Po tujem potujem

Že dolgo sem si želela na Kitajskem obiskati kakšen dober glasbeni festival. Od daleč sem spremljala razvoj pop rock glasbe in rast ter populariziranje kitajske rock scene. S to tematiko sem pred nekaj leti tudi zaključila svoj študij na sinologiji in sociologiji kulture.

Do lanske jeseni sem obiskala le nekaj koncertov kitajskih bendov, ki so imeli svojo turnejo po Evropi, lani v začetku oktobra pa sem končno lahko preučila sceno od blizu. Na Kitajskem je glavna festivalska sezona spomladi okrog prvega maja ter jeseni, ponavadi pozno septembra in v začetku oktobra.

V Shanghaiju sem se tako končno udeležila festivala Simple life, ki se je iz Tajvana razširil tudi na celino. Večdnevni dogodek je potekal na odlični lokaciji ob reki Huangpu na kraju, kjer je Kitajska leta 2010 organizirala Expo.

Imela sem izjemno srečo, da sta v istem dnevu nastopila dva moja najljubša izvajalca: bend Escape plan 逃跑计划in pevec Pu Shu 朴树. Malo manj sreče pa sem imela z nakupom enodnevnih vstopnic. Na dan koncertov sem pred prizorišče prišla brez kart in optimistično pričakovala, da jih bodo na odprtih blagajnah vseeno imeli še kaj na voljo. Prečesala sem vsa prodajna mesta, ki so bila odprta okrog prizorišča, a me je povsod pričakal napis ali komentar, da nimajo na voljo niti ene vstopnice več. Do konca življenja bi me žrlo, če bi se na licu mesta obrnila in odšla domov, zato sem se odločila za tvegano potezo. Pred vhodom je stalo več prodajalcev na črno, ki so ponujali vstopnice po najmanj dvakratni ceni. Že takoj ob prihodu so mi ponujali karte za vrtoglave cene, vendar sem jih vztrajno zavračala, saj nisem verjela, da je festival res razprodan. Navsezadnje je rock glasba dolgo časa na Kitajskem veljala za slabo in negativno, koncerti pa so večinoma potekali na precej manjših lokacijah. Poleg tega sem od Kitajcev navajena, da vse stvari počnejo zadnjo sekundo in sem tudi zaradi tega razloga bila prepričana, da bo večina opravila nakup vstopnic kar zadnji dan na prizorišču.

Vendar so Shanghai in kitajska mladina več kot očitno drugačni. Morala sem se sprijazniti, da je bil festival resnično razprodan dolgo vnaprej. Kar dobro uro ali dve sem barantala s preprodajalci vstopnic, da sem lahko nato po zasoljeni ceni vseeno z vstopnicami v rokah odšla skozi strog varnostni sistem. Srce mi je razbijalo, saj me je skrbelo, da so karte ponarejene. A skener, s katerim so prečesali karto, je posvetil zeleno in osebje pri vhodu mi je zaželelo lep dan.

Prizorišče je bilo ogromno, koncerti so potekali na štirih odrih (Star Stage, Gaia Stage, Breeze Stage in Fruit Stage). Pu Shu in Escape plan so bili na Star stage in zanimivo je bilo to, da se je vse skupaj začelo že v popoldanskem času.

