Category: sejem

V zadnjih nekaj tednih poleg številk potiho spremljam tudi spreminjanje slovenskega oziroma evropskega javnega mnenja glede uporabe zaščitnih mask. Spremljam, kako počasi ugaša oglašanje raznih državnih predstavnikov, ki so poudarjali, da so zaščitne maske nepotrebne pri zdravih ljudeh. Spremljam, kako tisti, ki so po družbenih omrežjih že od začetka prodajali maske, niso več zasmehovani in oblateni z vojnimi zaslužkarji, pač pa pod komentarji dobivajo vedno več povpraševanj in naročil.

Glede številk in primerjav s Kitajsko se name vsakodnevno obračajo ljudje, ki me sprašujejo o resničnosti številk, ki jih Kitajska predstavlja svetu v povezavi z boleznijo covid-19.

Slovenci zelo neradi priznamo, da nečesa ne vemo. A mene tu ni prav nič sram- niti kot sinologinja in poznavalka Kitajske ne vem, ali so številke obolelih in umrlih na Kitajskem pravilne. Vem pa eno- Kitajska je z zelo radikalnimi ukrepi (zaprtje mest, javnega prevoza, služb, proizvodnje, javnih ustanov, izobraževalnih ustanov…) ukrepala hitreje in naenkrat na območju celotne države. Kar vem, je to, da je Evropa čakala predolgo. Kitajska je ob izbruhu bolezni skorajda hkrati oziroma le v zamiku nekaj dni zaprla in izolirala skorajda vsa svoja večmilijonska mesta. Evropske države pa so čakale. Priznam, zadnje čase zares neprijetno pokašljujem in boli me glava, ko gledam, kako počasi in neenotno še vedno reagirajo vse ostale države in njihovi prebivalci v boju proti zajezitvi te nove bolezni.

Kljub dostopnosti informacij, ki so (bile) na voljo naravnost s Kitajske, se Evropa obnaša, kot da z ukrepi lahko čaka in da mora vse nevarnosti in neprijetnosti za vsak slučaj izkusiti še sama. Zelo si želim, da bi se nezaupanje v Kitajsko že enkrat nehalo- vsaj v takih primerih.

Poleg vprašanja o številkah, me ljudje veliko sprašujejo tudi o tem, do kdaj bo vse skupaj trajalo.

Tudi tega ne vem, lahko pa podam le primer s Kitajske. Kitajska je Wuhan izolirala 23.1.2020. Ljudje so se res strogo držali ukrepov, ostajali so doma- že od prvega dne, ne šele po treh tednih. Datum, ki so si ga v Wuhanu zadali za ‘odprtje’ mesta in sprostitev povezav z ostalo državo, je 8.4. 2020. Osmi april. Torej so v Wuhanu stroga karantena, izolacija mest ter prebivalstva in ostali radikalni ukrepi trajali oziroma še trajajo že dobre tri mesece.

Naj samo še spomnim, provinca Hubei, v kateri se nahaja Wuhan, ima le približno 2 milijona manj prebivalcev, kot jih ima celotna Italija, kjer število okuženih ter smrtnih žrtev še vedno narašča. Število smrtnih žrtev v Španiji pa je že sedaj preseglo število smrtnih žrtev na Kitajskem.

Glede na to, da v Evropi mesta in marsikatere države še niso uvedle tako strogih ukrepov kot Kitajska na začetku izbruha, si lahko mislim, da bo pri nas vse skupaj trajalo precej dlje od treh mesecov.

Kaj se bo dogajalo, ko se bodo razmere izboljšale in bo število obolelih za covid 19 začelo upadati tudi zunaj Kitajske?

Merjenje telesne temperature ob vstopu v restavracije, trgovine, bare, frizerske in kozmetične salone v Aziji obiskovalcem izmerijo telesno temperaturo. Marsikje na Kitajskem morajo stranke ob vstopu v zaprt prostor pustiti tudi kontaktne podatke, na primer telefonsko številko ali email.

Nova pravila za potovanja: Hong Kong in Macao zaenkrat ne dovolita vstopa tujcem in nerezidentom na svoja območja. Kitajska je sicer v začetku meseca marca že začela odpirati svoja vrata in predvsem tujci, ki so zaposleni na Kitajskem, so se začeli vračati- a s tem so bolezen covid-19 prinesli nazaj. Predvidevam, da bo pred vstopom v marsikatero državo po svetu ob sprostitvi prepovedi potovanj potrebno izpolnjevati poročila in obrazce, v katerih bomo morali sporočiti, v katerih državah smo se gibali pred tem. Nič ne bi imela proti, ko bi ves svet za eno leto zaukazal, da morajo prebivalci potovati le znotraj svojih držav, vendar vem, da je to povsem utopično. Navsezadnje si niti sama sebe ne znam predstavljati, da bi se celo leto zadrževala le v Sloveniji.

Priprava hrane doma: upam, da vsi tisti, ki sedaj pečejo kruh doma in sledijo čudovitim kuharskim receptom, ne bodo prehitro pozabili pridobljenega znanja, ko se razmere umirijo.

Spletno in mobilno nakupovanje: na Kitajskem, v Južni Koreji in na sploh v Aziji je spletno nakupovanje del vsakdana. Preko telefonske aplikacije si lahko na primer naročiš kavo v pisarno. Stroški dostave so izjemno nizki. Prav pred kratkim sem se v Sloveniji spletnega naročila poslužila tudi sama- poštni stroški pa skoraj 4 evre za izdelek, ki je stal nekaj manj kot 30 evrov. Upam, da se bodo tudi pri nas stroški dostave počasi znižali.

Uporaba zaščitnih mask v vsakodnevnem življenju: marsikateri ‘neazijski’ prebivalci  se še vedno posmehujejo ljudem, ki si v sedanjih, kriznih razmerah, nadanejo masko pred obiskom trgovine ali lekarne. A glede na to, da se javno mnenje počasi spreminja in so maske nekako na poti tudi v Slovenijo, predvidevam, da ne bo več tako neobičajno, ko bodo ljudje na ulicah predvsem v prehodnih sezonah nadeli zaščitne maske. Morda pa bodo nekega dne postale tudi modni trend, kot so to že na primer v Južni Koreji.

Strah, sovražnost pred tujci: vse bolj pogosto dobivam sporočila in informacije o tem, da na Kitajskem določene restavracije in trgovine ne dovolijo vstopa tujcem, ne glede, da nekateri tam živijo že več deset let in so se držali vseh varnostnih ukrepov med epidemijo. Prav tako se sovražnost pred azijskimi prebivalci širi po Evropi.

Varnostna razdalja: zdi se mi, da imamo v Sloveniji precej radi svoj osebni prostor in predvidevam, da se bo razdalja med nami še nekoliko povečala, ko bo epidemija mimo.

Hvaležnost in humanost: upam, da se bomo v tem času naučili, da se svet lahko ustavi. In da bomo bolj uživali v drobnih trenutkih ter bili bolj hvaležni za tople medčloveške odnose.