morebitni lastnik prodajalne: ’Kaj pa iščeta?’
Ojoj, groza…
Nisem imela pojma, kako se po kitajsko reče gel za lase. Pri sebi nisem imela niti telefona s kitajsko angleškim slovarjem. Hmmm… Kako naj mu razložim?
Tudi morebitnemu lastniku se je mudilo z zapiranjem in ni imel volje čakati, da od nekod proizvedem kitajsko besedo za gel za lase. Fant je opazil, da je gospod že rahlo nervozen, zato mu je s svojo gesto skušal nakazati, kaj potrebuje. S prsti si je začel gladiti lase in gospod je navdušeno poskočil: ‘Aha, že vem! Pridita!’ Odhitel je na police in nama pokazal glavnik. Zmajevala sva z glavo in mu še naprej skušala s pantomimo nakazati, po kaj sva prišla.
Po kriljenju z rokami in napačni interpretaciji smo skorajda obupali. Lastnik trgovine je imel namreč precej redke lase, počesane nazaj v ravno linijo. Več kot očitno je bilo, da si jih je uredil z gelom, a kljub temu, da sem mu skušala dopovedati, da potrebujeva točno isti izdelek, kot ga je sam zjutraj uporabil na svojih laseh, je v najinah pantomimah prepoznaval napačne stvari: šampon, sušilnik za lase, sredstvo za pospeševanje rasti las.
Skorajda so mi šli vsi lasje po konci, ker se kar nismo uspeli sporazumeti. Porabila sem že zadnje možganske celice, da bi se skušala domisliti, kakšna bi bila univerzalna gesta za gel za lase, ki bi jo razumel tudi preprosti kitajski prodajalec.
Na drugi strani trgovine se je blagajničarka glasno zadrla, da je napočil skrajni čas za zapustitev trgovine. Takrat pa sem naenkrat vdihnila zrak, iz globine grla proizvedla glasen ‘hrrrrrrrk’, nastavila dlan in z gesto nakazala, da sem si pljunila v roke, nato pa si takoj s tem namišljenim pljunkom šla čez lase.
Minilo je nekaj trenutkov in zaskrbelo me je, če sem ga morda s tem užalila, saj se je kar zastrmel vame, nato pa vzkliknil: ‘Ajaaaaaaa, tole iščeta, ja končno!’
Povsem brez upanja sem ostala, zato mu nisem več sledila med police. Navsezadnje, tudi če mi zares pokaže embalažo z gelom, je bilo vprašanje, če bi sploh prepoznala pismenke za gel. A fant je še ohranil nekaj volje, zato mu je sledil.
Še preden sem zares dojela, sta bila že pri blagajničarki, ki je za tisti večer izdala še zadnji račun.
Pred enim letom sem se prvič odpravila v Hong Kong. Priznam, na daljavo me mesto nikoli ni pretirano zanimalo. Zdelo se mi je betonska džungla, kamor hodijo nadebudni poslovneži sklepati posle z azijskim trgom. Predstavljalo mi je mesto, v katerem se je ljubko prepletanje evropskih in azijskih vplivov podredilo nadvladi svetovne kapitalistične ureditve. Na daljavo se mi je Hong Kong zdel brezdušen in nepristen kraj, ki mi je predstavljal le nekajdnevni postanek na poti do Šanghaja.
A kratko bivanje je spremenilo mnenje. Sedaj predstavljam nekaj asociacij, ki jih dobim, kadar kdo omeni Hong Kong.
Vonj po indijskih začimbah; vsako mesto ali kraj, ki ga prvič obiščem, si ponavadi zapomnim po vonju. Kasneje, ko mine več let od obiska destinacije, mi lahko določen vonj takoj prikliče spomin in vtise iz določenega kraja. Hong Kong mi je dišal po indijskih začimbah, saj je skorajda iz vsakega vogala zavel vonj po njih.
Tajfun; vsakoletni vremenski pojav. Ravno v času, ko sem se odpravljala v HK, so vsi slovenski mediji poročali o močnem tajfunu, ki se je tiste dne bohotil nad mestom. Priznam, zelo me je bilo strah in bala sem se, da bo letalo preusmerjeno kam drugam. A pristanek je bil popolnoma miren, v naslednjih dneh pa sem ugotovila, da so hongkonški prebivalci s tajfuni vajeni sobivanja. Opozorila o jakosti tajfuna so bila nameščena na mnogih javnih mestih in če je bila številka previsoka, so se nekaj ur zadrževali v stavbah, dokler ni veter in dež nista pojenjala.
Opozorilo za tajfun
Trajekt– Star Ferry je javno prevozno sredstvo in precej cenejše od podzemne železnice. Vožnja z ladjo te ne popelje le po vodi, ampak z njo potuješ tudi v času. Že sam vhod v čakalnico pristanišča potnika popelje v drugo časovno obdobje. Sedeži na krovu so iz lesa, za vstop na ladjo pa potrebuješ žetone.
Trajekt Star FerryČakalnica
Angleščina ni tako pogosta, kot sem si predstavljala. Pravzaprav se mi je nemalokrat zgodilo, da sem v trgovinah lažje komunicirala v mandarinski kitajščini kot v angleščini. Pa še en zaznamek- uradni jezik v HK je kantonščina in je drugačen jezik kot mandarinščina.
Vertikalno mesto- v vseh priročnikih, blogih in vlogih sem zasledila, da HK opisujejo kot vertikalno mesto in šele ob pristanku sem ugotovila, kaj to pomeni v praksi. Mesto je umeščeno med zelene griče in prepredeno s stolpnicami. Ulice so narejene skorajda po etažah. Mnogo stolpnic je povezano z nekakšnimi mostovi, ki potekajo ob stavbah in se razprostirajo nad ulicami.