Escape plan so nastopili točno ob 17:00. V njihovih melodijah je čutiti pridih Coldplayjev ter Kings of Leon (ni čudno torej, da so mi poslušljivi), nekaj besedil v svojih pesmih prepevajo tudi v angleščini in pevčeva nadarjenost za jezike je več kot očitna. Za moje pojme so eden redkih kitajskih bendov, kjer lahko rečem, da se angleščina dobro sliši. Pred parimi leti so imeli dokaj uspešen koncert tudi na Norveškem, kjer jih je občinstvo zelo dobro sprejelo. Moram pa priznati, da sem bila kar rahlo presenečena, saj sem tu pričakovala več sodelovanja iz občinstva. Bili smo nagneteni in več kot očitno je bilo, da so izjemno priljubljeni, vendar se mi je publika ves čas zdela nekako zadržana. Bend spada med najbolj popularne kitajske pop rock izvajalce vse od leta 2013, ko jih je pesem Brightest star in the sky 夜空中最亮的星na festivalu Midi izstrelila med zvezde. S pesmijo je povezana tudi ljubezenska zgodba fanta iz takratnega občinstva, ko se je sredi pesmi povsem razjokal, ker ga je besedilo spomnilo na njegovo bivšo punco. Le to jo je očitno tako ganilo, da se je po ogledu videa vrnila nazaj v njegov objem, pesem pa je med kitajsko mladino prepoznana kot ena izmed najbolj romantičnih pesmi sodobnega časa.

Po koncu koncerta me je presenetila izmenjava publike. Povsem organizirana gneča občinstva se je iz prvih vrst podala proti izhodu prizorišča, na njeno mesto pa so prišli oboževalci naslednjega benda. Še danes mi ni jasno, kako je vse to potekalo povsem brez prerivanja in slabe volje. Nekaj povsem drugega, kot sem bila vajena na šanghajskih metrojih.

Pred nastopom Pu Shuja sem se razgledala naokoli in obiskala še nekaj drugih odrov. Poleg tega sem si privoščila večerjo, ki pa ni bila prav nič poceni. Ugotovila sem tudi, da na celotnem prizorišču nikjer niso stregli alkoholnih pijač, kjub temu, da so jih na nekaterih stojnicah oglaševali. Namesto alkohola pa si lahko spil bolgarski jogurt, ki so ga precej močno oglaševali na celotnem festivalu. Momchilovtsi jogurt naj bi prihajal iz bolgarske vasi z istim imenom in je med Kitajci pravi hit- marsikdo, ki si lahko privošči potovanje v tujino, odide na obisk te vasi, saj bakterije v jogurtu obljubljajo dolgo življenje- za ljubitelje festivalov proizvajalci jogurta torej obljubljajo mnogo dobrih koncertov.

Po okrepčilu in poslušanju nekaterih drugih izvajalcev, sem se počasi vrnila nazaj proti glavnemu odru.

Pu Shu je nekaj minut pred deveto začel s svojim nastopom. Tu pa je bil odziv publike povsem drugačen. Že pred vstopom na oder so vzklikali in klicali njegovo ime in ko se je pojavil na odru, se je med občinstvom razlil enoten val navdušenega krika. Pevec izgleda povsem preprosto in tako se je predstavil tudi na odru. Imel je nemalo treme in med petjem je nekajkrat tudi pozabil besedilo(klik), s tem pa se je oboževalcem le še bolj prikupil. Tu je publika znala vse njegove pesmi na pamet in večkrat se je zgodilo, da pevca niti nisem slišala, ker so vsi okoli mene tako glasno prepevali njegove pesmi.

Njegova najbolj popularna pesem je The Ordinary road (klik)平凡之路, ki je postala nekakšna ljudska himna. V ozadju na odru so ves čas koncerta predvajali besedila njegovih pesmi ali pa kar celotni videi. Eden izmed njih je bil tudi spot, ki ga je posnel v Pragi: klik. Morda pa se bo pevec v prihodnje tako lahko priljubil tudi evropskemu občinstvu. 🙂

Pu Shu je bil v tistem dnevu zadnji izvajalec, ki je nastopil. Po koncertu so se vsa prizorišča hitro izpraznila, jaz pa sem potem nekaj časa neuspešno iskala kakšno stojnico, kjer bi prodajali albume in druge izdelke, povezane z nastopajočimi.  Očitno še en dokaz, da na Kitajskem danes vse poteka preko spleta. Upam samo, da bodo koncerte še ohranjali na sporedu v živo. 🙂

Povezava do celotnega koncerta Pu Shuja:

2017简单生活音乐节·朴树