Na obrobju največjega mestnega trga je na pločniku sedel premražen mlad moški. Mrzel veter je vil čez mesto in mrazil mladeničeve kosti. Skrčil je noge in z rokami objemal svoja kolena. Preden je napočil hlad, je na kartonast papir napisal besede, ki so kričale na pomoč.
Mimoideči prebivalci in obiskovalci mesta so hiteli mimo, ne da bi se ozrli na mladega someščana, ki se je sredi miljonskega mesta spopadal z osamljenostjo in brezupno iskal podporo. Njegove moči so popuščale. Noč, ki je bila pred njim, ni obljubljala ničesar dobrega.
Vse naokoli pa ljudje. Ljudje, množica ljudi, vsak izmed njih s svojimi skrbmi, upanji, pričakovanji. A vsi skupaj z izgubljenim občutkom za sočloveka, izpraznjeni v duši.
V tej množici je bil tudi starejši moški, bogat mestni veljak, ki je hitel na svoj zadnji večerni sestanek. Vedel je, da se bo domov vračal pozno, zato je pred odhodom iz toplega stanovanja pograbil svoj elegantni plašč iz kašmirja. Hitel je čez trg, le še nekaj minut ga je ločevalo od srečanja z morebitnimi novimi poslovnimi partnerji. Zaradi hitenja mu je postajalo vse bolj vroče, zato se je slekel in si ga elegantno ovesil okoli roke.
Čez nekaj trenutkov je zazvonil telefon. Klic je bil pomemben, zato je gospod vso pozornost preusmeril v telefonski klic. Med pogovorom mu je z roke neopazno zdrselo njegovo drago kašmirsko oblačilo.
Plašč je pristal na gladkih, zdrsanih tleh in nepremično obležal. Ljudje so hiteli mimo, izgubljenemu oblačilu so se izogibali v velikem loku. Kašmir, prestižen in luksuzen, je neprepoznan in ves zmečkan ležal na tleh. Izjemna vrednost oblačila je ostajala neopazna ob vsej množici mimohodečih ljudi. Dolgo časa je trajalo, da se je eden izmed njih zazrl v oblačilo. Starejši možak, nekakšen hibrid med pohlepnežem in radovednežem. Iz daljave je gledal v stvar na tleh ter se previdno oziral naokoli, če morda lahko kdo prepozna njegove namere.
Res ga je nekdo gledal od daleč. Popotnik, z velikim nahrbtnikom obrabljenih oblačil je prebral možakarjeve gibe, ki so sporočali, da se bo plašču vsak hip približal. Popotnik je v svojem vidnem polju videl tri zgodbe. Zgodbo premraženega mladeniča, ki mu je usoda neusmiljeno grozila, da bo noč preživel na prostem. Zgodbo zmečkanega in pozabljenega plašča ter zgodbo pohlepnega možakarja, ki se je s svojimi opreznimi koraki vse bolj približeval oblačilu.
Popotnik vse to opazuje kot v počasnem posnetku. Pohlepnežu želi zakričati, naj oblačilo pusti pri miru. A njegov glas in moč po dejanju utoneta v množici brezdušnih ljudi. Hladne roke že segajo po oblačilu, tipajo za žepi in skritimi prostori na plašču. Med tipanjem za ostanki denarja ne prepoznajo prestiža, po katerem tako zelo hlepijo. Kašmir je tam, sploh se ne skriva niti pred pohlepnežem. Vendar ta le išče bogat mošnjiček, poln denarja. A ga ne najde. Poln razočaranja bi najraje zabrisal plašč na tla, a v tistem trenutku se spogleda s popotnikom, ki še vedno nepremično zre v pohlepneževe geste. Možak seže z eno roko čez svoje mastne lase, z drugo pa z narejeno previdnostjo odloži oblačilo na parkirana kolesa. V naslednjem trenutku izumetničen gospod izgine v množici.
Popotnik še nekaj trenutkov počaka, saj ne more verjeti, da je plašč še vedno na dosegu roke. Ozira se naokoli, če bi morda od kje daleč zagledal lastnika, kako išče svojo izgubljeno reč. Vse naokoli drvi mimo, le nekdo ostaja nepremičen. Premražen mladenič ob svojem napisu tako narahlo drhti od žalosti in mraza, da se na daleč teh premikov ne vidi. A popotnik čuti.
Odide proti plašču, pogleda velikost, si sam pri sebi pokima ter se odpravi.
Brezdomec komaj dvigne glavo in ob pogledu na popotnika misli, da sanja.
Izgubljeno toplo oblačilo čez nekaj trenutkov objema in greje premraženo telo. Morda je krojač pri krojenju imel v mislih prav točno določeno osebo, saj se plašč kot ulit prilega mlademu brezdomcu in mu obljublja toplejšo prihodnost.