Vertikalno mesto
Sketch town-v enem izmed ogromnih modernih nakupovalnih centrov sem bila očarana nad kotičkom za otroke. Na delno pregrajenem delu hodnika so postavili mize in stole, na katerih so otroci risali svoje risbice. Nič posebnega to ne bi bilo, če se potem njihove risbice ne bi pojavljale na velikem televizijskem zaslonu. Tako so otroci risali prevozna sredstva, stavbe, ljudi in živali, ki so se potem v gibajoči obliki pojavili na ekranu.
Najdaljše tekoče stopnice na svetu- več sklopov tekočih stopnic je skupaj dolgih dobrih 800 metrov in vas ponesejo 135 metrov visoko. Izstopite lahko na 14 različnih izhodih in se napotite proti kateri izmed izbranih stolpnic.
Restavracija Lan Fong Yuen- spada med najbolj priznane restavracije v Hong Kongu in obratuje že od leta 1952. S strežbo zahodne in azijske hrane spada v sklop restavracij, ki se zaradi prepletanja zahodne in vzhodne hrane imenuje tudi Cha chaan teng. Mize so vedno zasedene in za svoj obrok se morate postaviti v vrsto in čakati več deset minut, da dobite prosti stol. Natakarji vas posedejo kamorkoli in velika verjetnost je, da si boste mizo delili s tujci. Turisti in lokalni prebivalci največ naročajo francoske toaste, mlečni čaj, instant rezance z ocvrtim piščancem in hamburgerje.
Mlečni čajLan Fong Yuen
Mesto z razgledom– Victoria Peak, 552 metrov visok hrib, ki se vzpenja na mestom, nudi čudovit razgled na metropolo. Z vrha postane povsem jasno, zakaj je HK oklican za vertikalno mesto, saj se tudi z daljave vidi, da se mesto bolj razteza v višino kot v širino.
Tradicionalna zadržanost Slovencev hitro skopni, ko zagledajo tujca, ki se sprehaja ob meni.
Zvedavi pogledi someščanov in radovedni otroci, ki brez sramu želijo izvedeti več o oddaljeni deželi… Tokrat ne pišem o svojih izkužnjah na Daljnem Vzhodu, pač pa o vsakodnevnih reakcijah, ki jih kot mednarodni par doživljava skupaj s fantom.
Glede na to, da sem pred kratkim obiskala njegovo domovino Južno Korejo, marsikoga zmede dejstvo, da delam na kitajskem turističnem trgu ter da je bil moj študij povezan s Kitajsko. Večina avtomatično sklepa, da prihaja s Kitajske.
Velikokrat slišim komentar: “Ah, Koreja, Kitajska, meni je to eno in isto. Kako jih sploh ločiš?” Saj vem, da je to za večino retorično vprašanje, a si vseeno ne morem pomagati, da ne komentiram kaj v smislu: ”Kako pa ti ločiš svojega partnerja od ostalih Slovanov/Evropejcev?”
Neokoliko naprednejši poznavalci obeh držav ponavadi odvrnejo: ”Dobro si izbrala, izdelki iz Koreje so kvalitetnejši kot tisti s Kitajske, hahaha.”
Hmmm, kakšne izdelke pa imamo torej na slovenskem? Če se ne motim, se velikokrat ponašamo z lesom in lesno industrijo, hlodi, morda s čebelarstvom in troti…
V drugo skrajnost gredo mnogi sogovorci pri debatah, kadar razlagam, da večina Kitajcev še vedno ne ve, kje je Slovenija, medtem pa je slovenska država zaradi snemanja korejske drame in dokumentarnega filma precej bolj prepoznavna med Korejci.
Zelo občutljivo in zaščitniško reagirajo, ko povem, da njihovo domovino morda pozna le peščica starejše generacije Kitajcev, ker se je spomni iz obdobja Jugoslavije. Te iste osebe pa se ponavadi smejijo mojim prigodam kadar razlagam, kako so mali otroci v Aziji strmeli vame, nekoliko starejši pa so me prosili za fotografiranje, saj še nikoli niso videli osebe, ki prihaja iz druge države.
Ničkolikokrat sem zalotila sovaščane in someščane različnih starosti, kako strmijo v mojega partnerja. Ali se pri tem razlikujemo od Azijcev, ki se čudijo nad tujci?
”Uh, samo, da mi ne bo pojedel psa!” Težko si predstavljate, kako pogosto sem ta stavek slišala med prebivalci slovenske domovine. Preden odgovorim na tak vzklik, si ponavadi sogovornika predstavljam, kako si zadovoljno postreže s kakšno izjemno ‘domačo’ kulinarično specialiteto; odojkom, govejim jezikom, bikovimi testisi, krvavicam itd.
Veliko raje bolj poglobljeno razlagam, kadar se komentarji nanašajo na jezik in pisavo.
”No, imaš pa res veliko srečo, da znaš kitajsko in se lahko pogovarjata.”
Pogovarjava seveda se, vendar kitajščina ni najin skupni jezik, saj je on ne razume. Tudi pisava se povsem razlikuje, saj imajo Korejci črke, Kitajci pa pismenke.
Tik pred koncem pa še- si lahko zamislite prvo in najbolj tipično vprašanje, ki ga mojemu partnerju zastavljajo slovenski uradniki?
”Hmmmm… Ste iz Severne ali Južne…?” Eden izmed njih pa je kar nekoliko presenetil z nadaljevanjem: ”Ali poznaš skupino Laibach?”
Na srečo so se pred kratkim zgodile zimske olimpijske igre in v zadnjem času sva vse večkrat slišala tudi kakšne čestitke in pohvale na račun izpeljave športnega dogodka.
